Jesenski čas, ko se narava odene v rjavino, je na Koroškem že od nekdaj zelo samosvoje obdobje, ko pod krinko "domovinske zvestobe" pridejo na površje nemškonacionalistične in protislovenske strasti, kar je nedvomno povezano z desetim oktobrom in zmago nemštva nad slovenstvom, kot je zapisal Hans Steinacher v svoji knjigi Sieg in deutscher Nacht. Jeseni leta 1972, ko je Kreiskyjeva zvezna vlada končno skušala vsaj deloma izpolniti določila 7. člena Avstrijske državne pogodbe iz leta 1955 in je na slovenskem oz. dvojezičnem ozemlju Koroške postavila vsaj nekaj dvojezičnih tabel, pa so se te strasti razplamtele v organiziran pogrom in pohod nad teh nekaj prič vidne dvojezičnosti (in s tem vidne slovenščine) in dežela je naenkrat zatavala v krizo, ki je odmevala daleč preko tiste "s krvjo zapisane meje" (4. kitica nemške verzije koroške deželne himne).
Torišče rušilnega pohoda, dostikrat zavitega v dah alkohola, je bila Podjuna, predvsem okolica Škocjana, Šentprimoža, Žamanj in Grabalje vasi. Petdeset let po tem travmatičnem nasilju nad pravno državo, nad pravicami koroških Slovenk in Slovencev (po novejši dikciji naj bi bili le še "narodna skupnost"), je Eugen Freund, kot novinar priča podiranja dvojezičnih tabel in divjanja nahujskanih hord, napisal odrski scenarij o teh dogodkih. Katarina Hartmann, Magda Kropiunig in Mihi Kristof-Kranzelbinder so na odru poosebljali tedanje akterje, jim posodili svoje glasove in tako dogodkom vrnili aktualnost, mešani zbor Danica pod vodstvom Stanka Polzerja pa je z izbranimi pesmimi predstavi dal liričen okvir.
Eugen Freund je scenarij naslovil s pomenljivim stavkom Hot wer an zehna Schlüssel? (A ima kdo ključ številke deset?), ki ga je izustil eden od "toflštirmarjev", da bi odstranil dvojezično tablo. SPD Danica in celovško mestno gledališče sta predstavo vzela v svoj spored. Prva je bila v soboto, 17. septembra 2022 in občinstvo je Kulturni dom Danica docela zapolnilo. V občinstvu je bilo tudi nekaj toflštirmarjev.
Prikaz časovnega poteka
Lepo po vrsti, kot so hiše v Trsti, je Freund prikazal časovni potek političnih odločitev in razvoj pogroma, od seje parlamenta in sklepa vlade Bruna Kreiskyja do prvih napadov in nebogljenih ukrepov varnostnih organov pri varovanju tabel ter deželnega glavarja Hansa Sima in kanclerja Bruna Kreiskyja na koroških tleh. Pa tudi poznejši politični razvoj, ko naj bi koroški Slovenci na pritisk koroške politike s preštevanjem manjšine, zavito v sramoten naziv Ljudsko štetje posebne vrste 14. novembra 1976 plačali kazenski davek za svoje pravice. Le vasi s 25-odstotnim deležem slovenskega prebivalstva bi imele pravico do dvojezične table. Temu bi danes lahko rekli "volkspolitische Kopfsteuer". Vsi poznamo razvoj in to preštevanje manjšine je na celotnem državnem ozemlju klavrno propadlo.
V tem prikazu razvoja pa docela manjka eno ime. Namreč ime odvetnika Rudija Vouka, ki ni le uspešno izpravdal odločbo Ustavnega sodišča, ampak je s svojo samoprijavo zaradi kršenja hitrosti v Škocjanu ponovno pognal v tek razpravo o postavitvi dvojezičnih krajevnih napisov. Ni pa znano, zakaj je Freund zamolčal Vouka, hvalil pa tako imenovano konsenzno skupino, katere zasluge za postavitev dvojezičnih krajevnih napisov so vprašljive, a so njeni člani za ta "kompromis" na račun višjega števila dvojezičnih krajevnih napisov in s tem vidne dvojezičnosti in slovenščine bili visoko odlikovani. A očitno je avtor sledil avstrijskemu in koroškemu političnemu narativu, da je Vouk še vedno "Raser-Rudi (Rudi divjak)", kot ga je sramotil pokojni deželni glavar Jörg Haider, člani konsenzne skupine pa "die braven Buam (pridni fantje)".
Prišli so tudi podiralci tabel
Kot rečeno, so na predstavo v KD Danica prišli tudi nekateri svoječasni podiralci krajevnih napisov. Eden od njih je Sigi Peteln, nekdanji hotelir s Klopinja. Njegova argumentacija je bila milo rečeno zelo zamotana in nerazumljiva. "Že leta 1972 sem vedel, da so to le pločevinaste in ne dvojezične table," je dejal, ni pa vedel povedati, zakaj ni potrgal tudi nemških tabel, ki so prav tako bile iz pločevine. Danes, da ga dvojezične table ne motijo več, a je ponosen, da jih je leta 1972 podiral.
Stanko Wakounig, tedaj mlad učitelj in hkrati dejaven v SPD Danica, pa je kot zaveden in kulturno aktiven Slovenec prišel med mlinske kamne žandarmerijskih preiskav. Očitali so mu povezave z "atentatom" na električni vod pri Horcah, okolici, ki mu je bila dotlej docela nepoznana. Zanimivo je, da je menda ta "atentat" žandarmerija čisto slučajno odkrila šele po nekaj dneh!
Hvalevreden prispevek
Predstava Hot wer an zehna Schlüssel?, ki se za petdesetletnico napada na dvojezične table posveča "ortstafelšturmu", je hvalevreden prispevek k razpravi in obdelovanju teh travmatičnih dogodkov. 7. člen ADP še zdaleč ni izpolnjen in trenutno število dvoježičnih krajevnih napisov je samo del vidne dvojezičnosti.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje