Komu pa naj bi se še pripisovalo zasluge za osvoboditev? Poleg slovenske partizanske vojske in Jugoslovanske armade, katere sestavni del je bila, je del slovenskega ozemlja - Prekmurje - osvobodila skupaj s partizanskimi enotami le še Rdeča armada. Zato so ji že avgusta 1945 postavili v Murski Soboti spomenik. Zasluženo, Mura je bila rdeča od krvi padlih rdečearmejcev in polna njihovih trupel. Drugih odporniških gibanj ni bilo.
Dnevnik italijanskega kurata don Pietra Brignolija o tem, kaj so počeli s prebivalstvom, je eno najbolj pretresljivih pričevanj druge svetovne vojne. Madžari so bili po krutosti nekje vmes. Torej: Slovenci bi kot narod izginili, v veliki meri pa bi bili tudi fizično uničeni, če ne bi bilo odpora.
S profesorjem sodobne slovenske zgodovine na Filozofski fakulteti smo se pred dnevom upora proti okupatorju pogovarjali ne le o pomenu tega praznika, temveč tudi o »večnih dilemah«, povezanih z obdobjem druge svetovne vojne. In če je bila v prvem delu intervjuja vsebina predvsem vsebina praznika, smo v drugem delu Repetu zastavili tudi več aktualnih vprašanj, s katerimi se danes ukvarja Slovenija, pa so še vedno vezana na preteklost. Kaj je s škofom Rožmanom, kaj z vojnimi zakoni? Je sprava med Slovenci sploh še mogoča?
Kakšen pomen ima dan boja proti okupatorju za današnjo Slovenijo?
Današnje podobe Slovenije brez odpora ne bi bilo. Ključni so trije vidiki:
Vsi trije okupatorji so izvajali etnocid, po nemških načrtih naj bi Štajerska in Gorenjska postali sestavni del nemškega rajha v nekaj mesecih z absolutno nemško podobo. Ukrepi so znani: rasne in politične meritve, izseljevanje, ponemčevanje priimkov in imen, krajev, uničevanje slovenskih knjig in društev, zaplembe premoženja, pošiljanje ljudi v koncentracijska taborišča, streljanje talcev, prisilna mobilizacija … Italijani so bili sprva blažji, ker okupacijske cone niso šteli za nacionalno ozemlje, ampak za širjenje imperija, dokončno poitalijančevanje naj bi končali po vojni, vendar se potem po brutalnosti niso ločili od Nemcev. Zlasti uničevalna je bila poletna in jesenska ofenziva leta 1942. Dnevnik italijanskega kurata don Pietra Brignolija o tem, kaj so počeli s prebivalstvom, je eno najbolj pretresljivih pričevanj druge svetovne vojne. Madžari so bili po krutosti nekje vmes. Torej: Slovenci bi kot narod izginili, v veliki meri pa bi bili tudi fizično uničeni, če ne bi bilo odpora.
Spomin na upor proti okupatorju
Drugi vidik je bila medvojna vzpostavitev slovenske državnosti, iz katere je nastala samostojna Slovenija. Po drugi svetovni vojni je Slovenija kot del federativne Jugoslavije postala republika z lastno državnostjo. Imela je lastno skupščino in ustavo (oboje prvič v zgodovini), pravico do samoodločbe vključno s pravico do odcepitve, svojo vlado. To ji je dalo leta 1990 pravno osnovo za plebiscit in osamosvojitev, na osnovi republiških državnosti je takratna Evropska skupnost (Badinterjeva komisija) tudi presodila, da je Jugoslavija razpadla po volji njenih narodov in da ni šlo za odcepitev Slovenije. Na tej podlagi je bila tudi mednarodno priznana.
Tretji vidik je sprememba meje, to je priključitev Primorske in s tem dostop do morja, ki ga Slovenci pred drugo svetovno vojno nismo imeli.
Kako je s tem praznikom drugod po svetu?
