Odmeva novica o prijetju dveh domnevnih ruskih vohunov. 5. decembra lani je Sova v sodelovanju z Nacionalnim preiskovalnim uradom aretirala moškega in žensko, ki naj bi v Sloveniji prikrito zbirala podatke za Rusko federacijo. Sumijo ju vohunstva in overitve lažne vsebine. Osumljenca, ki sta z mladoletnima otrokoma na obrobju Ljubljane več let živela na videz mirno družinsko življenje, sta v priporu, za otroka so poskrbele pristojne službe. Novico sta zjutraj prva objavila Delo in Siol. O tem se je voditelj Odmevov Luka Svetina pogovarjal z Andrejem Benedejčičem, državnim sekretarjem za nacionalno in mednarodno varnost, ter Janezom Stuškom, nekdanjim direktorjem Sove.

Sorodna novica Prijeli domnevna ruska vohuna v Sloveniji. Tanja Fajon: MZZ v zvezi z aretacijo ne vodi aktivnosti.

Zakaj ruske vohune zanima Slovenija? Kakšne so njihove operacije pri nas?
Benedejčič: Slovenija je članica zveze Nato, Evropske unije. Kot veste, je ruski vrh že nekajkrat izrazil pogled, da sta obe integraciji v konfliktu z Rusko federacijo in da je zato ruska stran upravičena do delovanja proti članicam obeh integracij.

Slišali smo, da je zelo redek pojav, da so vohuni aretirani. Kdaj se to zgodi in zakaj?
Stušek: Težko komentiram, zakaj se je to zgodilo v konkretni zadevi. Ampak z vidika informacij, ki so bile podane v javnosti, lahko rečem naslednje. Zakon o Sovi je glede tega relativno jasen. Kakor hitro so podani vsi elementi suma storitve kaznivega dejanja, je agencija dolžna naznaniti kaznivo dejanje. Samo v določenih primerih lahko vodstvo Sove, se pravi direktor Sove, z zaprosilom do tožilstva in potem tožilec kot dominus litis postopka do policije, zadrži kazenski pregon. Po domače rečeno: če je zadostna kriminalna količina – govorim o konkretnem primeru brez prejudica –, da so izpolnjeni vsi elementi kaznivega dejanja, vsaj v Sloveniji mora Sova naznaniti kaznivo dejanje. To tudi ni prvi tovrstni primer v Sloveniji.

Ali imam prav, če rečem, da so ameriške obveščevalne službe Sovo obvestile, da sta na našem ozemlju dva ruska državljana in da so v Sovi potem izvedli svoje obveščevalne dejavnosti in je bil nato na podlagi sodne odredbe državljan Rusije aretiran?
Benedejčič: Jaz tega ne bi postavil tako, rekel bi drugače: da je Sova izvajala dejavnosti, ki jih mora na našem ozemlju, da je nekaj odkrila, da je to ustrezno preverila in da je potem tudi pravilno reagirala. Zato lahko tudi rečemo, da gre pri tej zadevi za uspeh Slovenske varnostno-obveščevalne agencije.

Bili ste vodja Sove. Ima Sova te kapacitete, da sama odkrije takšne vohune? Ali si pomaga s tujimi obveščevalnimi službami?
Stušek: Absolutno. Tovrsten uspeh agencije je absolutno velik, to je za izraziti neimenovano. Seveda ima agencija omejene kapacitete v Sloveniji. Vseeno smo država z omejenim teritorijem, številom prebivalstva, omejenimi kapacitetami. Vendar lahko vseeno rečem, da agencija po moji oceni te kapacitete ima. Nikoli ni tako dobro, da ne bi moglo biti še boljše, to vedno drži. Ne dvomim pa, da je tudi v konkretnem primeru prišlo do sodelovanja s tujimi obveščevalnimi službami. V tovrstne primere redko gredo samo z lastno iniciativo ali pobudo.

Trenutno sta vohuna v priporu. Kaj se dogaja potem z aretiranimi vohuni? Se jih izžene ali kaj drugega?
Benedejčič: Imamo dva tuja državljana, ki sta obtožena in za katera obstaja sum, da sta dejansko delovala za tujo obveščevalno agencijo. Vsi indici kažejo, da sta bivala in delovala pri nas pod lažno identiteto in tudi izvajala dejavnosti, ki so v nasprotju z našimi nacionalnimi interesi. Tudi zato tožilstvo vodi predkazenski postopek zaradi kaznivih dejanj vohunstva in overovitve lažne vsebine. Medtem ko je sodišče s sklepom že pravnomočno uvedlo kazensko preiskavo, prav tako pa odredilo pripor.

Na Twitterju se je oglasil nekdanji državni sekretar za nacionalno varnost Žan Mahnič. Zapisal je, da gre pri tej zgodbi za veliko škodo za slovensko nacionalno varnost, da je zadeva prišla v javnost, in da je tisti, ki je to storil, ravnal škodljivo za Slovenijo. Vajin komentar?
Stušek: Težko rečem, to so pač ocene. Moja ocena je, da je za delo tajnih služb – če želite, da uporabim to ime – zagotovo dobro, da poteka v tajnosti. Kaj je v konkretnem primeru vodilo do razkritja, ali so bili določeni interesi? V tej fazi si ne upam ugibati, ampak v točki, ko zadeva pride zunaj obveščevalne službe, ne glede na to, da gre za zaupen postopek, a ko so tu policija, tožilstvo, vpisniki, je toliko različnih mogočih vektorjev, da ne bi prejudiciral, da je to bilo ali namenoma razkrito ali ni bilo. To bi postavil drugače, to je tisti segment, ki se mi zdi relevanten. Tudi tožilstvo je ocenilo, da so bili izpolnjeni vsi elementi – in še enkrat poudarjam, brez prejudica – in se je zato odločilo za kazenski pregon. Tukaj pa ni več veliko manevrskega prostora.
Benedejčič: Osebno nisem navdušen nad tem, da o tem razpravljamo v javnosti. Bi pa rekel, da sem izredno ponosen na to, da ne le Sova kot naša agencija, ampak tudi vsi preostali deležniki kar se tiče nacionalne varnosti, so v zadnjih mesecih delovali izredno odgovorno in da smo to informacijo držali zase zelo dolgo.

V zadnjem času ukrajinske krize je bilo veliko govora, kaj je tista nevarnost, kaj je tarča obveščevalcev? Je to kritična infrastruktura, smo lahko tarča kibernetskih napadov? Kje je Slovenija po vajinem mnenju najbolj ogrožena?
Benedejčič: Slovenija je najbolj ogrožena kar se tiče obveščevalne dejavnosti in kibernetskih napadov. Brez dvoma.
Stušek: Strinjam se. Eno od mojih področij delovanja so bile informacijske tehnologije. Absolutno menim, da bi kot država morali v celotnem obdobju, v katerem je bilo veliko zamujenih priložnosti, bistveno več vlagati. Moja ocena je, da je Slovenija trenutno bolj država, kjer se poskuša podatke ekstrahirati. Moja lastna ocena je, da verjetnost napada ni zelo, zelo visoka. Samo za primerjavo: sistemi podobne države, tudi geografsko, so zaznali osem tisoč incidentov na dan, v tistem obdobju so slovenski sistemi zaznali osem dogodkov na mesec. Mislim, da sem s tem vse odgovoril.

Kakšne profile osebnosti obveščevalne službe izbirajo za vohune? In če smo zdaj odkrili dva, koliko jih je potencialno še v Sloveniji?
Benedejčič: Ta dva, ki sta zdaj v postopku, pripadata zelo posebni vrsti obveščevalcev. Takim s popolnoma novo identiteto. Izredno težko jih je odkriti. Zato je ta uspeh Sove, pa tudi Slovenije kot takšne, kar se tiče nacionalne varnosti, toliko večji.
Stušek: Se lahko samo strinjam, absolutno. Kakšen profil pa izbirajo? Pravilo tega dela je, da ni pravila. Išče se po celotnem spektru osebnosti.

Ima pa tudi Slovenija svojo obveščevalsko mrežo v tujini?
Benedejčič: Slovenija seveda ima svojo obveščevalsko mrežo. Mi tudi ščitimo svoje nacionalne interese, vendar seveda delujemo v skladu z vrednotami naših evroatlantskih integracij, vrednotami zveze Nato in Evropske unije.