V ponedeljek bo triletni mandat predsednika ustavnega sodišča prevzel Rok Čeferin, ki bo na položaju nasledil Mateja Accetta. Ustavno sodišče je bilo v zadnjih letih pogosto v središču pozornosti javnosti in tudi tarča kritik, sprejelo je tudi precej odmevnih odločitev. O tem se je z Accetom v Odmevih pogovarjala Tanja Starič.

Ustavno sodišče že leta opozarja, da je preobremenjeno. Vemo, da se pripravljajo ustavne spremembe, in vemo tudi, da je zelo malo možnosti, da bi bile te ustavne spremembe, ki bi razbremenile ustavne sodnike, sprejete v tem mandatu. Kaj to za pomeni za delo ustavnega sodišča?
Ne gre niti za to, da bi nas razbremenile, kajti sodniki bi še naprej delali in vsi drugi na sodišču enako. Ampak želja je že 15 let enaka: da bi se sodišče s spremembo ureditve lahko v toliko bolj intenzivno ukvarjalo s tistimi osrednjimi zadevami, ki jih vsebinsko presojamo, v katerih tudi postavljamo najpomembnejše precedenčne standarde varstva človekovih pravic ...

... in da bi samo ti primeri prišli na ustavno sodišče?
Da bi malo lažje in hitreje izbrali med vsemi tistimi, ki jih dobimo, tudi dva tisoč oziroma v zadnjih letih nekaj manj. Tudi v zadnjem letu smo jih dobili nekaj manj, in če bi se ta trend nadaljeval, bi nam morda počasi uspelo ta pripad obvladovati brez sprememb. Ampak že nekajkrat se je zgodilo, da se je ta trend obrnil. Takoj ko bi se obrnil, bomo spet v velikih težavah, ki dejansko nekoliko hromijo vsebinsko presojo pri najpomembnejših zadevah.

Postopki so počasnejši, javnost pa nestrpno čaka.
Ne samo javnost, tudi vlagatelji ...

... predvsem vlagatelji.
To je vodilo mene in moje kolege. V zadnjih letih smo se zelo trudili, da bi najstarejše še nerešene zadeve vendarle po obsegu zmanjšali ...

... saj tistih, ki so bile pred letom 2021, ni več, če se ne motim?
Takih je bilo pred tremi leti, ko sem nastopil mandat, še približno 550 nerešenih, starejših od dveh let. Takih bo na koncu leta verjetno – čisto še ne morem povedati, ker je nekaj zadev še v delu – okoli 50, morda malo več, malo manj. Večina teh je tudi iz leta 2022. Pri teh 50 govorimo o vseh tistih, ki so bile vložene pred letom 2023. V tem pogledu se lahko pohvalimo, da smo bili razmeroma uspešni. Vsak vlagatelj pa seveda razmišlja o svoji zadevi in mi jo tudi poskušamo na ta način obravnavati, zanj je vedno pomembna.

Med drugim ste rekli, da je ustavno sodišče žrtev lastne uspešnosti, ob čemer smo zastrigli z ušesi. Pravite, da to ni prvi branik ustavnosti ne človekovih pravic, ampak zadnji. Prvi so redna sodišča. Je to tudi kritika dela rednih sodišč?
S to mislijo naslavljam vse naslovnike ustave, vse bralce ustave, vse tiste, ki jo moramo udejanjati tudi še pred rednimi sodišči, druge organe, navsezadnje celo vse nas posameznike. Gotovo je to zavest, ki se je skozi leta – zdi se mi – nekoliko udomačila tudi v rednem sodstvu, pa tudi pri strankah, pri odvetnikih, da se s človekovimi pravicami, z vprašanji teh pravic, ne čaka na ustavno sodišče. Češ to sodišče je tisto, ki se bo s tem ukvarjalo, medtem ko se na rednih sodiščih ukvarjajo z zakonsko materijo, z razlago zakonske ureditve. Zdi se mi, da se je to skozi leta dejansko spremenilo. V tem duhu, da se redna sodišča zavedajo svoje vloge, imajo ustavne spremembe smisel. Drugače ga ne bi imele.

Bilo je nekaj zelo odmevnih primerov. Bili ste tudi tarča kritik. Kateri je bil najtežji? Pa še opomba: v teh primerih je javnost dobila vtis, da ustavni sodniki odločate v skladu s svojim svetovnim nazorom. Koliko je ta vtis točen?
Številne zadeve so zahtevne. Verjetno se bomo sodniki nekoliko razšli pri tem, za katerega je bila kakšna od zadev najtežja. Zame so gotovo najtežje tiste zadeve, pri katerih se ne morem kljub trudu, kljub razpravi pridružiti mnenju večine, ko se sam ne morem pridružiti večinskemu stališču. Takrat imam težavo, saj poskušam prepričevati kolege o svoji razlagalni poti in včasih pač preprosto ne pridemo skupaj. Gotovo v javnosti odjeknejo za široko javnost zanimive, politično kočljive in podobne zadeve, kjer se tudi pogosto res razdvojimo. Nikakor ne zaradi nekih vnaprejšnjih predstav, pogledov ...

... svetovnega nazora, ideologije ...
... do neke mere svetovnega nazora ali pa pogleda na razvoj prava, v katerem smo si tudi različni, in je prav, da smo si. Navsezadnje, če si ne bi bili različni, zakaj bi imeli devetčlansko ustavno sodišče? Namenjeno je temu, da se soočajo pogledi, in namenjeno je tudi temu, da ti pogledi niso vedno enaki. Treba je samo razumeti, da je to preprosto del odločanja ustavnega sodišča. Včasih bo odločilo tudi z večino, kajti soglasja ne bo.

Sorodna novica V Celju nadaljevanje sojenja v zadevi Trenta; Janša na shodu pred sodiščem: Prihaja slovenska pomlad

Pravijo shod proti krivosodju, vojna proti krivosodju [predvajan je bil prispevek protesta ob robu sojenja Janši v Celju]. Sami ste rekli, da nimate težav s kritiko ...
... seveda ne ...

... da so kritike upravičene. Kako gledate na to napoved vojne proti krivosodju? Je to upravičena kritika ali je tu že presežena meja, ko gre za poseg v integriteto sistema?
Lepo ste rekli. Prvič, kritika je vedno dobrodošla, če je vsebinska in argumentirana. Popolnoma prav je, da je tako. Tudi pravica do zbiranja in združevanja, vključno s pravico do protestnih shodov, je seveda vrednota in varovana ustavna pravica. Lahko pa je problematična, kadar bi šlo za poskus omejevanja dela sodišč ali pa nedopustnega vplivanja na odločanje sodišč. Žal smo se tudi v naši evropski soseščini v zadnjih letih, pa tudi že prej, naučili, da je zelo nevarno, kadar ustavne institucije postanejo talci dnevne politike oziroma napadi na sodstvo lahko celo orodje političnega boja za oblast.

In to vidite tudi v tem primeru?
Po izkušnjah iz nekaterih drugih držav bi to lahko pomenilo tudi neke vrste tovrstno instrumentalizacijo napadov na sodstvo.