Arbitražno sodišče o meji med Slovenijo in Hrvaško na kopnem in na morju je svojo odločitev razglasilo konec junija in določilo, da morata obe državi razsodbo uveljaviti v svoji zakonodaji v pol leta. Državama tako ostajajo le še dobri štirje meseci za to.

Obe državi sta bili, kar se tiče arbitraže, pred političnimi počitnicami precej dejavni. Vlada je konec junija za uresničitev arbitražne razsodbe o meji med Slovenijo in Hrvaško ustanovila medresorsko delovno skupino za pripravo kartografskih podlag. Prav tako so bili opravljeni pogovori z večino ljudi, ki bodo glede na epilog arbitraže ostali na tej ali oni strani meje.

Hrvaška pa se je na drugi strani potrudila, da tudi v praksi pokaže, da zanjo arbitražna odločitev ne velja, saj je bilo samo julija okoli 25 incidentov v Piranskem zalivu, ko so hrvaški policisti vpluli v slovenski del morja. Piranski zaliv po odločitvi arbitraže ni več razdeljen na polovico.

Kaj je Slovenija dobila oz. izgubila z arbitražo?
Ob razglasitvi odločitve arbitražnega sodišča je bila največja pozornost usmerjena na razdelitev Piranskega zaliva. Kot je znano, so haaški arbitri večino Piranskega zaliva dodelili Sloveniji. Očitno sledeč reku "volk sit in koza cela", so del hrvašega ozemeljskega morja, ki meji na Italijo, razglasili za mednarodne vode.

Arbitri haaškega sodišča so na kopnem, kot kaže, imeli dvojna merila, saj so del meje, predvsem južni del, razdelili glede na mejne reke, vzhodni del pa večinoma po katastrih. Pri tem pa v kar nekaj primerih kaotično mejno situacijo poslabšali ali pa jo celo še dodatno ustvarili.

Pred arbitražo sta Slovenija in Hrvaška brez težav uredili večino medsebojne meje oz. približno devetdeset odstotkov. Med drugim tudi mejo na reki Sotli, kjer je za mejo veljala sredina reke.

Arbitražno sodišče pa se je odločilo, da tam mejo uredi glede na obstoječi kataster. Tako sta obe državi pridobili nekaj ozemlja, ki ga nista imeli za svojega. Predvsem v Posavju, v okolici Obrežja. Kot so nam povedali na MZZ-ju, je tako Slovenija v hrvaškem Vukovem selu dobila neko staro železniško postajo. Nekaj slovenskih zgradb, šlo naj bi za počitniške hišice, pa naj bi bilo po novi razmejitvi na hrvaški strani.

Na Razkrižju in v Brezovici pri Metliki, kjer so si tamkajšnji prebivalci želeli bolj sprejemljive ureditve meje, pa je razmejitev približno takšna, kot je bila pred arbitražo. Številni prebivalci Razkrižja so bili zato po razglasitvi arbitražne odločitve precej nezadovoljni.

Na Hrvaškem je ostalo 28 hiš
Koliko slovenskih državljanov bo po dokončni mejni razdelitvi prebivalo na Hrvaškem oz. koliko hrvaških državljanov bo imelo svoja bivališča v Sloveniji, ni popolnoma jasno.

"Dejstvo, da imajo nekatere osebe, ki jih zadeva razsodba arbitražnega sodišča, stalno bivališče prijavljeno v Sloveniji, stanujejo pa ne nujno na tistem naslovu, vpliva na to, da še ni mogoče natančno ugotoviti, koliko je državljanov, ki jih zadeva arbitražna razsodba. Trenutno je mogoče podati samo oceno, za koliko hiš gre: 9 na Razkrižju, 15 ob Dragonji in 4 v Brezovici," so za MMC navedli na vladnem uradu za informiranje (Ukom).

"Stalno bivališče je v zvezi z nekaterimi ugodnostmi oziroma pravicami za državljane pomembno, saj so na primer nekatere socialne pravice vezane na stalno bivališče (kot tudi povezava s šolanjem, zdravstvenim zavarovanjem, kmetijsko dejavnostjo …). Vse to pa ni bilo popolnoma enoznačno urejeno na vseh obmejnih območjih, ki jih zadeva arbitražna razsodba. Zastavlja se vprašanje, ali je tam, kjer je meja postavljena zelo neživljenjsko, še mogoče kaj spremeniti. Načeloma je to mogoče, z dobro voljo obeh držav, ampak razsodbo arbitražnega sodišča je treba najprej začeti uresničevati, šele potem je mogoče pristopiti k spremembam in to, po izkušnjah iz drugih primerov, lahko traja več let. Tako Slovenija kot Hrvaška sta državi članici EU-ja in zato naj bi bile nekatere zadeve preprostejše za izpeljavo," dodajajo.

Pogovori z najbolj prizadetimi
Vladni predstavniki pa so opravili okoli 60 individualnih pogovorov, tudi s hrvaškimi državljani, ki so po novem ostali na slovenskem ozemlju. „Želje ljudi so podobne; najbolj jih zanimajo pravice, ki so vezane na stalno bivališče, obdavčitev, šolanje, socialni transferji. Prebivalci so v pogovorih primarno izrazili željo po korekciji meje, nato po ohranitvi vseh pravic, v skrajnem primeru pa tudi preselitev," še navajajo na Ukomu.

Na MZZ-ju so nam pojasnili, da med hrvaškimi državljani, ki so ostali v Sloveniji, ni nekaj sto Romov iz romskega naselja Lončarevo, ki leži tik ob Muri. Medžimurski lokalni mediji so namreč objavili zgodbo o Romih iz hrvaške občine Podturen, ki so se zbali, da so na podlagi arbitražne odločitve pristali v Sloveniji, čeprav so se sami imeli vedno za del Hrvaške. Vzrok za njihov strah naj bi bil v tem, da so pred desetletjem tja zahajali "slovenski novinarji“, ki so trdili, da glede na stare zemljevide romsko naselje leži na slovenski strani meje.