"Odličnjakinjo so težave malce streznile in ji pokazale, kakšno je življenje. Prišli so izbruhi homofobije, strah pred begunci, pomanjkanje delovnih mest, ne pozabimo pa tudi na svetovni pojav dehumanizacije dela. Veliko ljudi je zdaj strah, da bodo ob delo. Ta žica torej ovija dejstvo, da je nacionalizem vendar le paravan za krajo. To pozna večina pokomunističnih držav. Vprašanje je le, kako odporno je njihovo "nacionalno telo". Noben narod ni varen pred tem," je v oddaji NaGlas! TV Slovenija dejal Ahmed Burić, ki je dve leti v obdobju obleganja Sarajeva preživel v Sloveniji in pisal za Dnevnik in Mladino.

Ahmed Burić se je v obdobju, ko je živel v Sloveniji, naučil slovenščino tako, da danes slovensko leposlovje prevaja v bosanščino. Je eden najbolj spoštovanih bosansko-hercegovskih publicistov. Marca po Sloveniji predstavlja svojo zbirko pesmi v slovenščini Vrata raja, ki je izšla pri novomeški založbi Goga. Povzemamo pogovor Ahmeda Burića v oddaji NaGlas!

Med obleganjem Sarajeva ste bili skoraj dve leti v Ljubljani. Zdaj je tako rekoč vsa Slovenija obdana z žico. Kako bi pojasnili ta paradoks?
Paradoks ali ne, zdi se mi, da se je v vsakem okolju zgodilo, kar si zasluži. Nekje prej, drugod pozneje. Slovenija si je status v 90. letih nekako zaslužila, saj se je pot v Evropo, po kateri je morala Jugoslavija, začela tukaj, če tako imenujem demokratične spremembe, za katere smo bili vsi. Predsednik skupne države, pokojni Drnovšek, ki se je potegoval za to evropsko pot, je bil Slovenec.
S tega vidika mi je popolnoma jasno, zakaj je bila na začetku 90. let Slovenija nekakšen otok dobrega. Tu so se dogajale razmeroma dobre stvari. Ujel sem zadnji vlak, pisal za Dnevnik in Mladino. Ta pozitivni dolg se je dogajal znotraj ene izmed držav, ki so nastale po razpadu socialističnega bloka. Slovenija bi lahko postala najboljša učenka v naslednjih razredih. Pa so prišle najstniške težave. Odličnjakinjo so malce streznile in ji pokazale, kakšno je življenje. Prišli so izbruhi homofobije, strah pred begunci, pomanjkanje delovnih mest, ne pozabimo pa tudi na svetovni pojav dehumanizacije dela.
Veliko ljudi je zdaj strah, da bodo ob delo. Ta žica torej ovija dejstvo, da je nacionalizem vendar le paravan za krajo. To pozna večina pokomunističnih držav. Vprašanje je le, kako odporno je njihovo "nacionalno telo". Noben narod ni varen pred tem. Izučilo nas je, da je univerzalno. Tudi evropska vertikala Nemčija se je morala močno očistiti.

Zdaj v Sloveniji protestirajo proti beguncem iz Sirije. Kako pa so vas sprejeli, ko ste prišli kot begunec?
Skoraj povsem so me sprejeli. Nisem živel dosti drugače. Družil sem se s podobnimi ljudmi kot v Sarajevu. Jezikovno oviro že nekako presežeš, z nekaj naglasa, a vendar. Nisem se počutil ogroženega. Dojel sem, da so tu drugačna pravila igre. A mi niso bila tuja. Delili smo si kulturni spomin, ki nas je precej določal od začetka 80. let. Od Rdečega pilota, Neue Slowenische Kunst, panka, gledališča, športa ... Kulturno sem se zlahka vklopil.

Pisali ste za tri vodilne tednike v nekdanji Jugoslaviji: Mladino, Feral Tribune, Dane. Ferala ni več, kaj pa BH Dani? Kako je z neodvisnimi mediji v Bosni?
Mislim, da deluje samo še Mladina. Ferala res ni več. Hrvaška je zdaj toliko bolj desna, da prav kliče po novem Feralu. Čeprav ne vem, kdo bi ga lahko postavil, saj smo ustanovitelji in nekdanji sodelavci že kar v letih. Časopis je propadel. Dani še izhajajo, a so nepomembni, ker so del večjega konglomerata. Ta pa ima svoje interese, novinarstvo s tem nima nič.
Morda je slovenska družba bolj naklonjena tiskanim medijem. Čeprav je kriza tudi pri vas. Nakladi Dnevnika in Dela sta zelo nizki v primerjavi s prejšnjimi časi. Novinarstvo je torej postalo trobilo korporacij in politike. Korporativni kapital postavlja svoja pravila. To pa se tepe z osnovo novinarstva. Avtorja krni, ker je ujet v te odnose, da ne bi koga prizadel. Vsi so nekam vpreženi. Izdajanje časopisa zahteva veliko družbene kombinatorike.

In preračunljivosti.
Da.

Niste le novinar, ampak tudi glasbenik in pesnik. Založba Goga je izdala vašo pesniško zbirko Vrata raja. Zakaj ravno pesmi?
Tako se je začelo. Pri mojih 16, 17 letih so bili tu Ljubljanski psi, Via ofenziva, pri sosedih na Hrvaškem pa Problemi in Parafi. To nas je zanimalo, potem pa smo morali začeti delati. Z delom in časom sem se zgradil in se nato vrnil k pesništvu, ker smo vedno najboljši pri 5., 6. ali 14. letih.
Ko odrastemo, se pokvarimo. Zdelo se mi je logično, da bi poskusil znova sestaviti razsuti svet. In kako to storiti, če ne s poezijo? S temi delčki ... To je kot lepa razbita vaza, ki bi jo radi naslikali tako, kot je bila.