Pred začetkom predvajanja novega filma Andrine Mračnikar Izginjanje/Verschwinden (2022) po kinodvoranah Avstrije je na Koroškem potekalo nekaj posebnih projekcij. Prva je bila v soboto, 1. oktobra v Beljaku, v nedeljo je sledila matineja v Galeriji Šikoronja v Rožeku, v ponedeljek pa projekcija za povabljene goste v celovškem Ljudskem kinu (Volkskino), na vseh treh terminih je bila režiserka na voljo za pogovor z občinstvom.
Na celovško projekcijo so bili povabljeni gostje, ki so na ta ali oni način pripomogli k nastanku filma, pa naj gre pri tem za vodjo produkcije Natalijo Hartmann, producenta Jürgena Karaseka, strica in teto Andrine Mračnikar Eugena in Elizabeto Sitter ali pa za tamburaški orkester Starabanda (Hodiše, Škofiče). Ta je po koncu filma v preddverju Ljudskega kina tudi zaigrala povabljenim gostom.
O filmu Izginjanje
Filma Izginjanje/Verschwinden ne gre zamenjevati s filmom, ki nosi skorajda enak naslov (v slovenščini Izginjanje, v nemščini Vor dem Verschwinden) in ga je leta 2020 tudi posnela režiserka Andrina Mračnikar. V svojem novem filmu se režiserka z veliko empatije bliža svojim sogovornikom in sogovornicam, pa naj gre pri tem za nemško govoreče fante s Plešerke, ki za veliko noč pokajo s karbidom, ali njeno mamo, strica ali soseda. Eni izpovedujejo zagrenjenost, ki meji na bolečino, porojeno spričo ponavljajočih se krivic, zmerljivk in poraznih razvojev, drugi z lahkomiselno nevednostjo trdijo, da njihova mama pač ne more govoriti slovensko, ker je vendar doma na Zilji. Arhivski material ORF-a iz leta 1972 se meša z družinskimi videi, posnetki 100-letnice koroškega plebiscita s posnetki režiserkine stare mame, ti pa zopet s posnetki razprav in akcij pobude SKUP ter študentskih klubov iz Celovca, Gradca in z Dunaja. Osupljiv je kontrast med zelo statično oz. skorajda negibno kamero in ganljivostjo, da, pretresljivostjo tega, kar film pripoveduje na vsebinski ravni.
Film Izginjanje/Verschwinden spominja na pričevanje človeka, ki je v mladosti po izgovorjavi imena potoka Sopotnica vedel, ali v slovenskih narečjih govoreči sosedje v Brodi prihajajo iz Slovenjega Plajberka, Borovelj ali iz Sel, danes pa se v domači vasi z nikomer več ne more pogovarjati v svojem maternem jeziku. Spominja na občutke človeka, ki je postal tujec v lastni vasi, ne da bi jo kdaj zapustil. Režiserka si vzame čas za igre obraznih mišic in beganje oči, ko se poskušamo spomniti vsega, kar bi najraje pozabili ali pa sploh ne doživeli. Pravi film ob pravem času.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje