Med vojno za Slovenijo so pomembno vlogo odigrali mediji. Predvsem nacionalna televizija in radijski programi so najbolj ažurno prinašali vesti o spopadih in vseh diplomatskih prizadevanjih mlade države. Za ustvarjalce programov se delo ni končalo.
Novinarji, snemalci, tehniki, fotoreporterji so bili v prvih vrstah, v neposredni bližini bojev, pristankov helikopterjev, premikov tankov, pa tudi političnih pogajanj in dogovarjanj. Ljudem so želeli čim hitreje in čim natančneje pokazati, kaj se dogaja. Tudi ko so mimo njih švigale krogle ali so proti njim vozila vojaška vozila. Da je nevarnost resnična, se je izkazalo že kmalu: drugi dan bojev so na brniškem letališču vojaki JLA zadeli terensko vozilo dveh mladih avstrijskih novinarjev. Zgorela in umrla sta v nekaj trenutkih.
"Takrat nisem razmišljal o tem, da se nam lahko kaj zgodi. Sam pri sebi sem imel silen občutek, da to, kar delam, nekaj šteje. Prvi dan sem bil prepričan, da če bomo pravočasno prišli na Brnik in povedali, kaj se dogaja, da bo to izvedel tudi svet, nam bodo vsi prišli pomagat in bo vse prenehalo. A ker se to ni zgodilo, smo nadaljevali z mislijo: treba je čim več povedati, poslati v svet čim več posnetkov," se vzdušja pred 30 leti spominja Zvezdan Martič, ki je vse dni vojne spremljal aktualne razmere v širši okolici Ljubljane za takratno TV Ljubljana.
V redakciji so se sproti dogovarjali, kdo gre kam, opisuje. "Besede organiziranost torej ne bi uporabljal, bi pa uporabil besede samoorganiziranost, samoiniciativa in mešanica med pogumno in neumno."
V nasprotju s tistimi, ki so delovali pod okriljem Teritorialne obrambe ali milice, poročevalci niso imeli zaščitne opreme, tudi informacije so morali pridobivati sami in tako so se pogosto znašli sredi nepredvidenih dogodkov.
Mirjam Muženič, novinarka v slovenskem programu Radia Koper, se tako spominja, da je na dan slovesne razglasitve neodvisnosti 26. junija 1991 poročala iz več krajev ob Obali, srečevala veliko tujih avtomobilov, predvsem Italijanov in Nemcev, ki so se odpravljali proti morju, nato pa sta se s tehnikom ustavila še na mejnem prehodu Lazaret. "Najprej čudno zatišje z grozečo visoko napetostjo. S sogovornikom Amedeom Žigonom sva stala ob robu ceste, slab meter stran v travi pa vojaki JLA z orožjem, uperjenim v naju. Sogovorniku so vidno trzali obrazni živci, za njim so bile težke ure. Ko mi je jasno in glasno povedal, da lahko vsak trenutek ustrelijo vanj, vame, v naju, tega preprosto nisem razumela in tudi ne verjela. Po vrnitvi v radijsko hišo so me kolegi že na dvorišču spraševali, ali me je bilo strah."
Najboljši vir dogodkov so bili ljudje, ki so klicali v redakcijo
Svoje sicer običajno delo – iskanje informacij, preverjanje, postavljanje vesti v kontekst, analiziranje in pridobivanje odzivov – so zdaj opravljali v povsem spremenjenih okoliščinah. Kako so torej prišli do najnovejših informacij? Vsi se spominjajo, da so bili zelo hiter in zanesljiv vir ljudje, ki so klicali v televizijsko in radijsko redakcijo ter sporočali, kaj se dogaja v njihovi okolici.
"Večkrat slišimo besedo enotnost in ta enotnost je takrat obstajala na ravni vseh institucij v Sloveniji. Tako smo imeli neposredne povezave s policijo, Teritorialno obrambo, uradom vlade za informiranje, novinarji med sabo. Ni bilo mobilnih telefonov, a na terenu smo imeli nekakšne mobilne naprave, da smo dobili informacije o premikih tankov in podobno. V centralo na televizijo pa so klicali gledalci in povedali, kaj se pri njih dogaja. Neformalnih vezi je bilo na kupe," poudari Zvezdan Martič.
Nekateri dogodki pa so se lahko pričakovali tudi vnaprej, nadaljuje: "Jelko Kacin je na primer na novinarski konferenci povedal, kaj se pričakuje naslednji dan: da bodo helikopterji v vojašnico na Vrhniki pripeljali hrano, verjetno okoli 10. ure. Na naše vprašanje, kdo bo nadzoroval, ali bo to res hrana ali orožje, je indirektno odgovoril, da bomo to pa bolje videli novinarji. Potem sem res naslednji dan zlezel do helikopterja in preveril vreče, ali je noter hrana."