Nekdanje jugoslovanske republike, danes samostojne države, praznujejo začetek odpora kot državni praznik, nekatere, npr. Črna gora, hkrati tudi kot dan državnosti (13. julija 1941 se je tam začel oborožen odpor, isti dan leta 1944 pa je bila ustanovna seja protifašistične skupščine, ki je obnovila črnogorsko državnost). Hrvati imajo dan protifašističnega boja, podobno Makedonci. Nekoliko specifičen je le položaj v Bosni in Hercegovini, kjer so državni in »lokalni« prazniki. Kot samostojni državni praznik ali v kakšni drugi obliki (kombinirano z drugimi vojnami) ga praznujejo tudi druge države. Podobno je z obletnicami, kot so izkrcanje v Normandiji 6. junija 1944, 9. maj 1945 - konec druge svetovne vojne in drugi dogodki, ki se praznujejo zelo svečano. Določene zadrege pa so v nekaterih vzhodnoevropskih državah, ker v današnjih dneh osvoboditev s strani Rdeče armade hkrati štejejo tudi za okupacijo.
Nekateri zgodovinarji menijo, da je poimenovanje boja proti okupatorju z NOB (narodnoosvobodilni boj) sporno, saj naj bi vse zasluge za osvoboditev pripisovalo partizanom. Kaj vi menite o tem?
Komu pa naj bi se še pripisovalo zasluge za osvoboditev? Poleg slovenske partizanske vojske in Jugoslovanske armade, katere sestavni del je bila, je del slovenskega ozemlja - Prekmurje - osvobodila skupaj s partizanskimi enotami le še Rdeča armada. Zato so ji že avgusta 1945 postavili v Murski Soboti spomenik. Zasluženo, Mura je bila rdeča od krvi padlih rdečearmejcev in polna njihovih trupel. Drugih odporniških gibanj ni bilo.
Če bralce zanima zelo podrobno razdelana zgodovinska obravnava, pa lahko omenim še nekaj manjših sabotaž na nemške vlake prek Jugoslavije in nekaj obveščevalne dejavnosti iz liberalnih krogov, vendar pred napadom na Jugoslavijo 6. aprila 1941. Nekaj obveščevalne dejavnosti za zaveznike je mogoče pripisati nekaterim domobranskim oficirjem, ki so jih Nemci odkrili in poslali v Dachau. Če smo zelo natančni, je še en napad slovenskih četnikov na Malečnik na Štajerskem, ki pa so potem z Nemci sklenili dogovor. In v začetku leta 1942 napad četniške enote, poznejše Črne legije, skupaj s partizani na Ratež, dokler niso partizani odkrili, da v resnici lovijo, mučijo in ubijajo njene aktiviste in kurirje, in je četa zbežala pod italijansko okrilje.
Če mislite na dejavnost Tigra, organizirane ob začetku druge svetovne vojne že ni bilo več. Pri Mali gori na Dolenjskem so Italijani po okupaciji našli tri skrite Tigrovce, emigrante v Jugoslaviji. Vodilni Tigrovci so bili ob okupaciji v italijanskih zaporih obsojeni decembra 1941 na drugem tržaškem procesu. Člani organizacije Tigr so se kot posamezniki pridružili OF-u in nadaljevali svoj resnično junaški predvojni boj, ki ga štejemo za prvi antifašizem v Evropi, vendar to ne pomeni, da lahko OF in partizanstvo kar nadomestimo s tigrovstvom ali ju mehanično izenačimo.
M. N.
Komu pa naj bi se še pripisovalo zasluge za osvoboditev? Poleg slovenske partizanske vojske in Jugoslovanske armade, katere sestavni del je bila, je del slovenskega ozemlja - Prekmurje - osvobodila skupaj s partizanskimi enotami le še Rdeča armada. Zato so ji že avgusta 1945 postavili v Murski Soboti spomenik. Zasluženo, Mura je bila rdeča od krvi padlih rdečearmejcev in polna njihovih trupel. Drugih odporniških gibanj ni bilo.
Dnevnik italijanskega kurata don Pietra Brignolija o tem, kaj so počeli s prebivalstvom, je eno najbolj pretresljivih pričevanj druge svetovne vojne. Madžari so bili po krutosti nekje vmes. Torej: Slovenci bi kot narod izginili, v veliki meri pa bi bili tudi fizično uničeni, če ne bi bilo odpora.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje