Na simpoziju ob 30. obletnici 14. kongresa ZKJ-ja, ki je ostal v spominu predvsem zaradi odločitve slovenskih delegatov, da ga zapustijo, saj so bili kot po tekočem traku zavrnjeni vsi njihovi predlogi za reforme partije in države, so se v Muzeju novejše zgodovine Slovenije zbrali akterji takratnega dogajanja.

Sorodna novica Spopad dveh konceptov, ki je razklal Zvezo komunistov Jugoslavije

"Med nami je potekala razprava, kdaj oditi – ko bomo izžvižgani ali takrat, ko bo jasno, da ne moremo doseči konsenza," je pojasnjeval Milan Kučan. Prav tako so po njegovih besedah potrebovali za to dve vrsti poguma – kako se spoprijeti z neposrednimi grožnjami, saj se je moral sekretar predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije Štefan Korošec dogovoriti z jugoslovanskim notranjim ministrom, da jih bodo ob morebitnem odhodu varovali in jim omogočili varen prihod do letališča – ter pogum, da zapustijo ta kongres. Ni bilo namreč vseeno, kako odidejo: "Ali pustimo vtis, da smo zbežali, ali pa odidemo dostojanstveno."

Sonja Lokar je ob tem spomnila še na anekdoto, ko so t. i. mladokomunisti želeli oditi čim prej in so poudarjali, da bi se radi v Slovenijo vrnili pokončno, jim je Kučan odvrnil: "Nič ne skrbite, jaz lahko iz letala stopim, ne da bi se moral skloniti."

Kljub različnim mnenjem o tem, kdaj zapustiti brezplodno razpravo na kongresu, pa se takratni delegati strinjajo, da so bili zelo enotni na vsebinskem področju. Vedeli so, kaj želijo preostalim republikam in tudi svetu sporočiti in za tem so stali vsi do zadnjega. Poskusili so doseči spremembo stališč Zveze komunistov Jugoslavije, da bi ta postala svobodna zveza avtonomnih republiških partijskih organizacij, katerih odločitve ne bi mogli spreminjati s preglasovanjem. "Na kongres smo šli s priponkami, na katerih je pisalo 'Z Jugoslavijo v Evropo', a če jih o tem ne bomo prepričali, to ne pomeni, da bomo mi odstopili s te poti v Evropo," je poudaril takratni predsednik Zveze komunistov Slovenije Ciril Ribičič.

Sorodna novica Ribičič: Odšli smo enotni, z dvignjenimi glavami

Janez Kocijančič pa je spomnil, da so bili procesi demokratizacije prisotni tudi v drugih republikah, a so se povsod našli ljudje, ki so povzročili razpoke v teh predvidevanjih, le v Sloveniji ni bilo nikogar, ki bi deloval proti tej usmeritvi. "Izkoristili smo zgodovinsko priložnost," je dodal. Ribičič pa je dopolnil, da je bila Slovenija redko tista, ki je vplivala na mednarodne odnose, a odhod slovenske delegacije s kongresa je bil eden teh trenutkov. "Naš odhod je odmeval po vsem svetu."

Profesor novejše slovenske zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani Božo Repe je ob tem poudaril, da so svetovne velesile Jugoslavijo še vedno videle kot tamponsko državo med dvema blokoma in je bil njihov interes ves čas, da kot taka ostane. Osredotočene so bile na spremembe v Sovjetski zvezi in so pričakovale, da se bo na takšen način preuredila tudi Jugoslavija, Slovenija pa naj bi te spremembe vodila. Da se v Sloveniji dogaja demokratično vrenje, ni zanimalo nikogar. Percepcija je bila, da se bo to, kar se bo zgodilo s partijo, zgodilo tudi s celotno državo. Zato je bil odhod slovenskih delegatov s kongresa partije, ki je nato dejansko razpadla, tako odmeven dogodek.

"Velike stvari se da speljati, če si to upaš," je poudaril Lev Kreft in dodal, da je treba bitke sprejemati, ne pa se jim izogibati.

Predsednik SD-ja in DZ-ja Dejan Židan pa je zatrdil, da samostojna Slovenija ni rezultat enkratnega dogodka, pač pa je bilo za to potrebnih mnogo pomembnih korakov.