Rezervne lokacije, združevanje programov
Tako na televiziji kot na radiu je bila organizirana tudi t. i. rezervna lokacija, od koder bi program lahko predvajali, če bi agresor zadel in poškodoval studie. "Na radiu so bila postavljena posebna oklepna vrata, ker smo se bali napada na hišo, kot so bili na udaru raketiranja oddajniki. Z razdelilničarjem sva bila zadnja dva moža, ki bi ostala in zaprla oklepna vrata," je v praznični oddaji Spomini RTV-jevcev na vojno za Slovenijo pojasnjeval dolgoletni novinar Radia Slovenija Robert Škrjanc.
Vsi trije radijski programi so bili združeni v enovit program, ki so ga prenašale tudi vse lokalne in regionalne postaje. Ekipe so bile nenehno na terenu in marsikdaj se je zaradi prekinjenih zvez dopisnik moral znajti, kako zadnje informacije spraviti v redakcijo in naprej do ljudi. Da je radio izkoristil svojo prednost neposrednega in najbolj ažurnega sporočanja novic, lahko zaznamo, ko beremo pogovore z drugimi vpletenimi v takratno dogajanje: vsi so ves čas iskali radijske valove in se zanašali na njihove najnovejše informacije.
Napad na oddajnike
Napovedovalka Ljudmila Strgar z Radia Koper je za spominsko oddajo obudila spomin: "Ko je zatulila sirena, sem bila v studiu za mikrofonom, na drugi strani sta bila tehnik in ob njem novinarka. V režiji je bilo vedno veliko radovednežev, ki so poslušali in želeli biti na tekočem. A ko je zatulila sirena, smo ostali le še trije. Vedeli smo, da moramo ostati tam, da simbolično branimo mikrofon in svojo postajo, in da ne bomo odšli v zaklonišča."
Pri ustvarjanju informativnih oddaj so torej vztrajali ne glede na nepredvidljivost dogodkov. Po besedah novinarja Škrjanca sta bili največji težavi preverjanje informacij, kaj se res dogaja na terenu, in seveda bojazen, da ne bi novinarji v želji po čim boljšem poročanju povedali tudi kaj, česar ne bi smeli. Vseeno je šlo za občutljiv vojni čas, ko bi preveč razkritih informacij lahko tudi ogrozilo življenja in položaje teritorialcev in slovenskih miličnikov. "Kljub temu se nam je zgodilo nekaj napak, ki pa niso bile naša krivda. Ena glavnih je bila pri napadu na naše oddajnike, ko je minister za informiranje Jelko Kacin na tiskovni konferenci v Cankarjevem domu povedal, da jih niso zadeli. Seveda je sledil še en napad in takrat so bolje streljali," se spominja Škrjanc.
JLA je z napadom na RTV-jeve oddajnike želel prekiniti sporočanje informacij o dogajanju na slovenskih tleh. "Vrtite gumb za iskanje frekvenc. Če vam ne uspe na UKV-območju, premaknite gumb, ki vas bo pripeljal na frekvence srednjega vala," so tedaj sporočali radijski napovedovalci. Poškodovani so bili namreč oddajniki RTV-ja na Kumu, Nanosu, Krvavcu, Pohorju, v Domžalah in na Boču.
Foto: Stane Sršen
Pomembna vloga za državo, a po novinarskih standardih
Takratni republiški sekretar za informiranje Jelko Kacin ter dolgoletna novinarja in urednika Lado Ambrožič in Ali Žerdin so v izjavah za STA pritrdili oceni, da je bila vojna za samostojno Slovenijo dobljena tudi zaradi odzivnosti, sporočilnosti in profesionalnosti domačih medijev. Strinjali so se, da so imeli mediji ne le informacijski, ampak tudi psihološki pomen, saj je njihovo poročanje okrepilo pripravljenost na obrambo.
Po Kacinovih besedah je bilo treba uresničiti plebiscitarno voljo prebivalstva, kar pomeni, da ni zadoščala le razglasitev samostojne države, ampak jo bilo treba tudi ubraniti in jo nato mednarodno uveljaviti. "Te naloge je bilo mogoče izpeljati le ob aktivni pomoči medijev," je poudaril. Velik pomen pripisuje elektronskim medijem, posebej nacionalni televiziji in radiu v navezi s številnimi lokalnimi radijskimi postajami. "Elektronski mediji so se lahko na intenzivno dogajanje odzivali v realnem času, pri tiskanih medijih pa je bilo opaziti težave zaradi časovnega zamika pri obveščanju," je pojasnil za STA.
Kljub tej pomembni vlogi za ubranitev novonastale države pa tedanji televizijski novinar Martič poudarja, da novinarji niso izgubili občutka za objektivnost. "Potrudil sem se pridobiti obe strani, ključno je bilo na primer, kdo je prvi streljal, in to sem vprašal obe strani, nato sem šel iskat naboj, če bi lahko videli, iz katere puške je prišel. Ves čas sem si prizadeval, da je novica celovita. Nikoli nisem uporabljal slabšalnih besed ali oznak, govoril sem le o dejstvih. Tudi po 30 letih sem zadovoljen s svojim poročanjem, ni mi nerodno, ko pogledam posnetke," je sklenil.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje