A razkol se je začel že veliko prej. Jugoslavijo je združevalo predvsem troje: lik dosmrtnega predsednika Josipa Broza - Tita, ena sama dovoljena politična stranka Zveza komunistov Jugoslavije ter enotna vojska Jugoslovanska ljudska armada. Na začetku 80. let, ko je Tito umrl, so se začele kazati tudi razpoke v komunistični partiji. V letih, ki so sledila, so se le še povečevale. V Sloveniji so nastala močna civilnodružbena alternativna gibanja, velik del tudi kar pod okriljem Zveze socialistične mladine Slovenije. "Obstaja je teza, da je slovenska oblast financirala in dajala institucionalni okvir za svojo opozicijo. Tednik Mladina je bil glasilo ZSMS-ja in od 1985 so pisali do oblasti zelo kritično," pojasnjuje zgodovinar Jurij Hadalin z Inštituta za novejšo zgodovino. Glasovi intelektualcev, ki so predstavljali opozicijo režimu, so postajali vse glasnejši, puščice vse pogosteje uperjene tudi proti 'tretjemu stebru' Jugoslavije – vojaški armadi. Pojavljali so se zametki strank, čeprav jih tedaj še niso poimenovali s tem imenom.
Kučan se ob prevzemu vodenja zavzame za reforme ZKS-ja
Ti demokratizacijski procesi so povzročili premike tudi v sami Zvezi komunistov Slovenije. Leta 1986 je na čelo stopil Milan Kučan, ki se je zavzel za reformo zveze in države. Leta 1988 so tako v ZKS-ju na programski konferenci podprli prenovo, s katero bi v državi dosegli "socializem po meri človeka".
K spremembi sistema, suverenosti republike in demokratizaciji je pozivala tudi civilna družba s Pisateljsko ustavo, protesti ob procesu JBTZ, branjem Majniške deklaracije. Posebna komisija je pripravila dopolnila k slovenski ustavi, ki so poudarila slovensko pravico do samoodločbe in določilo, da v družbenopolitičnem življenju enakopravno sodelujejo vse organizacije delovnih ljudi in občanov, ki delujejo v skladu z ustavo, hkrati pa v njej ni bila več določena vodilna vloga Zveze komunistov. Dopolnila so bila sprejeta septembra 1989 in s tem je bila povsem odprta možnost delovanja drugih političnih strank. V politične stranke so se nato začele preoblikovati tudi dotedanje vodilne družbenopolitične organizacije.
Vse to je povzročilo razhajanja v slovenski komunistični eliti, dolgoletni predsednik ZKS-ja France Popit je na primer protestno izstopil, saj je bil prepričan, da partija prehitro sestopa z oblasti. Poglobili so se tudi konflikti z drugimi republiškimi komunističnimi partijami. "Voditelji drugih republiških zvez komunistov, zvezni funkcionarji in še posebej vrh JLA niso mogli razumeti, da Milan Kučan v Sloveniji nima absolutne oblasti, niti je noče imeti. V njihovi percepciji in v skladu z vzpostavljenim sistemom sta bila Kučan in ZKS odgovorna za vse, kar se dogaja v republiki," odnos opisuje zgodovinar in profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani Božo Repe.
Novo geslo: Evropa zdaj!
Strankarski pluralizem je v Sloveniji postajal dejstvo, zato je tudi Kučan začel zagovarjati usmeritev, da mora ZKS nujno modernizirati vsebino in ljudem povedati, za kaj se zavzema. Konec decembra 1989 so na kongresu slovenske komunistične partije predstavili novo podobo ‒ geslo Evropa zdaj!, rdečo zvezdo so zamenjali z evropsko rumeno, ter opredelili svoje poglede v prihodnost, ki bi se opirala na demokratični socializem, politični pluralizem, pravico do različnosti, prevrednotenje gospodarstva, zunanje politike in podobno. "Da začnemo po evropskih merilih živeti in delati doma." Za novega predsednika ZKS-ja so izvolili profesorja ljubljanske pravne fakultete Cirila Ribičiča, ki je tako na vrhu nasledil Kučana.
"Če je imela takratna prenoviteljska struktura v Sloveniji v nasprotju s partijo v Srbiji kakšno sposobnost, je imela sposobnost prilagajanja. Stvari so se začele spreminjati relativno hitro," je pred leti v zborniku Slovenija in pika! pojasnjeval Ribičič.
Božo Repe pa dodaja, da je bila Zveza komunistov Jugoslavije v tistem času že močno načeta. Po Titovi smrti ni bilo nikogar, ki bi nakazoval skupno smer in discipliniral republiške voditelje. "V posttitovskem obdobju je imela le še tri kongrese. Vsi so bili v znamenju neuspešnega iskanja izhoda iz ekonomske in družbene krize," razlaga Repe. Razprave so sprva potekale za zaprtimi vrati, s stopnjevanjem krize pa jih je začela jugoslovanska televizija javno prenašati. Po Repetovih besedah so bili neposredni prenosi tudi v funkciji neposrednega pritiska na Slovenijo.
Izredni, ki je bil v bistvu redni, kongres v Beogradu
"Slovenski komunisti so se ustvarjanju izrednih razmer dolgo uspešno upirali. Zlasti so se upirali sklicu izrednega kongresa, ki je bil v prvi vrsti namenjen ponovni centralizaciji Jugoslavije in discipliniranju Slovenije," nadaljuje Repe. Zato je bil zadnji, 14. kongres, ki je potekal točno pred 30 leti ‒ med 20. in 22. januarjem 1990, izredni samo po imenu, saj bi sicer v tem letu morali sklicati redni kongres.
Komunisti z vse Jugoslavije so se tako odpravili v Beograd v Center Sava. Že kmalu je postalo jasno, da slovenski delegati s svojimi predlogi o reformi Jugoslavije in partije ne bodo prišli daleč. Predlagali so zagotovitev človekovih pravic, večstrankarstvo, odpravo verbalnega delikta in prekinitev političnih sodnih procesov, ureditev razmer na Kosovu, neposredne volitve ter reformo federacije in ZKJ-ja. Vsi ti predlogi so bili zavrnjeni.
"Bolj kot so udrihali po Sloveniji, glasnejši je bil aplavz"
Kongres je od blizu spremljal tudi novinar Drago Balažič in o dogajanju poročal za takratni Radio Ljubljana. Spominja se, da so predvsem srbski govorci "kar tekmovali, kdo bo bolj udrihal po "kontrarevolucionarnih" dogajanjih v Sloveniji in slovenskem vodstvu. In bolj ko so udrihali, večjega aplavza so bili deležni, kar jih je še bolj spodbodlo."
Kmalu se je začelo šušljati, da bi lahko slovenski delegati predčasno zapustili kongres. Da so se o tem dogovorili že pred samim dogodkom, so pozneje priznali tudi sami. Ciril Ribičič se v zborniku Slovenija in pika! spominja, da sta v slovenski delegaciji vladala dva pogleda ‒ mladi člani, predvsem Borut Pahor in Milan Balažic, so želeli čim prej oditi. "Menili so, da vsaka minuta pomeni izgubo stotin volilnih glasov." Starejša generacija pa je opozarjala, da ni pametno z nekimi prenagljenimi dejanji siliti v konflikte. "Ko sem se moral odločati, sem se strinjal s starejšimi, da moramo biti ob odhodu prepričljivi. Prepričljivi v tem, da šele po hudem boju za demokracijo izgubimo, ker je pomembno za mednarodno, jugoslovansko in slovensko javnost, da spregleda Miloševićev glasovalni valjar, ki nas je povozil. Ob prezgodnjem odhodu bi nam lahko očitali, da sploh nismo poskušali ničesar doseči. Če bi počakali do konca, ne bi bilo nobenega učinka, saj bi nas preprosto preglasovali in nihče ne bi opazil, da protestno zapuščamo kongres, ko bi obravnavali točko "razno"," pove Ribičič.
Ključni trenutek: Ribičič naznani odhod
Ko so delegati torej zavrnili vse njihove pozive k demokratizaciji in spremembam, je Ribičič najavil, da odhajajo.
Milan Kučan se je pozneje spominjal tistega trenutka: "Poslovil sem se od predsednika Milana Pančevskega, kar tam za mizo delovnega predsedstva. Ko sem mu dal roko, je bil zelo presenečen in me je vprašal, kam gremo. Odgovoril sem mu, da zapuščamo kongres; občutek sem imel, da je pravzaprav šele takrat v celoti dojel, kaj je Ciril Ribičič pravzaprav povedal."
