Prva svetovna vojna je bila hkrati tudi tisti vojni konflikt, za katerim je obležalo največ žrtev, saj sta mogočni vojni stroj poganjala galopirajoča industrializacija in silovit tehnološki napredek. Tako ne preseneča, da se je prav te vojne oprijelo ime "velika vojna".

Čeprav je bila dogodek svetovnih razsežnosti, spopad dveh nasprotujočih si blokov, se je konflikt najbolj razvnel v samem srcu Evrope, kjer so se izoblikovale vzhodna, zahodna in italijanska fronta ter balkansko bojišče. Tako je bila prav Evropa prizorišče najbolj krvavih spopadov, po koncu le-teh pa je prav politični zemljevid Evrope doživel najbolj radikalne spremembe. Posamezne predvojne imperialistične velesile so izginile, kolonialni imperiji so razpadli, v nekaterih državah pa je velika vojna pomenila tudi uverturo v revolucijo, ki je spodnesla stari in vpeljala novi politični sistem.

Vojna v filmu
Vpliv vojne pa je segel še globlje v življenje tedanje družbe. Presenetljivo kmalu se je nanjo odzvala tudi tedanja filmska produkcija. Seveda, že za časa spopadov so nastajali t. i. filmski vestniki, reportaže z bojišč, ki si jih je skoraj sočasno v kinodvoranah po svetu ogledovalo občinstvo. Pravzaprav so bili ti tisto, kar so za nas danes televizijska poročila, zbirka novic o dogajanju doma in po svetu (v redkih trenutkih predaha na bojiščih so si tudi vojaki lahko ogledali tako te kot posamezna dela iz tedanje filmske produkcije). Na prve relevantnejše filmske "komentarje" vojne v domeni igranega filma pa je bilo treba še malce počakati. Ti so se namreč pojavili v letu, ko se je vojna končala, torej leta 1918, ko svoji filmski zgodbi o veliki vojni podata tako Charles Chaplin – to je bil film Shoulder Arms (Puško na rame!), v katerem se Potepuh odpravi na Zahodno fronto – kot D. W. Griffith, čigar film Hearts of the World (Srca sveta) je bil v ljubezensko zgodbo med vojno vihro odet propagandni film.

V umetniškem pogledu je veliko večji dosežek ustvaril Francoz Abel Gance, čigar Obtožujem (J'accuse, 1919) je bila pretresljiva romantična drama na ozadju grozot prve svetovne vojne. Toda šele čez nekaj desetletij, ko so avtorji do spopadov lahko zavzeli nekaj distance, so nastala najpomembnejša dela na temo prve svetovne vojne. Nastala je ena največjih komercialnih uspešnic neme dobe, Velika parada (The Big Parade, 1925) Kinga Vidorja, epska vojna zgodba, ki je vplivala na številne vojne filme. Še več tovrstnih del so prinesla 30. leta. Posneli so čustveno nabit film Lewisa Milestona Vse tiho na zahodni fronti (All Quiet on the Western Front, 1930), priredbo istoimenskega romana Ericha Marie Remarqua, nato delo Howarda Hughesa, film Angeli pekla (Hell's Angels, 1930), eno najdražjih produkcij tistega časa, ki se osredotoči na spektakularne zračne bitke, ter končno morda najsijajnejše delo tistega časa ter hkrati prvi veliki protivojni film Velika iluzija (La grande Illusion, 1937) Jeana Renoirja. Iz poznejših obdobij velja omeniti vsaj še Poti slave (Paths of Glory, 1957), mojstrovino Stanleyja Kubricka, Veliko vojno (La grande guerra, 1959) Maria Monicellija, Lawrencea Arabskega (Lawrence of Arabia, 1962) ter Gallipoli (1981) Petra Weira.

Resnična zgodba, ki je film ni mogel spregledati
Tovrstna dela so seveda nastajala tudi pozneje, pravzaprav nastajajo še vedno, saj lahko eno prav zdaj gledamo v kinematografih - Gozdovi so še vedno zeleni (Die Wälder sind noch grün, 2014), avstrijsko produkcijo pod suvereno režijsko taktirko Marka Nabršnika.

Mi se bomo tokrat posvetili drugemu delu, slabo desetletje stari mednarodni koprodukciji z naslovom Vesel božič (Joyeux Noël, 2005), ki ste si jo lahko ogledali na 2. programu TV Slovenija. Ta nam namreč prinaša zgodbo o enem najbolj nenavadnih dogodkov iz časa prve svetovne vojne, dogodku, ki je konec leta 1914 na krvava bojišča zahodne fronte za trenutek prinesel tisto, po čemer so vkopani vojaki obeh strani najbolj hrepeneli: mir, trenutke sprostitve in predvsem tišino.

Dan, ko so vojaki pozabili na kruto realnost
Na izjemno mrzlo božično jutro tistega leta, takoj po prvem jutranjem svitu, se je na zahodni fronti namreč zgodilo nekaj, česar ni odobril noben poveljnik, nihče izmed poveljujočih na eni ali drugi strani. Po pripovedovanju britanskih vojakov se je iz jarkov na nemški strani fronte najprej zaslišala blagozvočna pesem. Čeprav besedila niso poznali, so takoj prepoznali melodijo Svete noči, ene najbolj priljubljenih božičnih pesmi. Kmalu po tem, ko je bila pesem odpeta, je iz jarka na nemški strani izstopil vojak, ki je v rokah držav osvetljeno drevesce. Počasi je stopil proti jarkom nasprotne strani in nato v polomljeni angleščini najprej zaželel vesel božič, nato pa ponudil še predlog: mi ne bomo streljali, zato tudi vi ne streljajte. Britanski vojaki so sprva omahovali, a ko so nato zaslišali še jasen poziv "Pokažite svoj britanski značaj [torej, bodite kavalirji] in pridite do vmesnega ozemlja" so drug za drugim začeli izstopati iz jarkov in podali so se proti sredini bojišča, na nikogaršnje ozemlje, kjer so se že zbirali nemški vojaki. Sovražnost je bila v trenutku pozabljena. Le človek je stal nasproti človeku. Začeli so si podajati roke, si izmenjevati darove, skupaj so prepevali pesmi. To od vojaških oblasti neodobreno premirje se je kmalu razširilo skoraj po celotni zahodni fronti, dolgi skoraj 800 km.

Ker ga oblasti niso odobrile, tudi novice o tem dogodku niso takoj prišle v tedanje časopise. Šele ko so z bojišč začela do posameznih časopisov prihajati pisma vojakov s fronte, so se začele razširjati novice o tem dogodku in šele takrat so ljudje, ki so ostali doma, izvedeli, kaj se je tistega dne dogajalo. Tako je britanski general Walter Congreve svoji ženi pisal o tem, kako je neki britanski kapetan pokadil cigaro v družbi mladega, komaj 18-letnega nemškega vojaka, za katerega pa so vedeli, da je daleč najboljši nemški strelec. Dejanja, ki si ga je na ta dan upal ta kapetan, torej stisniti roko tistemu, ki bi bil lahko že naslednji dan njegov krvnik, pa sam general ni bil zmožen, saj se je zaradi svojega visokega čina preveč bal tega, da se Nemci ne bi mogli kljub dogovoru vzdržati in bi ga ubili. A preprosti vojaki teh težav niso imeli. Družili so se in prijateljevali, saj se je vojna šele začela in vsi so bili še polni optimizma, da je bo kmalu konec. V tem veselem vzdušju je neki britanski brivec, kot je razbrati iz še enega pisma s fronte, ki je opisovalo ta dogodek, na nikogaršnji zemlji ponudil svoje usluge nemškim vojakom. Britanci pa ne bi bili Britanci, če v vse to dogajanje tistega dne ne bi vpletli še nogometa. Prav general Gongreve je v svojem pismu prinesel tudi novico o nogometni tekmi, ki so jo tam, sredi jarkov, odigrali britanski in nemški vojaki in ki je kmalu postala svojevrsten mit, saj so jo mnogi ponavljali kot dokaz, da je še tudi v času največjega sovraštva mogoče najti prostor za čisto človeško dejanje.

S humanizmom prežeti klic k premirju
Prav ta neverjetni dogodek, vznik geste prijateljstva sredi srditih bojev na zahodni fronti, s humanizmom prežeti klic k premirju med vojaki, ki se bojujejo v imenu velikih ideologij, je tudi tema Veselega božiča, mednarodne koprodukcije, ki je zajela kar sedem sodelujočih držav (predvsem evropskih, od Francije, Nemčije, Velike Britanije do Norveške in Romunije, h katerim je pristopila tudi Japonska). Res je, da to delo nosi številne značilnosti ne prav močno cenjene zvrsti, tistih t. i. europudingov, evropskih koprodukcij, ki okrog sebe zberejo nekaj zvenečih imen (tokrat predvsem v igralski zasedbi, poleg Diane Kruger najdemo še Benna Fürmanna in Guillauma Caneta) in se lotijo neke, evropskim narodom skupne teme, pri tem pa se v iskanju univerzalnosti pogosto povsem izgubijo in zvodenijo. In prav tako je morda res, da režiser Christian Carion še zdaleč ni kakšno večje ime evropskega avtorskega filma. Pa vendarle Veselega božiča ne smemo kar tako zavreči. Seveda, posebno mesto v kontekstu sodobne evropske filmske produkcije mu daje predvsem dejstvo, da opisuje realne zgodovinske dogodke, ki so del kolektivne evropske zgodovine. A samo to še zdaleč ne bi bila zadostna vstopnica za festival v kategoriji canskega, prav tako pa ga samo to ne bi umestilo v najožji izbor kandidatov za tujejezičnega oskarja.

Veseli božič premore še nekaj več, nekaj, čemur zlahka rečemo tudi avtorski presežek. Zgovorna priča tega je že nenavaden, a nadvse posrečen in učinkovit vstop v film. Avtor nam sprva namreč ponudi niz fotografij, na katerih nemudoma prepoznamo patino nekega drugega časa. Značilna oblačila, prepoznavni elementi v pokrajini, v katero so umeščeni fotografirani ljudje, sama ikonografija podobe je tista, ki ljudi in dogodke, ob katerih so slikani, nezmotljivo umešča v čas začetka 20. stoletja. Prav tako nam ne uide, da je v vseh fotografijah ujet nekakšen duh spokojnosti, ležernosti, miru. Tem sledi prvi filmski kader, v katerem je ujet politični zemljevid tistega časa, v "offu" pa zaslišimo otroški glas, ki deklamira neko pesmico. Kamera se začne počasi umikati in takrat dojamemo, da smo imeli opraviti z akuzmatičnim glasom, kot mu pravi Chion, ki je prihajal iz zunanjosti prostora tiste filmske podobe in katerega izvor se nam z umikanjem kamere razkrije: ugotovimo namreč, da je bil zemljevid obešen v učilnici in pred nami se pojavi mlad učenec, ki recitira domoljubno pesem. Njegov glas se nam sprva zdi le kot melodija, saj pomena besed nismo še zares ujeli. Zato se tista atmosfera spokojnosti, ki jo je ustvaril niz fotografij, naseli tudi v to podobo. Toda počasi vse bolj vpijamo pomen besed, torej pomen besedila pesmi, ki nam jo posreduje učenec. In ko končno dojamemo vso pomensko razsežnost tega prizora, ta podoba otroške nedolžnosti, otroka v rosno mladih letih, ki stoji sredi hrama učenosti, nenadoma zadobi priokus nečesa zloveščega, vanjo se naseli nekaj neizprosno srhljivega. Končno namreč spregledamo in ujamemo avtorjev namig, da nas prestavlja v dobo, ko v šolah, teh hramih učenosti, posredovanje vedenja in vzgoja mladih ljudi v posameznike, ki v svojem duhu nosijo na humanizmu osnovani sistem vrednot, nista bila na prvem mestu, pač pa se je tam znašla vzgoja domoljubov, ki se jim brezkompromisno vceplja črno-bela podoba sveta, razdeljenega na prijatelje in sovražnike, tiste, ki ogrožajo njihovo domovino in njihov dom, in v boj proti katerim se je treba brez pomisleka podati tudi za ceno lastnega življenja.

Tovrstnih momentov je v Veselem božiču še nekaj, zato vsekakor velja izreči vabilo, da si to delo, ki je številne očaralo že v temi kinodvoran, ogledamo še pred malimi zasloni naše ljube televizije.
Denis Valič