V sedmi sezoni podkasta Številke smo govorili o ekstremih. V bonus epizodi gostimo fotografinjo Barbaro Čeferin, ki se je spomnila svojega dela v času osamosvajanja države, spregovorila pa tudi o svoji galeriji, kjer prostor namenja umetniški fotografiji.

Ko se pomembni zgodovinski dogodki vse bolj oddaljujejo, se zdi, da arhivsko gradivo (kamor spadajo tudi fotografije) postaja še pomembnejše. Velja to tudi za vas?
Danes s toliko leti distance gledam na vse skupaj drugače, kot pa sem takrat, ko sem bila stara dobrih 20 let. Bila sem fotoreporterka, takrat sem ravno dobro začela delati, najbolj redno za Mladino. Ves čas se je nekaj dogajalo. Nisem imela zrelosti ali znanja, da bi takoj dojela, kaj se dogaja. Predvsem je bil zanos ob osamosvojitvi. Ko se je začela vojna, sem še živela pri starših, bili so malo v strahu zame. Pokrivala sem dogodke v Ljubljani in njeni okolici.

Najbolj se mi je v spomin vtisnila prva noč ob osamosvojitvi, ko sem posnela fotografijo Lojzeta Peterleta. Robert Botteri jo je želel imeti na naslovnici Mladine, takoj sem odšla v laboratorij, ki je bil v središču mesta za hotelom Union. Ob tem sem poslušala radio, proti jutru so voditelji in poslušalci poročali, da se pripravljajo tanki v različnih vojašnicah po Sloveniji, da gre vojska na ceste, kje so zapore ... Končala sem svoje delo, nameravala sem iti samo en krog po Ljubljani in se vrniti domov. Ko sem prišla mimo fakultete za arhitekturo, sem srečala fotografa Dnevnika Tomaža Skaleta. Povedala sem mu, kaj sem slišala po radiu, bil je precej izkušenejši, takoj je vedel, kaj se dogaja. Šla sva do njegove službe, kjer sva zamenjala avtomobil in se odpeljala proti Viču. Tam je bila prva zapora, kjer sva srečala fotografa Slovenskih novic Primoža Kališnika, ki se nama je pridružil, skupaj smo šli proti Brniku.

Ko smo prišli na letališče, je bilo prazno. To je bil prvi stik s to nenavadno situacijo, kar naenkrat je bilo vse dovoljeno. Odšli smo v letališko stavbo, nikjer ni bilo nikogar, hodili smo po pisarnah, gledali smo, kaj se dogaja, vojska naj bi se namreč okopala okrog letališča. Opazila sem telefon, poklicala sem Toneta Stojka, na Mladini je bil urednik fotografije. Nenavadno je bilo izreči, da se je začela vojna. Takrat tega nisem ozavestila. Ko smo iskali pot do Brnika, glavne poti so bile namreč zaprte, smo opazili ljudi, ki so zjutraj vstali in šli v službe, večina ni vedela, kaj se je dogajalo ponoči. Na avtobusnih postajah smo videli ljudi, začudeno so nas opazovali, ko smo jih spraševali, kako se gre na Brnik. Bili so presenečeni, ko smo jim povedali, da so te poti zaprte. 'Da, vojna se je začela', sem jim rekla. Dobro se spomnim tega občutka, bilo je, kot da ne bi jaz tega izrekla, kar prišlo je iz mene.

V Vodicah smo srečali skupino teritorialcev, ki so bili zelo nervozni. Imeli so le puške M48 in en avtobus. Počutili smo se varno, da se nam ne more nič zgoditi, mislili smo, da smo zunanji opazovalci, kot nekdo, ki bo to poslikal in popisal. Že čez nekaj dni se je izkazalo, da ni tako, ko sta umrla dva avstrijska novinarja. Pri avtocesti je bil gozd, ko smo se pogovarjali s teritorialci, je iz gozda kar naenkrat pripeljal tank. Kolega fotoreporterja sta rekla, naj gremo takoj v avtomobil in bomo tanku, na katerem je bil vojak, presekali pot. Pred nami je bilo polje žita, ki mi je bilo do ramen. Znanja nisem imela, bolj intuicijo, kolegoma sem rekla, da bom šla iz avtomobila. Takoj sta me odložila in odpeljala naprej. Ostala sem v diagonali s tem tankom. Začela sem teči po polju proti tanku, nameravala sem ga ujeti na robu polja. Neki angel varuh mi je rekel stop. Koliko se me sploh vidi iz žita? Obrnila sem se in se vrnila proti teritorialcem. Na koncu sem se odločila, da grem proti točki, kjer je šel tank čez cesto, in se odločila, da počakam na naslednji tank. A tega ni bilo, prišla sta človeka, ki sta prišla z nočne zabave. Z njima sem se vrnila v Ljubljano.

Kako ste preživeli naslednji dni?
Bolj ali manj v Ljubljani in njeni okolici. Dogajanje sem spremljala v samem mestu. Včasih sem se s kakšnim novinarjem zapeljala po bližini mesta, če je bil napovedan kakšen dogodek.

Delali ste za Mladino, ta je pozneje tudi izdala knjigo 10 dni vojne za Slovenijo, kjer so objavljene tudi vaše fotografije. Nenavadna je fotografija metropolita Alojzija Šuštarja.
Gre za fotografijo, na kateri deli blagoslov. Nastala je na sami proslavi, takrat smo večinoma fotografirali črno-belo. Za take priložnosti smo imeli običajno dva fotoaparata, v enem smo imeli črno-bel film, v drugem pa barvnega oziroma diapozitiv. Ob tej priložnosti sem naredila en posnetek z diapozitivom. Ko sem dobila razvit posnetek, sem videla, da imajo prste vmes višje sile, ker je prišlo do dvojne ekspozicije. Metropolit Šuštar in njegov pomočnik sta v prikazana v dvojniku, zaradi tega je sama fotografija toliko zanimivejša.

Zanimiva je tudi vaša fotografija dveh vojakov za napisom 'buy victory' (kupi zmago, op. a) in podpisom novi kolektivizem. Glede na vaše poznejše ustvarjanje v gledališču se to zdaj sliši popolnoma logično. Ste že takrat namenoma iskali kadre z umetniško komponento?
Takrat sem bila fotoreporterka, ta zvrst mi je še zdaj najljubša, v njej se počutim najbolj domače. Poklicali so me, da dokumentiram akcijo novega kolektivizma s plakati po Ljubljani. Vedno sem se trudila narediti dobro kadrirano fotografijo, ki ima sporočilo in pritiče delu fotoreporterja. Vedno sem želela narediti najboljšo fotografijo.

Že takrat sem začela fotografirati v gledališču, kar še vedno počnem, zadnja leta delam za Anton Podbevšek Teater. To je moja avtorska vez s fotografijo, v galeriji namreč ne prodajam svojih del, to ločujem. Način fotografiranja je ostal isti – v gledališču poskušam biti čim manj opazna in slediti energiji, ki jo povzročajo igralci na odru in ujeti njihove interakcije, čustva in druga stanja. Pristop pri fotografiranju je torej enak kot v časih, ko sem bila fotoreporterka. Teater je vseeno imitacija življenja. Nekateri fotografi včasih malo 'režirajo', kaj postavijo, da je fotografija boljša, a to zame ni prava fotoreporterska fotografija, čeprav je lahko videti zelo lepa. V gledališču pa imaš to možnost, veliko režiserjev sami rečejo, da lahko ustavijo igro in ponovijo kak prizor. To zelo cenim, a tega ne želim, ker se prekine neki tok, ki se izvaja. Dobra gledališka fotografija ni samo neka pozicija, dodano vrednost dajejo čustva, ki jih igralci izvajajo. Da to ujameš na fotografiji, moraš slediti dogajanju.

Sorodna novica "Pogosto slišim, da pri nas rasizma ni": premiera Črna koža, bele maske o družbenih stereotipih

Vendarle obstaja dokaj naravna razlika. Vojna ali športno dogajanje je nepredvideno, ne veš, kaj se bo zgodilo, kar pa za gledališče ne velja. Tam so tirnice vendarle dokaj jasno postavljene.
Vse ima svoje zakonitosti in svoj potek. Življenje je nepredvidljivo. Pri fotoreporterjih ali dokumentarnih fotografih se jim izostri poseben čut za 'trenutek prej'. Če se prepustiš tej energiji, se ti zgodi, da se večinoma znajdeš na pravem kraju ob pravem trenutku. V gledališču je to res vnaprej določeno. A spet obstaja razlika, iz katerega kota kaj posnameš. Ni tako lahko slediti, je pa vsekakor lažje, ker predstavo lahko že prej večkrat vidiš in si to vnaprej določiš. Vsak ima svoj način dela. Sama se rada prepustim.

Danes je v tem poslu več moških, prej ste v vojnih dogodkih omenili samo moške kolege. So na vas gledali kaj drugače ali je to samo stereotip?
Sama jih nisem opazila in mislim, da jih ni bilo. Ekipa fotografov na Mladini je bila do mene zelo zaščitniška. Ko sem še prej v srednji šoli prišla na prakso na Delo, nikoli nisem imela nobene take izkušnje. Zelo so bili zaščitniški, zelo so mi pomagali pri uvajanju v ta posel. Sama res nisem imela slabe izkušnje.

Še neka druga moška figura je bila sploh kriva, da ste stopili na to pot, to pa je bil vaš brat, ki se je tudi ukvarjal s fotografijo. Se še spomnite tega? Kaj vas je tako pritegnilo pri njegovem početju?
Med nama je šest let razlike, takrat sem bila v osnovni šoli, on pa v srednji. Najverjetneje je bila ta ljubezen do fotografije ves čas, on pa jo je dobro spodbudil. V domači kopalnici je naredil temnico, kjer je razvil to čarobnost. Popolnoma me je začaralo! Bil je pravi inovator, ko smo šli na morje, je naredil fotoaparat in ga na svoj način tako zaščitil, da je lahko fotografiral pod vodo. Vse to me je potegnilo, da sem se začela bolj poglobljeno ukvarjati. V srednji šoli na Poljanah smo imeli fotokrožek, kjer smo začeli fotografirati. Prvi aparat mi je posodil oče, bil je Vera2, navaden fotoaparat, ki pa je imel objektiv Carl Zeiss, to je bila dobra optika, čeprav tega takrat nisem vedela. Učila sem se tako iz navodil, koliko dati blendo ob različnih navodilih. Narisani so bili sonček, pa v različnih kombinacijah z oblački (smeh). Ravnala sem se po tem, samo razdaljo pa si moral določiti čisto analogno. To je bilo za učenje zelo dobro, saj si izostril čut kot fotoreporter, ki ti je pozneje prišel prav. Za začetek fotografiranja je zelo dobro, da začneš popolnoma analogno in nimaš današnjih pripomočkov, kot je samodejno ostrenje. Časi se seveda spreminjajo.

Danes z modernimi aparati takoj vidiš, kaj je nastalo, včasih je bilo drugače. Je bil vznemirljiv občutek, ko si čakal in šele po času videl, ali ti je uspela neka rešitev ali pa si naredil napako?
Že ko si fotografiral, je bilo drugače. Danes fotografiraš, takoj pogledaš na zaslon in vidiš, kaj si naredil. To je postala že navada. Pri vojnih fotografih je bilo nevarno, ker so nehote takoj pogledali, bil je trenutek nepozornosti, nekaj jih je tudi umrlo zaradi tega. Zaradi razvoja tehnologije se je ta način fotografiranja spremenil. Včasih si fotografiral v primeru res velike fotoreportaže 10–15 filmov, vsak je imel po 36 posnetkov. Na to si moral računati. Na kakšnem filmu si lahko prinesel tri zgodbe. Danes je to drugače, vsi imajo kartice, fotografira se na veliko. Vseeno mislim, da je tudi pri tem fotografiranju treba dobro razmisliti. Ne sme se delati samocenzure, to je najslabše. Treba je fotografirati z glavo, ne samo, da pritisneš na gumb, narediš sekvenco in izbereš najboljšo fotografijo. Pred leti sem brala intervju z nekim fotografom, ki je bil izbran na nekem natečaju in je ponosno rekel, da je naredil 500 posnetkov. Mislila sem si, zakaj si to rekel javno. S tem se res ni za hvaliti. S tem minimaliziraš svoj prispevek.

Po Mladini ste dolgo delali na Jani kot urednica fotografije, to mesto ste zapustili leta 2003. To je bil začetek digitalne revolucije, ki je spremenila na eni strani fotografijo, na drugi pa tudi krčila denar za fotografijo v medijih. Danes sicer niste več v medijih, a kako gledate na ta razvoj?
Ko sem prišla na Jano, je bil finančni položaj dober, se pa je iz leta v leto slabšal, kar se je poznalo pri honorarjih in posluhu za novo opremo. Morda se kje drugje ni tako varčevalo z osnovnimi sredstvi, pri fotografih pa se je. Fotografi so bili tega ves čas navajeni, to so ljudje, ki zelo rado opravljajo svoj posel, so mu zelo predani, marsikaj so pripravljeni storiti. Kot urednica sem se trudila, da bi jih vsaj malo zavarovala. Fotografi niso samo vozniki in prinašalci informacij, da novinar potem lahko napiše novico in izbere eno fotografijo. So enakovredni ustvarjalci! Bernarda Jeklin me je prav zato povabila, da zasedem mesto, ki ga prej nihče ni opravljal. Bernarda je imela čut za pomen vizualnosti. Nastala je dobra ekipa, dobro smo se razumeli. Z dobrim materialom so lahko tehnični uredniki naredili svoje. Bilo pa je tudi nekaj kratkih stikov, kar pa je v ustvarjalnem procesu vedno prisotno. Imam dobre spomine na to sodelovanje. V nekem trenutku sem želela, da se stvari uredniško peljejo po malce drugačni poti. Ker mi ni uspelo, sem dala odpoved, nameravala sem se vrniti v fotoreportažo. Kmalu po počitnicah me je zadela ideja po prostoru, ki bi bil namenjen fotografiji.

