Da se tudi sto let po začetku prve svetovne vojne takratne dogodke in predvsem glavne protagoniste na različnih koncih Evrope drugače vrednoti, so pokazala nedavna zaznamovanja obletnice atentata na avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda v Sarajevu. V Bosni in Hercegovini so dogodek zaznamovali ločeno - ena slovesnost je bila v Sarajevu, drugo pa so bosanski Srbi pripravili v Andrićgradu, mestu, ki ga je v bližini Višegrada uredil režiser Emir Kusturica. Mnenja o takratnem atentatu so različna še danes. Bošnjaki in Hrvati večinoma menijo, da je bil Gavrilo Princip srbski terorist, večina Srbov pa je prepričana, da je bil narodni heroj. Podobno o svojem dedu, tedaj 21-letnem Čubriloviću pripoveduje vnukinja Vera Vujičić.
Danes 67-letna profesorica matematike na beograjski univerzi je novinarki Nataši Uršič v oddaji Primorski kraji in ljudje Radia Koper pojasnila, da sta njen ded in čas prve svetovne vojne v njeni družini še vedno zelo prisotna. "Vsako leto 3. februarja se spomnimo dneva, ko so deda po obsodbi obesili. Umrl je herojske smrti, s krikom po svobodi. Babica se ni več poročila in dedek je v naši družini prisoten skozi njene zgodbe ... Bil je krasen človek, idealist, pripravljen dati življenje za svobodo. To so generacije, ki so imele svoje ideale, v nasprotju z današnjimi, ki jim je materialno stanje pomembnejše."
Leta 1886 rojeni Veljko Čubrilović je bil učitelj iz kraja Priboj Majevički na severovzhodu Bosne. Bil je član Narodne obrambe, tajne organizacije, ustanovljene leta 1908 po priključitvi Bosne k Avstro-Ogrski. Organizacija si je za cilj zadala nalogo, zaščititi Srbe v novi državi in leta je Čubrilović v tem duhu s še nekaterimi člani Narodne obrambe do Sarajeva pospremil dva dijaka, ki sta prišla oborožena iz Beograda, da bi izvedla atentat na Franca Ferdinanda. V akciji je sodeloval tudi Veljkov brat Vaso.
Policija je ujela oba, atentatorja Gavrila Principa in Nedeljka Čabrinovića, ki je prestolonaslednika nekaj ur pred Principom neuspešno poskušal zadeti z bombo, in na zaslišanju sta razkrila imena drugih vpletenih. Aretirali so skoraj vse, jim pozneje sodili in okrivili izdaje in umora. Če so lahko Čabrinovića, Principa in Trifka Grabeža obsodili "le" na dvajsetletno zaporno kazen, je Veljka Čubrilovića, Miška Jovanovića in Danila Ilića čakala smrtna obsodba. Usmrtili so jih 3. februarja leta 1915. Leta so rešila tudi Veljkovega brata Vasa, ki je živel do leta 1990.
"To je bil uboj okupatorja in zato herojsko dejanje"
"To je bil uboj tirana. Že od antičnih časov naprej je uboj tirana pomenil herojsko dejanje. To ni bil uboj političnega nasprotnika, temveč okupatorja. Vsekakor to ocenjujem kot herojsko dejanje. Nikakor ne bi teh mladih idealistov označila za teroriste, saj niso ubili nedolžnega civilista, temveč osebo, ki je poosebljala tiransko oblast," o atentatu na Franca Ferdinanda danes pravi Čubrilovićeva vnukinja.

Zapisi odličnega poslušalca Ernesta Hemingwaya
V radijski oddaji so se pogovarjali z vnukom še enega protagonista prve svetovne vojne - Ernesta Hemingwaya, ki je v slovenski zgodovinski spomin zapisan predvsem kot avtor knjige Zbogom orožje. V tej opisuje tudi dogajanje na soški fronti, čeprav ga tam nikoli ni bilo. Zato pa je bil neverjetno pozoren poslušalec, pravi vnuk John Hemingway. "Menim, da mu je kot dobremu novinarju in pisatelju uspelo roman Zbogom orožje napisati tako, da je od drugih zbral informacije, torej od vojakov, zgodovinarjev. Roman je pisal deset let po opisanih dogodkih. To je zanimivo, kajti danes sem bil na avtobusu z zgodovinarji in opazil sem, da veliko ljudi ni vedelo, da dedka v teh krajih ni bilo. To je skupina ljudi, ki jo zanimajo resnična dejstva, gredo po sledeh romana, v katerem eden od junakov ni bil tam ranjen in ni zbežal v Švico," je v pogovoru dejal John Hemingway, ki se je tudi sam v življenju posvetil pisanju.

Med drugim je napisal knjigo Čudno pleme, v kateri je svojega deda prikazal v drugačni luči, kot ga pozna javnost. Ob obletnici začetka prve svetovne vojne se je ustavil v Gorici kot gost zgodovinarskega festivala. Ernest Hemingway, sicer tudi vojak, je bil leta 1918 ranjen, ko je vojakom v strelskih jarkih ob reki Piave dostavljal hrano, pijačo, cigarete in drugo. Premestili so ga v bolnišnico v Milanu in prav tam je od drugih vojakov največ izvedel o tem, kaj se je dogajalo ob Soči. Zaradi odličnega opisa italijanskega poraza pri Kobaridu in soške fronte nasploh je danes še marsikdo prepričan, da je bil ranjen v Plavah ob Soči, in ne ob reki Piave.

Več v oddaji, ki jo je za Radio Koper pripravila Nataša Uršič.