Hrvati sledijo slovenskemu zgledu
Radijski novinar Drago Balažic opisuje, da se je med odhodom slovenskih delegatov razlegalo ploskanje. Zgodovinar Božo Repe pa dodaja, da je predsednik srbske partije Slobodan Milošević načrtoval, da kongres po odhodu Slovencev ugotovi novi kvorum in nadaljuje delo, kot da se ni nič zgodilo. Vendar mu to ni uspelo, saj je vodja hrvaške delegacije Ivica Račan poudaril, da brez navzočnosti Slovencev kongresa ni mogoče nadaljevati, saj ne bi bil legitimen. Kongres je zato zapustila tudi hrvaška delegacija. "Ta je bila zaradi hrvaško-srbske nacionalne sestave v mnogo težjem položaju. V širšem kontekstu zapletenih slovensko-hrvaških odnosov, je bilo to eno redkih res pomembnih hrvaških dejanj. Če bi Hrvati ostali, bi bil ZKS enostavno "odcepljen", ta percepcija pa bi se v Jugoslaviji in v mednarodnih interpretacijah prenesla na vso Slovenijo in poznejši razvoj dogajanja bi bil za Slovenijo precej bolj negotov in bistveno težji," je prepričan Repe.
Po besedah Cirila Ribičiča pa je bil ta zamik, ki je nastal na kongresu s hrvaškim predlogom o prekinitvi, pomemben tudi za usodo slovenske delegacije: "Moja ideja je bila, da zaradi varnostnih razlogov odidemo na letališče takoj po odhodu iz dvorane, sicer bi nas utegnili prepričevati, naj ostanemo. Varovali so nas tudi agenti Udbe, rekli so, da nas branijo pred ljudstvom, ki bi hotelo obračunati z nami. Stvari so se na srečo razpletle drugače, saj se je moral Milošević ukvarjati z odhodom Hrvatov. "
Začasna prekinitev kongresa zaradi odhoda slovenske in hrvaške delegacije se je nato izkazala za dokončno. "V Srbiji so interpretirali, da so separatistični Slovenci naleteli na odpor večine jugoslovanskih komunistov in da je enoten ZKJ ključni dejavnik za enoten SFRJ, zato se bo kongres v taki ali drugačni obliki nadaljeval," pojasnjuje Repe. Vendar so tedaj že tudi makedonski in bosanski komunisti to pogojevali s ponovno vključitvijo slovenske in hrvaške delegacije. Ta kongres je bil zato zadnji, Zveza komunistov Jugoslavije je po tem razpadla.
Po razpadu ZKJ-ja različni epilogi po republikah
Z razpadom ZKJ-ja vsejugoslovanske stranke ni bilo več. Po republikah so nastale nacionalne stranke, ki so imele pred sabo nacionalne cilje, ne pa več jugoslovanskih. S koncem 14. kongresa je torej odpadel drugi varovalni mehanizem Jugoslavije, izpostavlja Repe. "Kot tretji je ostal še JLA. Ta si je do maja 1990 prizadeval za nadaljevanje kongresa. Ko mu to ni uspelo, je v sodelovanju s soprogo Miloševića, Mirjano Marković, prišlo do poskusa, da bi propadli ZKJ nadomestila naslednica: ZKJ - Gibanje za Jugoslavijo. Jedro nove stranke je bila celotna organizacija ZKJ-ja v JLA. A je postalo jasno, da Milošević ne računa več na to opcijo, saj je centralizirani jugoslovanski koncept zamenjal z začetkom uresničevanja velikosrbskega," dodaja.
Medtem je tudi Slovenija šla svojo pot, Zveza komunistov Slovenije je postala samostojna slovenska stranka, ki se je od zdaj imenovala ZKS-Stranka demokratične prenove (ZKS-SDP), in je nastopila na prvih povojnih večstrankarskih in demokratičnih volitvah, ki so sledile aprila tega leta. Kot posamična stranka je prejela največ glasov, a je vlado sestavila zmagovita koalicija Demokratična opozicija Slovenije (Demos), ki je na volitve šla z jasnim ciljem: doseči osamosvojitev Slovenije.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje