A nič ni črno-belo, kot bi nas radi prepričali populisti, in prav to je glavna past, ki zaslepljuje in v katero se ujamemo ljudje. Plašnice so nataknjene. Ko postane pomembneje, kdo govori, kot pa kaj je bilo povedano, je argumentirana razprava že umrla. "Slovenski problem je trenutno potenciranje polarizacije, kjer so se levi in desni politični igralci ujeli v spiralo vedno hujšega vzajemnega žaljenja in diskvalifikacij, v sredini pa zeva praznina. Hkrati manjka tako argumentirana politična razprava kot tudi učinkovito odzivanje politične elite na pričakovanja in zahteve državljanov," je za MMC trenutno stanje ocenila profesorica dr. Danica Fink Hafner, članica Katedre za analizo politik in javne uprave in Centra za politološke študije na Fakulteti za družbene vede (FDV). V nedavno izišli knjigi Populizem je avtorica predstavila študije primerov predmodernega, modernega in postmodernega populizma v Sloveniji.

Populizmov je več, so levi, desni pa tudi sredinski. Najnevarnejši pa so po njenih besedah avtoritarni populisti, saj razgrajujejo demokratične institucije države. "To je rdeča nit Donalda Trumpa, višjegrajskih trendov in teženj zdaj v Sloveniji". Za primerjavo je navedla vsem dobro znani primer avtoritarnega populista iz zgodovine Josipa Broza - Tita, predsednika socialistične Jugoslavije, ki je bil ideološko na levici. Avtoritarni populizem se lahko namreč brez zadržkov in težav "poroči" s katero koli ideologijo.

"Metričnega centra" v slovenskem strankarskem sistemu po njenih besedah vse od zatona Liberalne demokracije Slovenije ni. "Poskusi novih strank, ki so s populizmom 'novih obrazov' poskušale zasesti izpraznjeno liberalno sredino, so se izjalovili". Na vprašanje, ali bi lahko prikolesaril na petkovih protivladnih protestih, je dejala, da "novi obraz" sam po sebi brez alternativnega intelektualnega in organizacijskega zaledja ni resnično nova politična alternativa. Takšna vsebinska alternativa bi se morala šele izoblikovati.

Vabljeni k branju intervjuja o populizmu doma in po svetu.

Za začetek razčistiva osnovni pojem. Kdo so v politiki t. i. populisti?
Če govorimo o moderni politiki, kjer stranke tekmujejo na volitvah za oblast, potem so v tekmovanju za podporo državljanov vsi politiki bolj ali manj populisti, saj bolj ali manj pretiravajo tako v kritiki oblastnih in drugih strank kot tudi v svojih obljubah, kaj bi oni naredili boljšega za državljane. Populisti v okviru ožjega pomena populizma pa so politični voditelji, ki v ideologiji gradijo na razkolu med vladajočimi in vladanimi, kjer so vladani razumljeni kot bolj ali manj homogena celota, praviloma imenovana ljudstvo, ali pa so enačeni z določeno etnično ali religiozno pripadnostjo, populisti pa se predstavljajo za advokate teh moralno čistih "celot" v spopadu proti skorumpirani vladajoči eliti. Za vplivnost populistov je zelo pomembno, kolikšno karizmo imajo kot politične osebnosti. Seveda pa ne gre pozabiti, da ne govorimo o katerih koli posameznikih, temveč o voditeljih populističnih strank oziroma gibanj.

Donald Trump bi rekel boj proti skorumpirani "deep state", pri nas na desnici govorijo v prevodu o 'globoki državi' ali pa Murglah, na levici pa to skorumpirano elito vidijo na primer v multinacionalkah in "zlobnem kapitalizmu" ...
Murgle so bolj domač izraz, se pa trenutno dogaja veliko uvažanja izrazov iz tujine. Populizem posplošuje in izbira izraze, za katere presodi, da bodo pri ljudeh padli na plodna tla. Pri nas je posebnost razcep na komunizem in antikomunizem. Murgle ali pa t. i. udbomafija so poosebljanje komunizma v tem razcepu, zato je to slovenska postkomunistična posebnost. Gre za naslavljanje družbenih konfliktov na zelo preprost način. Družbo predstavljajo kot izrazito črno-belo oz. dvopolno. Populisti se postavijo na stran tistih, ki izgubljajo, so v slabem položaju, in zamerijo eliti, da ne skrbi za njihove potrebe, druga stran kovanca pa naj bi bila vladajoča manjšina družbe, ki jo vidijo kot homogeno, pokvarjeno celoto. Apel populisti gradijo na tem prepadu, sebe predstavljajo kot rešitelje in del ljudstva ter se s tem izvzamejo iz prej omenjene pokvarjene politične elite. Ljudstvo je predstavljeno kot pozitivno, čisto, ki se mu godi krivica, ta apel pa je hkrati tako zelo splošen, da lahko privabi podporo zelo različnih družbenih skupin. To je ta formula, ki deluje. Populist sam sebe izvzame iz grde elite, ki je kriva za vse, in se postavi na stran ljudstva.

Obljubljanje neuresničljivega, všečno, manipulativno govorjenje brez ozira na resnico oz. dejstva. Slikanje črno-belega sveta in iskanje notranjega in zunanjega sovražnika. So to tista najbolj priljubljena orodja?
Čeprav je v osnovi populistična ideologija v resnici uperjena na negativen pojav prepada med vladajočimi in vladanimi, pa se konkretni populizmi med seboj zelo razlikujejo. "Poročajo" se z raznolikimi "velikimi" ideologijami, ki pa se raztezajo po bolj ali manj celem levo-desnem kontinuumu. Zato je bolj točno, če govorimo o populizmih, torej v množini. Je pa res, da se vsi populizmi bolj ali manj osredotočajo na moralnost politike in potencirajo boj proti sovražnikom, proti zlu, s tem pa se vedno bolj otežuje argumentirana politična razprava.

O populizmu so pisali že antični Grki, ko so se šli svojo verzijo demokracije, pojav je tako star kot človeška družba. Pa vendar v nekaterih obdobjih populisti zavladajo, zakaj se to zgodi?
Populizem, o katerem govorimo danes, deloma korenini v modernem populizmu 19. in 20. stoletja, v vedno večji meri pa gre za postmoderne populizme – reakcije na sodobne globalne težnje in konflikte. Prevlada populistov ni avtomatična in neizogibna. Vedno gre za rezultat sodelovanja tudi drugih igralcev.

Kdo so pomagači, ki populiste spravijo na oblast, in za kako nevaren pojav gre?
Ni ene formule, gre za preplet pisane palete interesov. Če kot primer populizma vzamemo nacizem, vemo, da so k nastavitvi Adolfa Hitlerja na oblast pripomogli finančni interesi, tudi aroganca določenega dela politične elite. Enoznačne motivacije za vse populiste in njihove pomagače ni. Gre za parcialne interese v določenem trenutku. Nevarnost v političnem smislu je dogajanje v demokratičnih institucijah družbe. Dober test je, ko vprašamo populistične voditelje, kaj bi naredili, če bi zmagali na volitvah in bi lahko prevzeli izvršno oblast. Avtoritarno usmerjeni populisti bi najraje ostale stranke kar odstranili, povsod nastavili prave oz. sebi poslušne ljudi in čim bolj neposredno vladali.

Nastavljanje ljudi s pravo strankarsko izkaznico politikom nikoli ni bila neznanka ...
Ključna stvar danes, če malo aktualizirava, je usmeritev v razkrojevanje demokratičnih političnih institucij. Predvsem vzajemnega nadzora med različnimi vejami oblasti, dekonstrukcija avtonomne sodne oblasti, uničevanje neodvisnih medijev in kontrola oblasti nad njimi. Potem je tu omejevanje državljanjskih pravic od svobode zborovanja, združevanja, protestov in izražanja drugačnih mnenj. Ne gre samo za netolerantnost, ampak za uničenje institucionalnih garancij, da ljudje lahko od svojih vladajočih terjajo odgovornost in odzivnost. To je rdeča nit Donalda Trumpa, višjegrajskih trendov in teženj zdaj v Sloveniji. Koronakriza je bila idealno okno priložnosti, saj se lahko ukrepi omejevanja iz zdravstvenih razlogov zlorabljajo s prikritimi političnimi nameni. Pri današnji vladi ne smemo pozabiti tudi tega, da se poskuša ljudstvu tudi prikupiti z raznimi finančnimi ukrepi. Upokojenci, ki so dobili krizni dodatek, so kar tretjina volilnega telesa. Čeprav nekega zunanjega pritiska na vlado, naj zagotovi dodaten denar za upokojence, ni bilo. Na drugi strani jih umetniki in kulturniki ne zanimajo kaj preveč, za oblast je lažje, če je kritične kulturniške inteligence čim manj.

