Prva svetovna vojna ali velika vojna, kot ji tudi rečejo, je ostala v spominu kot boj, v katerem so močni in bogati žrtvovali na milijone ljudi v boju za kolonije in kapital; skoraj družinski, da ne rečem krvoskrunski spor med povezanimi kraljevskimi družinami in vladajočimi elitami. Podoba, ki ostaja v spominu, so juriši čez nikogaršnje ozemlje, ki se končajo pod točo krogel, bomb in plina in pustijo za sabo prostor, prekrit z mrtvimi in umirajočimi. Sovražnik ni vojak v nasprotnem rovu, ampak lastni oficirji, tako imenovani "sovražnik od zadaj". Upori vojakov proti idiotskim oficirjem, vojna sodišča, usmrtitve dezerterjev so značilne prvine filmov o prvi svetovni vojni. Brez imperativa, da se uniči Hitler, se lahko gleda na prvo svetovno vojno kot na ogromno in krvoločno norost: ubijanje, za katero so razlogi vojaku v najboljšem primeru nejasni.
So seveda tudi domoljubni in pustolovski filmi na to temo. V hollywoodskih filmih sta se v rovih prve svetovne vojne za demokracijo borila tudi James Cagney in Gary Cooper. Ampak najbolj značilna filmska podoba te vojne je v filmu Na zahodu nič novega (All Quiet on the Western Front, 1930), ki ga je posnel ameriški režiser Lewis Milestone po romanu Ericha Marije Remarqua o bojih na zahodni fronti. Prizori brezupnih jurišev so med najbolj pretresljivimi v zgodovini filma. V neki sekvenci Nemci branijo svoj rov, medtem ko Francozi napadajo s silovitim jurišem čez nikogaršnje ozemlje med rovi pod točo granat in krogel iz nemške strojnice. Kamera se neusmiljeno horizontalno premika čez pot napadalcev. Ko vojak pride v domet kamere, pade in tako drug za drugim. Premikanje kamere se zdi sinhronizirano s strojnico in naredi smrt neizogibno in mehanično, lahko bi rekli avtomatizirano.

Sovražnik od zadaj
Britanski general major Herbert Essame je opisal vlake, ki jih je vsako noč videl, kako zapuščajo postajo Victoria v Londonu, da bi po dopustu vrnili vojake na fronto v Franciji. Bilo je šest vlakov. Ogromna množica vojakov z vso opremo se je stisnila v pet od njih; v nabito polne in slabo razsvetljene kupeje. Šesti vlak je bil za oficirje. Tu so bili vsi vagoni za potnike prvega razreda z rezerviranimi sedeži, vlak pa je imel eleganten jedilni vagon. Bilo je pol sedmih zvečer, natakarji pa so že stregli pijačo. "Ta spektakel, ki se je vsako noč odvijal na postaji Victoria in je razkrival ogromen prepad med vodjami in tistimi, ki naj bi jih vodili, ta vulgarna razstava privilegijev je težko obležala na dušah vojakov na fronti in postala del nacionalnega spomina," je zapisal.
Imel je prav, saj je to slika, ki jo ostala v spominih, poeziji in filmih iz te vojne. Spomnimo se samo oficirja, ki v filmih, kot so Steze slave (Paths of Glory, 1957) Stanleyja Kubricka, ukaže topniški napad na lastne rove, ker se vojaki uprejo ukazu za samomorilski napad. V filmu Ljudje proti (Uomini contro/Many Wars Ago, 1970) Francesca Rosija Avstrijci rotijo Italijane, naj ne napadajo več, ker jih ne zmorejo več ubijati. Italijanski general pa pojasnjuje, da "vojna ima svoj šarm; prelesten in vzvišen šarm. Ubogi so tisti, ki ga ne čutijo."
Po filmu Na zahodu nič novega je največji ameriški prispevek h kinematografiji velike vojne edini film, ki ga je režiral pisatelj Dalton Trumbo, Johnny gre v vojno (Johnny Got His Gun, 1971), posnet po njegovem lastnem romanu, v katerem oficir pove, da »ima smrt sebi lastno dostojanstvo«. Ta film ponuja mučno sliko tistega, kar vojna lahko stori človeku: mladi ameriški vojak se zbudi v bolnišnici in postopoma odkriva, da nima več ne nog ne rok ne obraza. Je slep, gluh, nem in nebogljen, ampak še vedno lahko čuti in razmišlja. V svojih mislih kliče na pomoč očeta, ki mu je pred vojno povedal, da bi bil vsak oče ponosen, da njegov sin umre za demokracijo. Podoba tega živega trupla je tako močna, da je rockovska skupina Metallica uporabila odlomke iz filma za videospot za pesem One.
V nadrealističnem muzikalu Richarda Attenborougha Oh! Kakšna čudovita vojna (Oh! What a Lovely War, 1969) doseže sovraštvo do oficirjev in vladajočega razreda, iz katerega izhajajo, vrhunec. Feldmaršal Douglas Haig (igral ga je John Mills) pove, da bo "izguba še 30.000 vojakov dala sijajen rezultat" in da bo na koncu "sovražniku ostalo 5.000 vojakov, nam pa 10.000, kar pomeni, da smo mi zmagali". No, Haig se verjetno nikoli ni prav tako izrazil, a čeprav ima spomenik v Londonu, je zapisan v nacionalni spomin kot množičen morilec lastnega naroda.