In tako ste ustanovili galerijo za umetniško fotografijo. Najprej niti niste vedeli, kaj vse to prinaša, kakšna znanja so potrebna. Kakšno pot je prehodila vaša galerija?
Res je. To je bil res močen klic, z glavo sem šla skozi zid, po eni strani je bilo to dobro. Da se lotiš zasebne galerije s tako nišnim programom, je zelo težko, tudi finančno. To se je dogajalo leta 2003, čez nekaj let je prišla finančna kriza, kar nas je tudi zadelo. Velika želja, kaj želim pokazati s tako galerijo, ki ni bila neprofitno društvo, in se preživljati s finančno podporo ministrstva za kulturo, je imela svoj namen. Želela sem pokazati, da galerija lahko deluje na trgu. To je bilo izjemno naivno. Uspelo mi je obstati toliko let, tudi s pomočjo finančne podpore družine. Imamo velik krog občinstva, vsaka stvar traja nekaj časa. Lani sem imela pogovor za švicarsko raziskavo. Gospod, ki me je spraševal, nas je opisal kot mlado galerijo, pa sem se začudila in rekla, da obstajamo več kot 15 let. A mi je razložil, da so galerije do 20 let mlade. Včasih ne razumemo, da je za vse potreben čas. Če verjameš v svoj projekt, je treba vztrajati.

Začela sva z vojno, pa tako tudi končajva. Leta 2017 ste v begunskem centru v Jordaniji naredili fotoreportažo skozi perspektivo nogometa. Kaj ste odnesli od te reportaže?
To je bila zanimiva izkušnja. Spremljala sem Aleksandra v begunskem centru Zatari. Odpirali so nogometno igrišče. Uefina fundacija je pomagala otrokom po različnih krajih po svetu, kjer gradi nogometna in košarkarska igrišča, plesne dvorane ... Da imajo ljudje v teh težkih okoliščinah in grozotah nekaj, s čimer lahko dvignejo duha. Na fundaciji so me prosili, ali lahko za fotografiram zanje. Že ob petih sem prišla tja, to je bil takrat največji begunski kamp na tistem širšem območju. Ko sem se pogovarjala z drugimi ljudmi iz te fundacije, sem bila presenečena, da so na začetku vsi doživljali isto. Vedeli smo, da bomo prišli med ljudi, ki so v grozotah vojne izgubili bližnje in dom. Nato pa naletiš na ljudi, ki so polni življenja in so pozitivni. Poskušajo narediti lepo domovanje, seveda imajo zelo malo. Povsod sta suša in pesek, okrog vidiš rastlinje, ki jim ga je uspelo obdržati. To me je tako presenetilo, predvsem njihova volja do življenja, da se ne predajo. Njihova želja je bila, da se vrnejo domov v Sirijo. Šla sem fotografirat družino s tremi sinovi, bili so stari med 9 in 15 let. Posedli so se za mizo, lepo so bili urejeni, mama je prinesla čaj. Hočejo živeti, kot da se ni nič zgodilo, začeli so mi pripovedovati, kaj vse počnejo. V nekem trenutku, sploh ne vem, kako se je to zgodilo, me je preplavilo neko čustvo, pred njimi sem začela jokati. Oni so me samo gledali, niso se odzvali, nekako sem se spravila k sebi in se opravičila. Pozneje so mi rekli, da se to vedno dogaja. To je res toliko močnih čustev, ki te preplavijo, ki jih ne znaš ozavestiti. To je bila res močna izkušnja.

Vabljeni k branju celotnega pogovora (kliknite na spodnjo sliko), v katerem Barbara Čeferin govori še o naslednjih temah:
- uporabi Photoshopa kot 'suhi temnici',
- retuširanju fotografij,
- kako velik je trg za umetniško fotografijo v Sloveniji,
- statusu fotoknjige,
- potrebi po miru,
- ali se ji je spremenilo življenje, odkar je njen mož zasedel mesto predsednika Uefe,
- košarki, ki jo je trenirala v mladosti,
- kateri fotografski motiv ji je najbolj dolgočasen,
- kaj v njenem življenju predstavljajo ekstremi.