Heuriger, der – v nemško-slovenskem slovarju preberemo, da izraz pomeni mlado vino. Ivan Hribar je bil nekoliko bolj podroben. „Novo vino, katerega Dunajčani, ko se izvre, popijejo neverjetne količine,“ je zapisal Hribar, ki ga največ Slovencev pozna kot tistega župana, ki je obnavljal Ljubljano po velikem potresu leta 1895. Nekateri navržejo še kaj o njegovem slovanofilstvu. Še kakšen ve, da je bil prvi veleposlanik Kraljevine SHS v Pragi; pa – seveda (!) -, da se je kot velik domoljub ob napadu sil osi na Jugoslavijo leta 1941 oziroma ob prihodu italijanskih okupatorjev, ki so mu celo ponudili vnovično zasedbo mesta župana, zavit v jugoslovansko zastavo vrgel v Ljubljanico.

V resnici je bil Hribar tudi literat. In zgoraj zapisano razlago besede Heuriger najdemo na eni izmed 4.290 strani, katere je Hribar popisal s svojim zgodovinskim romanom Gospod Izidor Fučec s podnaslovom Srednjeveška povest naših dni. Že v tej skopi povedi je očitno, proti komu Hribar meri ost svoje kritike; prebiranje celotnega romana pa je pravzaprav prebiranje političnega programa Ivana Hribarja. No, prebirati romana še ne morete. Gre vendar za dokaj novo odkritje. Kot je po predstavitvi Hribarjevega zbornika (Založba ZRC, urednik Igor Grdina), ki je izšel ob 100. obletnici konca Hribarjevega županovanja v Ljubljani, povedala literarna zgodovinarka dr. Milena Mileva Blažič, je bilo prav odkritje v kar 26 zvezkih zapisanega zgodovinskega romana največje s Hribarjem povezano odkritje v zadnjem času.

Fuččeva osebna zgodovina je zgodovina Slovenije
„Roman govori o Izidorju Fučcu, o njegovem rojstvu, mladosti in odraslosti in pravzaprav se v okviru te individualne zgodovine odvija tudi zgodovina Slovenije, od njene vključenosti v Avstro-Ogrsko do vstopa v prvo skupno jugoslovansko državo. Če povzamem, Gospod Izidor Fučec je individualna, hkrati pa tudi kolektivna zgodovina slovenskega prostora v treh različnih političnih formacijah,“ je povedala Milena Mileva Blažič. Ko je Hribar na začetku svojih dvajsetih let v reviji Slovan, ki si jo je sam zamislil po zgledu tujih ilustriranih listov, zapisal misel „Avstrija bode slovanska, ali pa je več ne bo,“ je kar najbolj decidirano priobčil svojo privrženost slovanstvu, ki jo je izkazal tudi z zadnjim dejanjem v svojem življenju in ki ji je vedno sledil tudi v svoji literarni dejavnosti. Te se je lotil že zelo zgodaj, saj je bil že kot šestnajstletnik v javnosti prisoten z avtorskimi objavami in prevodu, še kot najstnik pa je tudi že objavil svoje prvo večje delo, libreto Kralj Matjaž. Rdečo nit Hribarjevega političnega dela in literarnega ustvarjanja podčrta tudi Blažičeva: „Njegov prvi libreto, njegov in edini velik roman, eden najobsežnejših na Slovenskem sploh, in njegovo poslovilno pismo – vsi ti trije pomembni dokumenti, se končajo s slovensko zastavo.“

Enciklopedičen odnos do literarnega ustvarjanja
Blažičeva tudi meni, da je bil Hribarjev odnos do literature enciklopedičen. Od takrat, ko si je za prvo objavo v časopisu Zgodnja Danica kupil (za dijake prepovedane) cigarete, kruh in sadje, je pravzaprav delal vse, kar vzpostavlja literarno življenje neke dežele – pisal je leposlovna besedila, pisal je literarizirana neumetnostna besedila, prevajal ter spremljal prevode drugih.
Libreto o Kralju Matjažu je dokončal, ko je njegovo politično misel še podžgala z leta 1867 sprejeto tako imenovano decembrsko ustavo priznana enakopravnost jezikov prebivalcev različnih kronskih dežel in tako tudi načelno priznana pravica državljanov zahodne polovice Avstro-Ogrske do šolanja v materinščini. Izvedbeni akti za udejanjanje teh načel sicer do razpada habsburške monarhije niso bili sprejeti. Nekaj po tistem, ko je vzneseno pisal o prevodu Jurčič-Levstikovega Tugomerja v češčino, je potem avgusta 1885 organiziral prvo množično potovanje Slovencev v Prago. Ta obisk z rodoljubnomanifestativno razsežnostjo je začel tradicijo medsebojnega obiskovanja med pripadniki različnih slovanskih narodov, ki se je pozneje le še širila in ki jo je Hribar simbolno kronal kot prvi veleposlanik skupne jugoslovanske države v Pragi.

Slovanstvo, Ljubljana in Prešeren
Slovanstvo sicer ni bila edina tema, ki je zaznamovala Hribarjevo literarno dejavnost. Še dve stalnici sta bili. Ljubljana in Prešeren. Blažičeva tudi za roman Gospod Izidor Fučec pravi, da je izrazito ljubljanski. Postavljen je v središče „bele in prelepe Ljubljane“ (Hribar) in prek dnevnih, tedenskih in mesečnih ritualov Izidorja Fučca spoznavamo različne ljubljanske mikrolokacije, predvsem mikrolokacije ljubljanskega meščanstva. Sicer je roman po Blažičevi izrazito večplasten in motivno bogat: „Pomembno je, da je roman zgodovinski, je tudi pustolovski, umetnostnozgodovinski, ljubezenski, predvsem pa srednjeevropski roman, … žanrsko se spreminja. Roman je tudi jezikovno pretresljiv. V njem najdemo veliko arhaizmov in v njem spoznavamo Hribarja kot etimologa, ki veliko razmišlja o imenih in priimkih in njih izvoru.“

Na več mestih v tem večžanrskem besedilu je očitna tudi Hribarjeva ljubezen do Prešerna, ki jo je do končno potrdil prav s poslovilnim pismom ženi Mariji in hčerki Zlatici. Vedel ga je s parafrazo-montažo iz Prešerna: „Le tujcem sreče svit poslej bo žaril/ošabno bodejo nosili glave/v Sloveniji bo tujec gospodaril/beseda tujčeva, tujčeve postave/.../“ Šlo je pravzaprav za antitetezo besed iz govora, ki ga je Hribar kot v odsotnosti Antona Korošca vodja Narodnega sveta v Ljubljani zapisal v svojem govoru, s katerim je razglasil odcepitev Slovenije od Avstro-Ogrske in njeno priključitev Jugoslaviji: „Prejmi torej naše poklonstvo ti, naša krasna, ob neizmernih mukah rojena in zato večno neporušljiva Jugoslavija.“

Pragmatično navijanje za modernizacijo
Tako kot boj za slovenstvo in Hribarjeva prizadevanja v konekstu neoslovanskega gibanja je tudi Hribarjeva politična kariera, katero je s častnim mestom v senatu kralja Aleksandra sklenil leta 1938 oziroma pri kar 87 letih, doživljala več vzponov in padcev. Rezime te kariere tokrat ni moj namen, saj želim z izhodiščem pri odkritju rokopisa Hribarjevega zgodovinskega romana predvsem osvetliti ideje, ki si ga vodile. Še preden se vrnem k temi slovanstva, pa želim omeniti še nekaj gonil Hribarjeve politične vitalnosti. To sta bili njegove izrazita racionalnost, pragmatičnost in zavezanost veri v modernizacijo. Vse to mu je tudi omogočilo izredno hitro napredovanje v češki banki Slavija, v kateri se je še pred 20. rojstnim dnem uveljavil kot pomemben uslužbenec.