Boj proti Hitlerju
Ni mogoče govoriti o nesmiselnosti vojne proti Adolfu Hitlerju, čeprav obstajajo tudi protivojni filmi iz druge svetovne vojne. Veliko filmov o drugi svetovni vojni se osredotoči na trpljenje posameznikov ali neumnost častnikov, a moralnost boja proti tretjemu rajhu se ne postavlja pod vprašaj. V Kavlju 22 (Catch 22, 1970, Mike Nichols), posnetem po romanu Josepha Hellerja, je odnos do oficirjev, ki ves čas višajo število akcij, ki jih morajo opraviti piloti, podoben kot v filmih in literaturi o veliki vojni. Klavnica pet (Slaughterhouse-Five, 1972, George Roy Hill) po romanu Kurta Vonneguta mlajšega se celo ukvarja z zavezniškim zločinom, bombardiranjem Dresdna in v utelešenju junaka Billyja Pilgrima (ali Billyja Romarja) daje popolno podobo mladega ameriškega nedolžneža, ki se je znašel v peklu. Navsezadnje je vsak film, ki prikaže grozo vojne, do neke mere protivojni film, celo ameriški Bes (Fury, 2014, David Ayer), ki se je pred kratkim vrtel v slovenskih kinematografih. Ampak težko je najti film, ki bi prevpraševal razloge za boj. Senca holokavsta in koncentracijskih taborišč je preveč močna.
Kar zadeva Bes, zgodbe o ameriški tankovski posadki, ki drvi skozi Nemčijo leta 1945, ta film razsvetli še eno razsežnost protivojnega filma: adrenalinski naboj, ki do neke mere ublaži protivojno sporočilo. Apokalipsa zdaj (Apocalypse Now, 1979), film o vietnamski vojni Francisa Forda Coppole, vsebuje slavni helikopterski napad na vietnamsko vas. Prizor je grozljivo razkazovanje ameriške moči in načina bojevanja, hkrati pa je priljubljen med ameriškimi marinci. Kar je z ene strani obsodba vojne, lahko zaradi svoje razburljive virtuoznosti služi kot reklama za rekrutiranje: vidite, kakšne pustolovščine vas čakajo, če se nam pridružite.

Ostati človek
Gozdovi so še vedno zeleni (Die Wälder sind noch grün, 2014) je slovenski prispevek kinematografiji velike vojne. Film, ki je sicer koprodukcija z Avstrijo, v kateri ima Slovenija manjšinski delež, se izogne veliko tradicionalnim prvinam filmov velike vojne. Ni norih jurišev čez nikogaršnje ozemlje v zagotovljeno smrt. Druge prvine so pa na mestu.
Gre za vojake v gorski opazovalnici na soški fronti leta 1917. Ko prileti italijanska granata, ostaneta živa le vojak Jakob Lindner (Michael Kristof) in težko ranjeni stotnik Jan Kopetsky (Simon Šerbinek). Oba sta pripadnika manjšin: Lindner je avstrijski Slovenec, medtem ko je stotnik dunajski Jud. Pomoč se ne more prebiti do njiju, ukazano pa jima je, da ostaneta na položaju.
Razen kratkega napada, v katerem je Kopetsky ranjen, je to (proti)vojni film brez prizorov bojevanja. Kopetskyjevo počasno umiranje in Lindnerjevo bedenje nad njim, medtem ko se med gorami slišijo odmevi topov, predstavljata klasičen humanistični pogled na vojno, osredotočen na posameznike. Poveljujočega avstrijskega generala srečamo le v Lindnerjevih sanjah, ko ga poduči o tem, da je njegov oče cesar in Avstro-Ogrska edina domovina, in mu pojasni, da je smrt vojakov najboljši prijatelj. Potem mu pove, da ga bo dal ustreliti. Na svoj skromen in umirjen način Naberšnikov film obuja podobo "sovražnika od zadaj" in poskusa ljudi, da obdržijo svojo človečnost v nemogočih okoliščinah.