Po gospodarski krizi leta 2008 so eksplodirali levi populizmi s Syrizo v Grčiji, po prihodu migrantske krize pa še desničarski na primer Marie Le Penn v Franciji ...
Da, točno. Dodati je treba še, da je v nastajanju tudi nadnacionalni populizem. Yanis Varoufakis je vzpostavil gibanje, ki poskuša iti čez grške meje. Populizmi doslej so bili bolj ali manj nacionalni, kritike pa so letele na elite v nacionalnem okviru. V zadnjem obdobju pa avtoritete zunaj nacionalnih držav postajajo tako vplivne, da lahko posamezno državo v EU-ju na primer prisilijo v varčevanje. Kritike populistov tako vedno bolj ciljajo tudi na nadnacionalno raven, na primer na bruseljsko vladajočo elito, mednarodne korporacije, Evropsko centralno banko (ECB) itd. Varufakis z levim vseevropskim gibanjem in načrtom za tekmovanje na evropskih volitvah 2025 cilja tudi na nadnacionalno (torej EU) raven, kar ni nenavadno, če pogledamo na izkušnjo, ki jo je imela v gospodarski krizi Grčija. Tudi Slovenija je takrat padla v skupino držav, kjer so bili potrebni najbolj radikalni ukrepi, kar je takrat nahranilo stranko Levica, ki je z grško Syrizo imela stike. Na začetku so to veliko poudarjali v tekmovanju za glasove ljudi. Problem ostaja definiranje ljudstva, ki ga nagovarjajo. Raziskovalci, ki so raziskovali vseevropsko levo gibanje, ugotavljajo, da so ljudstva sicer še vedno nacionalna (opredeljena so v okviru nacionalnih držav), da bi pa lahko čeznacionalna oziroma nadnacionalna gibanja pripomogla k oblikovanju skupnega evropskega ljudstva. V realnosti je močnejša težnja h krepitvi pomena nacionalnih držav, zato je nacionalnih populizmov v Evropi mnogo več.

To so Trump čez lužo, Salvini v Italiji in Orban na Madžarskem. Kaj se po vaši oceni dogaja na svetovni politični sceni?
Omenjate desne populizme, ki gredo z roko v roki z novim valom de-demokratizacije oziroma zasukom k avtoritarnosti v svetovnem merilu. Pojav takšnih populizmov pravzaprav niti ni presenetljiv, če upoštevamo, da sodobni kapitalizem povzroča izrazito tanjšanje srednjega razreda in enormne družbene razlike v nacionalnih, regionalnih merilih in tudi v svetovnem merilu. Liberalno demokratični model namreč (nasprotno) temelji na znatnem obsegu srednjega razreda. Poleg tega so sociologi v poskusnih okoliščinah že v drugi polovici 20. stoletja dokazovali zakonitost, da premiki v družbeni strukturi 'proizvajajo' tudi določeno zvrst družbenega upravljanja. Lahko bi rekli, da tanjšanje srednjega razreda, siromašenje vse večjega dela prebivalstva ob hkratnem izjemnem povečevanju razkoraka med bogatimi in preostalimi člani družb hranijo avtoritarne politične alternative. Toda ‒ novi val družbenih gibanj, ki se krepi še zlasti po mednarodni finančni in ekonomski krizi, opozarja tudi na nasprotne alternative. Gre za zahteve po naprednem spreminjanju družbenoekonomskih temeljev danes v svetu prevladujočega kapitalizma v povezavi z bojem proti avtoritarnim težnjam.

Hodita populizem in avtoritarizem običajno z roko v roki?
Ne gre za identična procesa, se pa lahko močno prepletata med sabo. Desni populizem gre v smeri deglobalizacije, torej vsaka država zase. USA first (ZDA prve, op. n.), Great Britain first (VB prva, op. n.) itd. Levica na drugi strani gre v nasprotno smer z nadnacionalnim oziroma čeznacionalnim populizmom. To je en vidik. