Pripadnica reda frančiškank Marijinih misijonark je prepričana, da imajo tudi članice Cerkve tej marsikaj dati: "Moč življenja, moč za spremembe, pogum za opustitev nepotrebnih struktur."

S sestro Metko Kos, ki med drugim ureja spletno stran članic svojega reda v Sloveniji, v osnovi pa se posveča, kot nam je pojasnila, delu z mladimi, smo se pogovarjali pred enim največjih krščanskih praznikov, Marijinim vnebovzetjem.

V pogovoru nam je med drugim pojasnila, kaj praznik predstavlja njej osebno, dotaknili pa sva se tudi položaja, v katerem sta se znašli tako slovenska kot svetovna Katoliška cerkev. Vabljeni k branju.

Praznik Marijinega vnebovzetja je v slovenski krščanski tradiciji globoko zakoreninjen, Mariji so v Sloveniji posvečene številne cerkve in kapelice, Slovenci ta dan veliko romamo. Pa po vaših izkušnjah ljudje sploh vedo, kaj praznik predstavlja?
Kristjani vedo povedati, da je bila Marija s telesom vzeta v nebo. Ker je hrepenenje vsakega človeka po življenju, tudi nekristjana, močno, številni romajo na romarske kraje k Mariji. Tudi če praznika ne razumejo v globino, jih vendar - kot sem že rekla - njihovo hrepenenje po življenju žene, da v obredih doživljajo to skrivnost večnega življenja.

Marijino vnebovzetje predstavlja poklon ženi, je praznik upanja, vernikom kaže, da lahko vsakdo, ki sledi zgledu, ki ga je Marija postavila s svojim življenjem, doseže to, kar je dosegla ona - večnost. Skratka, praznik ima več plasti. Kako ga doživljate vi?
Marija je zame res izredna ženska in prava mama. Tudi Jezus je ob njej doživljal lepoto žene in mame, ki se popolnoma daruje za svoje najbližje. Zato se mi zdi tako naravno in v bistvu samoumevno, da jo je Bog vzel k sebi v nebo v njenem telesu. Ta dogodek, ki se ga danes spominjamo, je torej zame upanje, še več, dokaz, da bom tudi jaz vstala v telesu. Življenje v večnosti postane za mojo človeško logiko bolj otipljivo. Zato mi ta praznik pomeni predokušanje tega, kar pripravlja naš Stvarnik za vsakega izmed nas, ki mu zaupa svoje življenje.

Ste pripadnica reda frančiškank Marijinih misijonark. Kako je vaš red povezan z Materjo Marijo?
Že samo ime pove, da ima Marija posebno mesto v našem življenju. Njena ženska navzočnost, ki je pogosto precej neopazna v Svetem pismu oz. v evangelijih, je pristno ženska in materinska in to nas močno nagovarja. Marija je povsod zraven, kjer se dogajajo pomembne stvari v Jezusovem življenju, a njena moč ni v njeni dejavnosti, temveč v zmožnosti, da je tam navzoča in vztraja do konca. Moč njene vere govori brez velikih besed, tudi brez uspehov in dosežkov, govori o njeni zmožnosti sprejeti življenje takšno, kot se ji je zgodilo. Je torej ženska, ki je bila odprta za nemogoče, za nepredstavljivo. Ta njena moč se tako dotika mojega hrepenenja, da bi vedno bolj ljubila in se darovala v vsem, kar sem.

Kot že samo ime pove, ste tudi misijonarke. Pripadnice reda same se verjetno ne odločate same, kam in za koliko časa boste odpotovale? Kdo je tisti, ki odloči?
Odločitve potekajo v dialogu oz. v skupnem razločevanju, kar pomeni, da skupaj iščemo, kaj bi bilo dobro v določenih razmerah. Frančiškanski duh bratstva nam pomaga, da se zavedamo, kako Bog govori vsaki sestri v njenem srcu, zato je za nas tako pomembno, da sta v proces prepoznavanja poslanstva vključena tako sestra, ki bo poslana v določeno deželo, kakor tudi tista, ki je odgovorna za redovno skupnost.

Kakšni so postopki?
Konkretno je to videti takole. Preden sem dobila poslanstvo za Slovenijo, sem odgovorila na več vprašanj. Mnenje je povedala tudi sestra provincialka, nato pa je generalna predstojnica odločila, da bom poslana v Slovenijo.

Koliko časa ste navadno na posamezni "misiji"?
To je odvisno od veliko dejavnikov. Najprej seveda od tega, ali si se sposobna prilagoditi novi kulturi, ali imaš dovolj dobro zdravje. Zelo pomembno je tudi to, da se dobro naučiš jezika dežele, kjer živiš, in da spoznavaš zgodovino, mentaliteto ljudi, s katerimi živiš. Seveda pa je pomemben dejavnik tudi dejavnost, ki jo tam opravljaš. Običajno ostanemo v določenem misijonu, kot temu me pravimo, od 10 do 15 let. Večkrat pa se zgodi, da te že tudi prej prosijo, da sprejmeš kakšno novo poslanstvo.

Kaj pa, ko niste v misijonih? Kje živite in opravljate svoje poslanstvo takrat?
Verjeli ali ne, za nas je povsod misijon. Seveda je to v Cerkvi povedal tudi Drugi vatikanski koncil, a me živimo tako že od leta 1877, ko je bil ustanovljen Inštitut frančiškank Marijinih misijonark. Zato sem jaz lahko dobila poslanstvo za Slovenijo, čeprav sem Slovenka.

Vaše poslanstvo, se zdi, je predvsem komuniciranje - ste administratorka spletne strani svojega reda.
Ne bo povsem držalo. Res sem začela postavljanje naše spletne strani, saj sem imela pred štirimi leti, ko sem prišla iz misijona iz Francije, nekaj več časa. Zdaj pa že tri leta delam z mladimi, in sicer v Društvu SKAM, v katerem pripravljam duhovne vikende, počitniško-duhovne programe na Kaprijah, sodelujem pa tudi pri pripravi Stične mladih. Ravno včeraj, na predvečer praznika, smo z mladimi romali v Strunjan in na Ptujsko Goro ter tako začeli intenzivno pripravo na Stično mladih, ki se bo letos zgodila 15. septembra.

Čemu je tovrstno komuniciranje bolj namenjeno: vernikom, članicam reda samim ali dekletom in ženskam, ki bi jih vaš red zanimal?
Vsem naštetim, kakor tudi našim prijateljem, ki nas poznajo in na ta način spremljajo, kaj živimo, posebej še sestre Slovenke, ki so bile poslane po vsem svetu.

Cerkev na Slovenskem se spopada s številnimi težavami, tudi kadrovskimi - duhovnikov je vedno manj, ponekod se že dogaja, da več župnij oskrbuje en sam župnik. Kako pa je z vašim redom?
Seveda upada število sester v našem redu. Morda to manj čutimo sestre v Vzhodni Evropi, v Aziji in Afriki, kjer imamo še zmeraj precej duhovnih poklicev. Sicer pa je naša provinca srednje in Vzhodne Evrope med najmlajšimi. V Sloveniji nas je 10 sester, od tega šest mlajših od 45 let.

Postati redovnica je vsekakor velik izziv. Kaj je za vstop v red prepričalo vas?
Zagotovo je izziv danes, ko to ni več nobena čast ali privilegij. Vendar je bolj kot to odločilen klic. Tako kot se človek zaljubi in ve, da je to to, ko sreča osebo, s katero bi rad preživel življenje, tako je bil zame klic tako močan, da sem morala odgovoriti nanj. In čeprav nikoli nisem razmišljala, ali sem si želela biti sestra, sem našla globok mir v sebi šele takrat, ko sem sprejela, da je moja poklicanost, da svoje življenje podarim Bogu. To postane zelo konkretno v trenutkih, ko se zavedam, da podarjam svoje telo, ki hrepeni po materinstvu, da podarjam svojo ženskost, ki si želi nežnosti, da podarjam svoje sposobnosti, ki jih vseh ne morem uresničiti. A vse to, ki kdaj pa kdaj povzroči nekaj bolečine, mi daje neizmerno veselje in srečo.

Zakaj ste izbrali prav red franciškank Marijinih misijonark?
Uživam v mednarodni skupnosti, veliko pa mi pomeni tudi adoracija, ki jo imamo vsak dan.

Že prej sem omenila težave slovenske Cerkve. Poleg kadrovskih so v ospredju predvsem finančne težave Nadškofije Maribor, pa tudi dogajanje okoli nadškofa Alojza Urana. Kako po vaših izkušnjah nenehne "afere" vplivajo na odnos vernikov do Cerkve? Opažate kakšne spremembe? Kako vi sami gledate na to? Koliko pozornosti - če sploh - jim posvečate?
Seveda so to zelo boleči dogodki, ki se tudi mene osebno dotikajo. Nekatere vernike to pohujša in prijatelji duhovniki pravijo, da se ponekod pozna na obisku pri maši. Drugim pa nam pomaga, da še bolj zavzeto delujemo v Cerkvi, saj se o tem veliko pogovarjamo. Vsi imate izkušnjo, da je kdo v vaši družini bolan. Običajno se takrat odzovemo tako, da stopimo skupaj in si stojimo ob strani. Če imaš Cerkev rad, je ne moreš obsojati, ko del nje zboli, temveč ji skušaš na svoj način pomagati.

In konkreten način, kaj lahko stori vsak izmed nas, je, da za Cerkev, za svojo skupnost moli, posebej pa še tudi za tiste, ki smo jih s svojim ravnanjem kot Cerkev prizadeli. Samo tako lahko pridemo do odpuščanja. Sicer pa je kriza zmeraj največja priložnost za rast. In osebno tako jemljem preizkušnje, ki zadevajo našo Cerkev.

Ameriško združenje katoliških redovnic Leadership Conference of Women Religious (LCWR) se je v zadnjih mesecih znašlo v sporu s Svetim sedežem zaradi, kot pravi Vatikan, "resnih doktrinarnih težav". Med drugim si redovnice prizadevajo, da bi imeli laiki in predvsem ženske več besede v Cerkvi. Kako vi gledate na to? Kakšno vlogo imajo po vaših izkušnjah ženske v današnji Katoliški cerkvi? Vas kaj moti oz. si za kaj želite, da bi se spremenilo?
Iz svojih izkušenj lahko rečem, da sem kot ženska in redovnica na svojem delovnem mestu, kjer je moj šef duhovnik, spoštovana in cenjena. Tudi v drugih okoljih, kjer sestre delujemo (župnije, zapori, RTV Slovenija …) smo kot sestre zmeraj dobro sprejete. Zagotovo je za Cerkev izziv, da sliši tudi ženski glas, posebno še znotraj posvetovalnih teles, ki so pretežno moške.

Hkrati pa mislim, da ni naloga žensk, da konkurirajo moškim, temveč da v polnosti živijo svojo ženskost in s tem dajemo Cerkvi moč življenja, moč za spremembe, pogum za opustitev nepotrebnih struktur. V tem vidim izziv tudi za nas, ki smo misijonarke, da s svojo blagohotnostjo izzivamo duhovnike v Cerkvi, da si postavljajo takšna vprašanja. Vendar, tako kot v službi odločitve za to prepuščam svojemu šefu, tako se mi zdi, da moramo tudi v Cerkvi to pustiti moškim, saj so v zmožnosti udejanjiti spremembe oni tisti, ki znajo to narediti bolje do nas.