"Slovenski pregovor pravi, da prazna vreča ne stoji pokonci, nekoliko bolj znanstveno pa bi lahko rekli, da dnevne energijske potrebe lahko nadomestimo le s hrano in pijačo," je uvodoma v Muzeju novejše zgodovine na temo prehrane v jarkih 1. sv. vojne dejal zgodovinar Rok Stergar. Skozi zgodovino so se vojaški poveljniki tega zelo dobro zavedali, od začetka 20. stoletja dalje pa je ta intuitivna spoznanja zamenjalo znanstveno ugotavljanje kalorične vrednosti hrane in dnevnih energijskih potreb ljudi.

Prav vojske so bile ene prvih institucij, ki so ta znanja uporabile v praksi in prehrano vojakov standardizirale. Ob začetku velike vojne je bila britanska norma za vojake na fronti postavljena precej visoko, na 4.200 kalorij, a to je bila le številka na papirju, saj je po Stergarjevih besedah najverjetneje niso nikoli dosegli in so jo posledično hitro znižali. Italijanska je bila nekoliko nižja od britanske, francoska pri 3.400 in nemška pri 3.200 pa sta bili že realnejši, je naštel Stergar in dodal, da mu podatka za avstro-ogrsko vojsko še ni uspelo izbrskati.
Poznavanje števila kalorij, ki naj jih vojak zaužije dnevno, je zgolj en del zgodbe, saj je precej večja težava to, kako te kalorije vojakom dostaviti v strelski jarek. Zavedanju o pomenu hrane navkljub je bilo več ali manj skozi zgodovino prehrana vojaka prepuščena improvizaciji in samoiniciativi vojakov, ki so se morali znajti po svoje. Šele od sredine 19. stoletja so se pod okriljem industrializacije, modernizacije in tehnološkega napredka zgodili ključni premiki in do 1. svetovne vojne je bila oskrba v celoti integrirana v vojaške strukture in profesionalizirana, je navedel.
Pomen železne ceste in pločevink
Železniško omrežje, ki se je konec 19. in na začetku 20. stoletja bliskovito razširilo, je povečalo prevozne kapacitete in omogočalo oskrbo ogromnih armad na daljše razdalje. Vojaki tako niso bili več odvisni od lokalne oskrbe in vodnega transporta. Drugi ključen moment, ki je prinesel velike spremembe, je konzervirana hrana, ki je še dodatno olajšala oskrbo, saj jo je lažje tovoriti, poleg tega so se zaloge hrane manj kvarile. "Prve konzerve so se pojavile že v prvi polovici 19. stoletja, pojavijo se kondenzirano mleko in mleko v prahu ter številni drugi industrijski proizvodi," je naštel predavatelj.

Stergar je nadaljeval, da so železniški tiri in pločevinke rešili oskrbo na strateški ravni, a vse to vseeno ni moglo rešiti oskrbe vojakov na taktični ravni manjših razdalj. Taktična oskrba v tem času še ni doživela tehnološke revolucije in je še vedno temeljila na tovorjenju hrane, pijače, orodja, orožja in streliva na hrbtih ljudi in živali. Medtem ko se je strateška oskrba ves čas izboljševala, in sicer od vojn za nemško združitev do 1. sv. vojne se je razdalja od zadnje železniške postaje, na kateri so vojaki lahko računali na delovanje oskrbe, prepolovila s 100 na 50 milj, je taktična oskrba slabela. Količine, ki jih je bilo treba dostaviti, so bile naravnost ogromne, je izpostavil.

2,7 milijona hektolitrov piva za Nemce
Nemški primer nam pokaže, da so zgolj v prvih dveh letih vojne do strelskih jarkov pritovorili 1,2 milijona ton moke, milijon glav goveda, milijon prašičev, 600 tisoč ovac, 275 tisoč ton mesa v pločevinkah, 63 tisoč ton kave, 15 tisoč ton kakava in čaja, 2,7 milijona hektolitrov piva ter osem milijonov ton cigaret in cigar. K tem količinam pa je treba prišteti še prevoze moštva, vojaškega materiala, vlečnih živali in ogromnih količin krme zanje.
Pehotna divizija poje 40 ton hrane na dan
Povprečna pehotna divizija med veliko vojno je dnevno potrebovala okoli 40 ton hrane, kar je naneslo od 50 do 100 vozov. Transportne zmogljivosti vseh vojskujočih držav so bile tako na skrajnem robu zmogljivosti in občasno niso dohajale potreb na frontah. Nihče si po Stergarjevih besedah pred začetkom spopadov ni mislil, da bo mobiliziranih toliko vojakov, da bodo izstrelili toliko nabojev in predvsem da bo vojna trajala tako dolgo.

Avstro-ogrska vojska je nameravala zagato taktične oskrbe rešiti s pomočjo lokalne oskrbe, tako da bi čim večji delež hrane in pijače za vojake ter krme za živali dobili v neposredni bližini bojišča, in sicer bodisi s prostovoljno ali prisilno prodajo, lahko tudi zaplembo. V pomoč je bila tudi posodobljena oprema, tako so leta 1909 nakupili nekaj tisoč mobilnih kuhinj na vozovih, da bi vojake razbremenili časovno zamudnega pripravljanja hrane. Vojaki so kot 'železno rezervo' sicer ves čas pri sebi imeli za slab teden bojevanja hrane, če bi po uspešnem preboju naprej ostali odrezani ali pa bi oskrba zatajila, je še pojasnil.

Slavni dunajski skladatelj in violinist Friedrich Kreisler, ki je leta 1914 nekaj časa služil v graškem črnovojniškem polku, je v spomine zapisal, da je v prepolnem nahrbtniku nosil tudi konzervirano meso, riž, kavni ekstrakt, prepečenec ter sol in sladkor.
Izobilje in evforija ob začetku vojne
Izkušnje vojakov, podčastnikov in častnikov ob začetku vojne sploh niso bile majhne, saj so predvsem ti poskrbeli tudi za lastne zasebne zaloge. Rezervni podporočnik Janko Hacin je tako v dnevnik zapisal, da je na poti v Bosno na vlaku jedel svojo klobaso, salamo in sir, sopotnik na vlaku pa mu je zraven ponudil še pečeno gos. V Tuzli je nato od župana kot poveljujoči častnik za vojake dobil "tobak, čokolade, vino, konjak, klobase ... itd.". Stergar opozarja, da vojaški dnevniki in spomini sicer kličejo po relativizaciji vojnega navdušenja, saj evforija niti slučajno ni obnorela prav vseh, a v prvih tednih je bilo pristnih vojnih navdušencev več kot dovolj, hrane pa tudi.

Nič drugače ni bilo v drugih vojskah, nekateri britanski vojaki so se ob začetku vojne prav lepo zredili, kar je veljalo tudi za italijanske vojake slabo leto kasneje ob vstopu Italije v vojno. "Razlog ni bila le dobra in obilna hrana v vojski, ampak tudi slaba prehranjenost velikega dela vojakov v civilnem življenju. Redni in predvsem z mesom bogati obroki so bili za revne mobilizirance ali prostovoljce pomembna pridobitev," je dejal Stergar.

Poraz v Srbiji zaradi slabe logistike
Vse oskrbovalne kolone po ofenzivi na balkanskem bojišču enot niso dosegle, po prečkanju srbske meje in z oddaljevanjem od železniških postaj so se problemi stopnjevali, saj je šlo za izredno težaven teren z nikakršno prometno infrastrukturo. Vojaki so bili tako odrezani od oskrbe, izčrpani in odvisni zgolj od 'železne rezerve' v svojih nahrbtnikih. "Prav izčrpanost, ki je bila tudi posledica pomanjkljive oskrbe s hrano, je bila med ključnimi razlogi za poraz 21. domobranske divizije na Cerski planini in s tem za neuspeh prve avstro-ogrske ofenzive v Srbijo," je pojasnil predavatelj.

Podporočnik Hacin, ki je bil ob koncu leta 1914 nekje na vzhodni fronti je v dnevnik zapisal: "Medtem ko je predvčerajšnjim prišel tren za nami šele ob 12. uri ponoči, so včeraj okoli polnoči prišle za nami samo kuhinje, ostali tren pa šele danes opoldne" in dodal: "Moštvo ni včeraj jedlo ničesar. Le zjutraj je dobilo kavo in isto tudi zvečer". Dva dni pozneje je zapisal še: "Vojaki grejejo svoje konzerve na ognjih, kajti naše kuhinje so ostale v blatu daleč za nami".

Problematika slabe taktične oskrbe se je najbolj izrazito pokazala v trenutkih premikov, oskrba na 'zacementirani' zahodni fronti je bila zato po Stergarjevih besedah praviloma stabilna. Povsem drugače pa je bilo na balkanski in vzhodni fronti, kjer je bilo kaotično bojišče zelo mobilno, polno velikih in hitrih premikov daleč na sovražno ozemlje in nazaj, vojaki pa so posledično ostajali odrezani od oskrbe. Avstro-ogrski vojak je v dnevnik med umikom pred Rusi julija 1915 tako zapisal, da "so lačni kot volkovi".
Problematičnih zadnjih sto metrov
Frontne črte so bile kmalu močno utrjene, tako da so bile najšibkejša točka ravno oskrbovalne poti, kamor je sovražno topništvo usmerilo vso svojo pozornost. V času najhujših spopadov se je po Stergarjevih besedah pojavil problem zadnjih sto ali dvesto metrov, ki so ga zelo dobro poznali tudi na zahodni fronti.

Posledično so začeli hrano dostavljati ponoči. Avstro-ogrski vojak Franjo Malgaj je med boji na Doberdobski planoti zapisal: "Ker podnevi sploh ni smel nihče pokazati glave iz svojega bivališča, so nam hrano prinašali le ponoči. Vzdolž rova so nosili kotle z menažo". A včasih se ni izšlo niti ponoči. "Zgodilo se je, da so nam Lahi z granatami pobili tovorno živino, ki nam je ponoči prinašala proviant (hrano ali črno kavo), " je še zapisal.
Obstreljevanje pa ni imelo namena zgolj presekati oskrbovalnih poti, pač pa so na takšen način tudi nadlegovali vojake med obroki. Vojak Ivan Matičič je v svoj dnevik zapisal: "Menažo so nam prinesli v linijo. Ko je sovražnik čul ropotanje kotlov, nam je vedno dobrodušno zaželel dober tek z nekaj naboji ekrazita in smodnika."

Stergar je tu izpostavil nenavadna neformalna premirja, ki so se včasih izoblikovala, in so enostavno med 'kosilom' dali drug drugemu mir. Takšen primer najdemo v dnevniku Janka Hacina, ki je zapisal, da "mi nanje ne streljamo in zato tudi oni ne streljajo". Vse skupaj je ponavadi hitro padlo v vodo po prihodu novega polka na fronto, ki ni vedel za 'dogovor', ali pa zaradi preveč zagretih in fanatičnih poveljnikov.

Pol litra vode za pitje in higieno na dan
Ekstremne vremenske razmere kot je mraz ali vročina so povečevale potrebe po vnosu hrane in pijače. Huda poletna vročina je povzročala nemalo nevšečnosti na Krasu, kjer je vojak Franjo Malgaj zapisal: "Vojaki so prosili za vodo, ust niso mogli več zapirati zaradi sopare. Žejo smo trpeli dva dni. Če pa smo na srečo dobili vodo, potem jo je dobil vsak le toliko, da si je za nekaj minut namočil suho grlo." Analiza poljskih virov po Stergarjevih besedah pokaže, da so vojaki dnevno dobivali le od pol do enega litra vode, in sicer za pitje in osebno higieno. Slednji so se zato običajno odpovedali.
Neznosen mraz na prazen želodec
Problematično pa je bilo tudi zimsko bojevanje, predvsem v visokogorju Alp in Dolomitov, kjer je nenehno snežilo, občasno celo v poletnih mesecih. Posadke so bile tako pogosto odrezane od vsakršne oskrbe. Rezervni poročnik 17. pešpolka, Franc Rueh, je položaj sredi decembra 1916 orisal: "Začel je padati sneg in nas popolnoma zasul, da sta cesta in železnica popolnoma prekinjeni." Ciril Prestor, ki je lačen doživel junijski sneg in mraz v trdnjavi Forte Cherle, na višini 1445 m, je svoje občutke strnil: "Fental bi se če bi človek tako rad ne živel."

Janko Hacin je med boji na ruskem bojišču ob koncu decembra 1914 v svoj dnevnik zapisal: "Večerjo oz. kosilo smo čakali zaman. To je bilo tem bolj usodno, ker je proti jutru začelo snežiti in deževati in je bil mraz toliko bolj neznosen, ker so bili želodci prazni." Poveljniki so izboljševali razpoloženje vojakov ter preganjali mraz in lakoto s pomočjo vina in žganih pijač, a to je bil zasilen ukrep, ki ni mogel prinesti dobrih rezultatov, je navedel Stergar.

Od 'veselic' do vsesplošnega pomanjkanja
S trajanjem vojne je poleg spremenljivih okoliščin kot sta vreme in mobilnost vojskovanja postal glavni problem pomanjkanje hrane. Bolj kot je šla vojna h koncu, bolj se je poslabševala preskrba vojske. Sredi leta 1915 v dnevniku Franca Zupančiča še lahko beremo o nenehnih "veselicah", ki niso bile rezervirane le za častnike, za božič istega leta Ivan Primožič ni samo dobro jedel, temveč je tudi pil "Gumpoldskirchnerja in šampanjca", navadni vojak Franc Reberšek pa je oktobra domačim pisal: "Stradav dosedaj še nisem."
Že naslednje leto je Primožič za božič uspel dobiti le še steklenico piva in slabega likerja ter "eno limono, malo smrdljive klobase, malo slanine, malo meda in malo kolača," kot je zapisal. Po veliki noči leta 1916 pa je vojak Jakob Prešeren zapisal: "Preživljamo praznike, zraven pa stradamo. Včeraj ni bilo ne kruha, ne kosila, pač pa so nam dovolili, da za kosilo lahko pojemo vsak po eno rezervno porcijo prepečenca in eno celo konzervo. Vendar pa je vojaštvo civilistom izpraznilo vse zaloge, tako da se niti za denar ničesar več ne dobi. Želodec nam poje kot gramofon s pokvarjeno ploščo."

Povprečen vojak malo nad 50 kilogramov
Ob koncu vojne vse bolj katastrofalnega stanja ni bilo moč spregledati, jeseni leta 1918 je bila tako povprečna teža avstrijskega vojaka na italijanski fronti vsega malo nad 50 kilogramov, dosti bolje pa ni bilo niti na drugih bojiščih, je izpostavil Stergar in dodal, da grozen podatek malce omili upoštevanje precej nižje povprečne višine tedanjih moških. Ne glede na to je dejstvo, da je vojska ob koncu vojne stradala, je dodal.

"Obup raste in raste in kmalu bo dorastel do skrajnosti. Klobčič črnega sukanca sem zamenjal za liter fižola. Křiž pa je petdeset cigaret zamenjal za kilogram koruzne moke. Zdaj kuhava fižol in polento. Křiž je tako sestradan, da je drobil surov fižol in ga grizel kot bombone, zraven pa lizal surovo moko. Grobo sem ga moral odpoditi, češ, da je to na prazen želodec zelo nezdravo, " je v dnevnik zapisal Jakob Prešeren.
Lov na žabe, mačke in pse
Večina slovenskih vojakov je imela po Stergarjevih besedah kar srečo, saj so prihajali iz kmečkega okolja in tako imeli številne potrebne spretnosti, ko se je treba znajti 'po svoje'. Ribe so lovili kar z eksplozivom, ujeli kakšno srno, jedli žabe, nabirali sadje in divja zelišča, privoščili pa so si tudi 'pasje, mačje in lisičje pečenke'. Vojak Aleksander Ličan je zapisal, da so vojaki v obleganem Přemyslu, ko je zmanjkalo vsega, pojedli vse mačke in pse, začeli pa so izkopavati tudi mrhovino.

Drug vojak v svojem dnevniku mirno prizna, da so pred koncem vojne "pospravili precej psov, nekega dne pa posebno velikega. Kakor so me izvolili za kuharja, tako so me tudi zdaj za mesarja. Prav velik čebriček je bilo samega mesa, ki se je pozneje kuhal in pražil v naših loncih". Vinko Gaberc pa v svojih spominih navaja, da je bilo mačke težje loviti. "Pse so naši vojščaki svobodno pobijali in si jih pripravljali kot dodatek k nezadostni menaži. Mačka pa se drži bolj doma in često je bilo treba zvijače, da si jo pahnil v nesrečo," je zapisal.

Dno pred porazom in razpadom monarhije
"Moštvo je postajalo vedno bolj nezadovoljno. Hrana je bila pod ničlo. Bili smo bolj lačni kot siti. Niti enkrat nismo imeli možnosti do sitega se najesti" je še v dnevnik zapisal Jože Hameršak, poleg tega pa tudi: "Moštvo je bilo precej revolucionarno. Samo malo bi bilo treba migniti, pa bi bila zmeda tu."
Vsesplošno pomanjkanje, širjenje bolezni in neuspela ofenziva čez reko Piavo skupaj s političnim nemirom v monarhiji zadnje mesece vojne so povzročili popoln zlom morale na soški fronti, drugod pa ni bilo dosti bolje. Vse kar je zavezniška propaganda poskušala doseči dolga leta vojne, se je zdaj materializiralo skozi prazne želodce. Armada se je sesuvala sama vase, sodba poročnika Franca Rueha pa je bila pomenljiva: "Naj dajo raje vojakom jesti, pa se bojo dobro borili!" Vojaški upori v letu 1918 so bili upori lačnih vojakov, kakor so bili povezani tudi z delavskim gibanjem, prizadevanji za mir in kipečimi nacionalizmi, je sklenil Stergar.