Predvsem v letih, ko se je posvečal komunalni politiki, in torej tudi v štirinajstih letih njegovega županovanja, je Hribar sledil ideji preobražanja Ljubljane v eno izmed ključnih in modernih slovanskih metropol. Velik korak v uresničevanju tega načrta je bila mestna elektrarna, ki je med drugim omogočila tudi uvedbo tramvaja, pomemben infrastrukturni objekt pa je bil tudi Cesarja Franca Jožefa jubilejni oziroma danes Zmajski most. Hribar si je prizadeval tudi za živahno in sodobno kulturno življenje. Ko se je lotil poslovenjenja občinskega poslovanja in ko si je prizadeval za vpeljavo zgolj slovenskih napisov v mestu, je na primer podpiral občinski svet, ki je Rihardu Jakopiču pomagal pri postavljanju umetniškega paviljona, podpiral je gradnjo koncertne dvorane ob Kongresnem trgu, Narodnega doma, posebno mesto v njegovi viziji Ljubljane kot narodnega središča pa so imeli javni spomeniki. No, v spomeniškem programu se je izkazalo, da Hribarjev estetski čut ni tako dovršen kot njegova politična 'pamet'. Predvsem kip Prešerna je bil deležen mnogo kritik, in to ne le zaradi sporne gole muze nad pesnikom. Zanimivo in nekoliko manj znano pa je tudi Hribarjevo iskanje sredstev za ustanovitev ljubljanske univerze. Za pomoč v obliki donacije se je obrnil celo k Johnu Rockefellerju. Kolikor je znano, odgovora iz Amerike Hribar nikoli ni prejel.

Prvak neoslovanskega gibanja
Ob koncu svojega županovanja, ki se je končalo po tem, ko ga cesar kot 'nepokornega' Slovana ni več kotel potrditi kot prvaka lokalne ljubljanske samouprave, se je Hribar vedno bolj udejstvoval v neoslovanskem gibanju. Predvsem po letu 1910 je v neoslovanstvu videl svoj osrednji politični projekt, kot končni cilj pa je videl osnovanje velike federacije držav od Poljske in Češke na zahodu do Črne gore in Srbije na jugu ter Ruskega imperija na vzhodu. Hribar je bil tudi tisti, ki je 27. oktobra 1907 vodil prvi posvet iniciatorjev neoslovanskega gibanja v dunajskem državnem zboru, v naslednjih letih pa je kot neoslovanski 'agitator' tudi veliko potoval vse do Rusije.

Tako pa se je tudi izkazal kot vrhunski sovražni element habsburške monarhije. Kot na primer Ivana Cankarja in Antona Gradnika so avstrijske oblasti Hribarja ob začetku prve svetovne vojne aretirale. Poslale so ga poslale v konfinacijo. Znašel se je v Abtenauu na Salzburškem. Preživljal je veliko krizo in želel celo skočiti v reko Lammer. Njegovo razpoloženje je bilo podobno tistemu, ki ga je razkril v svojem kritičnem komentarju vzdušja v Ljubljani, kateremu je 'takt držala' pokorna drža Slovenske ljudske stranke. Ta je pozabila na slovansko slogo in njeno pokornost cesarju pa so povzemale izjave strankarskih prvakov, kot je naslednja dr. Ivana Šušteršiča, po čigar besedah, bo „težka pest slovanskega vojaka, slovenskega fanta, zdrobila črepinjo tistega Srba, v katerem živi požrešna megalomanija“.

Hribarju se je vse skupaj gnusilo in je po vrnitvi v Ljubljano zapisal: „H gnusu je morala vzbujati ona bizantinska, nizkotnost robnih duš razdevajoča servilnost, ki je v gotovem delu mestnega prebivalstva izbila na površje in ki je bila takšna, da bi tujec, ki bi bil one dni prišel v Ljubljano in ne bi vedel, za kaj gre, moral misliti, da je to mesto zadela nepopisna sreča … Nobena nevesta se, ko hrepeneče čaka svojega ženina, ne šopiri tako, kakor se je Ljubljana oni dan.“
Nevesta – pokorni Slovenci, ženin – oblast na Dunaju, torej … In ko je pisal to kritično pripombo, je Hribar tudi že nekaj časa pisal svojega gospoda Fučca. Lotil se ga je prav v Abtenauu in v njem v času prisilne eliminacije iz javnega življenja, kot že omenjeno, predstavil vse ideje, ki so vodile njegovo politično delovanje. Vse do skoka v Ljubljanico.