Dobrovoljci so bili vojaki in častniki slovenskega, hrvaškega in srbskega rodu, ki so se v prvi svetovni vojni kot avstro-ogrski državljani bojevali v vrstah srbske vojske in njihovih zavezniških armad za osvoboditev in združitev jugoslovanskih narodov v skupno jugoslovansko državo.
Slovenci so bili med Dobrovoljci od samega začetka 1. svetovne vojne, saj je takrat, podobno kot že prej v balkanskih vojnah, v srbsko vojsko prostovoljno vstopilo nekaj deset v Srbiji živečih Slovencev. Na splošno pa so med prostovoljci izstopali sokolovci in preporodovci. Pozneje so v srbsko vojsko vključevali večje število slovenskih vojnih ujetnikov (vojakov avstro-ogrske vojske) in mobilizirali neprostovoljce, ki so jih imenovali "silovoljci".
V dobrovoljsko gibanje Slovenci niso vstopali množično predvsem zaradi tega, ker so
vse tri vodilne slovenske politične stranke (klerikalna Slovenska ljudska stranka - SLS, liberalna Narodno napredna stranka - NNS in socialnodemokratska Jugoslovanska socialnodemokratska stranka - JSDS) iskale rešitev jugoslovanskega vprašanja v okviru avstro-ogrske monarhije.
V Odesi ob Črnem morju je bila 29. aprila 1916 s podporo Rusov ustanovljena 1. srbska dobrovoljska divizija, ki je bila sestavljena iz: dveh brigad (po dva polka), gorske topniške divizije, štabnih in preskrbovalnih enot. Vanjo je bilo vključenih 19.014 vojnih ujetnikov južnoslovanskega rodu. Slovenci so bili zbrani predvsem v drugem bataljonu drugega polka. Divizija je od septembra do konca oktobra 1916 sodelovala v bojih v pokrajini Dobrudža med spodnjim tokom reke Donave in Črnim morjem na rusko-romunski fronti in utrpela velike izgube. Poleti 1916 je bila ustanovljena tudi 2. srbska dobrovoljska divizija. V septembru 1916 sta se diviziji združili v srbski dobrovoljski korpus, ki so mu poveljevali srbski oficirji. Korpus so zaznamovali velike izgube, vse večje zaostrovanje discipline v vojski, nasilje srbskih častnikov in pritisk srbske vlade, naj vojaki sprejmejo srbsko državljanstvo. Ohranjena pa so tudi pričanja o t. i. disidentih, ki so pod vplivom avstro-ogrske obveščevalne službe delovali proti dobrovoljskemu gibanju in s tem preprečevali uresničitev velikosrbskih teženj. Nekaj hrvaških in slovenskih častnikov disidentov je srbski vladi poslalo izjavo:
"Mi, dobrovoljci, zlasti Hrvati in Slovenci, ki smo vstopili v srbsko dobrovoljsko vojsko, smo, žal, doživeli v korpusu veliko razočaranje. Želeli smo svobodo, našli pa suženjstvo, ponižanje in nasilje, ki prekaša celo tisto, pred katerim smo bežali iz Avstrije. Še nikoli v življenju nismo bili tako brezpravni, kakor smo zdaj v srbskem dobrovoljskem korpusu kot borci za svobodo. Morali
smo biti molčeče priče najbolj neverjetnih zločinov nad našimi rojaki. Če smo načenjali naša narodnostna vprašanja, zaradi katerih smo se pravzaprav zapisali v korpus, so nam očitali separatizem, vohunstvo in podobno. Če naj bi naš korpus predstavljal pomanjšano sliko prihodnje Jugoslavije, tedaj naj nas Bog obvaruje takšne svobode, kajti prešli bi iz enega jarma v drugega, še hujšega … Najbrž nas bodo kmalu aretirali ali odpeljali nekam daleč v Rusijo in nihče ne bo več izvedel za naša življenja in požrtvovalnost, za našo pripravljenost žrtvovati se za slovensko stvar."
Ti dejavniki so privedli do množičnih izstopov. Številne odhode je srbsko vodstvo poskušalo preprečiti s preimenovanjem 1. srbske dobrovoljske divizije v 1. prostovoljsko divizijo Srbov, Hrvatov in Slovencev, kljub temu je v maju 1917 iz dobrovoljskih vojaških sil izstopilo okoli 150 častnikov in 12.735 vojakov (od skupno okoli 45.000 vojakov). Med njimi je bilo 42 slovenskih častnikov in 1.241 vojakov Slovencev.
Avgusta 1917 je bila glavnina korpusa zbrana v 2. dobrovoljski diviziji. 27. septembra 1917 je bil odrejen premik na solunsko fronto, in sicer v smeri Odesa–Arhangelsk–Francija–Solun, kjer se ji je maja 1918 pridružila še 1. dobrovoljska divizija, saj je na cilj prispelo le nekaj več kot 2.500 vojakov od začetnih 13.000. Julija 1918 je tja prispel tudi del dopolnitvenega bataljona, ki je srbski vojski pomenil moralno spodbudo in dvig udarne moči. Večji del dopolnilnega bataljona so antantne sile poskušale zaplesti v boje z boljševiki. Čeprav so se Dobrovoljci v glavnem izogibali spopadom z boljševiki in zahtevali odhod na solunsko fronto, se jih je nekaj vseeno dejavno udeležilo revolucije. Ob koncu vojne, septembra 1918, so južnoslovanski vojni ujetniki, ki so bili v ruskih vojnih taboriščih v Novosibirsku, ustanovili polk Matije Gubca, ki je deloval v okviru češke legije, štel pa je okoli 1.500 Dobrovoljcev. V tretjem bataljonu tega polka je bilo približno 900 Slovencev, ki so se septembra 1920 prek Daljnega vzhoda z dvema ladjama vrnili v Dubrovnik.
Dobrovoljci v Italiji
Ker Italija ni bila naklonjena združevanju Jugoslovanov, je italijanska vlada z zadrževanjem morebitnih Dobrovoljcev v taboriščih in s širitvijo protipropagande v zavezniških in nevtralnih državah zavirala razvoj dobrovoljskega gibanja v Italiji. Prav tako so italijanski politični in vojaški krogi načrtno preprečevali, da bi jugoslovanski odbor iz vrst ujetnikov južnih Slovanov habsburške monarhije ustanovil dobrovoljske enote in jih poslal na solunsko fronto.
Septembra 1917 je Ljudevit Pivko organiziral skupinsko dezerterstvo iz 5. bataljona hercegovskega polka na soški fronti. Avstro-ogrsko vojsko je zapustilo 300 vojakov in prešlo na italijansko stran. Po načrtih italijanske vojske so delovali na soški fronti do novembra 1918, ko je t. i. Pivkov bataljon štel skoraj 1.000 vojakov, saj so Italijani vključevali vse avstro–ogrske dezerterje in vojne ujetnike južnoslovanskega rodu. Iz Italije je bataljon odšel na pomoč jugoslovanskim enotam v Boko Kotorsko v Črni gori, kjer je poveljstvo prevzel Jože Žagar, v bojih na Solunski fronti pa bataljon kot enota ni sodeloval, saj je bil že po nekaj tednih razpuščen. Po nekaterih zapisih pa lahko sklepamo, da so v boj odšli nekateri posamezniki iz tega bataljona.
Dobrovoljci v Ameriki
Delovanje članov Jugoslovanskega odbora v Severni in Južni Ameriki je med južnoslovanskimi izseljenci v letih 1915 in 1916 sprožilo gibanja, ki so zahtevala združitev Srbov, Hrvatov in Slovencev v eno državo. Zaradi velikega zanimanja je nastalo vprašanje množičnega prevoza na solunsko fronto. Samo odpošiljanje Dobrovoljcev v Evropo se je dogajalo po vstopu ZDA v vojno. Na solunsko fronto je tako iz Severne in Južne Amerike priplulo okoli 10.000 Dobrovoljcev, nekaj sto pa tudi iz Avstralije in z Nove Zelandije.
Vojno doživetje
Iz spominskih zapisov lahko razberemo, da so Dobrovoljci prihajali iz vseh slojev takratne družbe, od preprostih kmetov in delavcev do izobražencev. Večinoma so bili v dijaških letih člani idejnega gibanja Preporod. Veliko jih je bilo pred vojno tudi v vrstah organizacije Sokol.
Ohranjena pričevanja o bojih in občutjih so različna, najpogosteje pa je vojna opisana kot "najstrašnejše dogajanje v življenju" - takšni so zapisi bojevanja mobiliziranih vojakov, ki so se vojne bali in se niso želeli bojevati. Sposobni so se bili soočiti s streljanjem, z bojem in dogajanjem na bojišču, vendar niso vztrajali pri streljanju, niso imeli želje po boju, le samoohranitveni nagon. Pri Dobrovoljcih pa je bilo opaziti, da so se močno zavedali cilja, za katerega so se borili, zaradi tega je bil njihov odnos do boja drugačen od večine vojakov, ki so v rovih čakali na konec vojne in v vojni niso videli smisla.
»... da sem odvrgel hlapčevsko uniformo avstrijskega rezervnega kadeta /.../ sem vedno sanjal o krvavem obračunu z našimi zatiralci /.../ da se s puško v roki oddolžim našim tlačiteljem ...
zapis v knjigi Dobrovoljci kladivarji Jugoslavije.
Ohranjeni zapisi Dobrovoljcev nam pričajo tudi o težkih razmerah in stalnem pomanjkanju vode, predvsem na planoti v Dobrudži. Vodo so jim dovažali v sodih, ko je bilo mogoče, in sicer iz od 30 do 50 km oddaljenih virov. Posledično je bila voda najpomembnejši vojni plen. Poleg vode je vojakom pogosto primanjkovalo tudi "vserešujočega tobaka", ki so ga nadomeščali s koruznimi brki in suhim listjem. Glede na ohranjene vire pa lahko sklepamo, da so imeli najtežje življenjske razmere med Dobrovoljci vojaki na območju Rusije.
Dobrovoljci v Rusiji
V Sibiriji je bil v drugi polovici leta 1918 v taborišču v Tomsku oblikovan polk Matije Gubca, ki je štel 1.700 Dobrovoljcev, po večini pa so ga sestavljali Slovenci in Hrvati. Polku je poveljeval kapetan Jože Šircelj, sestavljali pa so ga trije bataljoni. Še v letu 1919 je doživljal težke čase. Zaradi vsesplošne zmede, roparskih napadov razbojniških tolp in prevratnih poskusov boljševikov je tam še vedno vladalo vojno stanje. Zaradi nezanesljivosti lokalnih oblasti so morali slovenski Dobrovoljci prevzeti vso odgovornost in so varovali jetnišnice, vodovode, mostove, javna poslopja ter druge naprave mesta Tomsk. Da bi zmanjšali posledice brezpravja in vpliv boljševiške propagande, so v polku pod vodstvom Ivana Košnika osnovali prosvetni odsek. Namen odseka je bil poleg zaposlitve vojakov izobraževanje in rast nacionalnega duha. Prirejali so koncerte, akademije, telovadne nastope, različne tečaje za nepismene, ustanovili so moški pevski zbor in orkester. Enkrat na teden je izšlo tudi tedensko glasilo Naš list, ki ga je urejal Vojeslav Mole (v nekaterih zapisih Molek), ki je deloval kot izredni profesor na univerzi v mestu Tomsk, danes eden izmed častnih članov SUZD-ja (Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo). Prva številka je izšla 27. junija 1919.
9. Julija 1919 je v 2. številki Našega lista objavil pesem "Pismo v domovino. Otonu Župančiču", ki je bila leta 1920 objavljena tudi v Ljubljanskem zvonu. Del pesmi se glasi:
". . . Morda je naše že ime
samo še bleda senca med spomini,
ni vzdihov več in suhe so solze.
Pozabljeni smo, izgubljeni sini.
Ah, dolga, težka, izgubljena leta,
mladost ubita, križana, v tujini.
Mi vsi smo kakor tožen vrt brez cveta, —
uničil ga ponočen je vihar,
zatrl mu v kali vsa semena sveta, —
nikdar ne bo več prejšnjih rož, nikdar."
Dobrovoljci so se nato po trasi sibirske železniške proge pomaknili proti pristanišču Vladivostok, kjer so poleti 1920 čakali na ladje, ki bi jih prepeljale v domovino. Od vseh dobrovoljskih formacij naj bi se tam zbralo okoli 3.000 mož, ki so bili po češkoslovaškem prevratu združeni v odred Srbov, Hrvatov in Slovencev v Vladivostoku, ki je bil sestavljen iz dveh bataljonov. Proti večeru 21. junija 1920 je v Vladivostok priplula angleška ladja Kildanon Castle, na katero se je vkrcalo 1.400 Jugoslovanov. Ladja je 26. junija odplula proti Nagasakiju, mimo Kitajske in Indije ter skozi Sueški prekop v Dubrovnik.
Vojake je po začetni navdušenosti in opazovanju vsega, kar so lahko uzrli, dolga vožnja proti domu začela dolgočasiti in vzbudila potrebo po zaposlitvi in delu. Kulturno-prosvetni odbor odreda SHS na ladji Kildanon Castle je zato organiziral tečaje angleščine,
predavanja, oglede kinopredstav, oblikovala sta se pevski zbor in manjši orkester. Na eni izmed drugih ladij je začel izhajati tudi ladijski list Himalaja, ki je imel zabavno prilogo Jugoslovanski romar. Prva številka od desetih Himalaje je izšla v ponedeljek, 2. avgusta 1920, in je bila pisana v slovenščini, medtem ko je priloga Jugoslovanski romar objavljena le v treh številkah. Ladja Himalaja pa je bila tudi med zadnjimi ladjami, ki so v domovino pripeljali Dobrovoljce iz ruskih prostranstev. V Dubrovnik je priplula 10. septembra 1920.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje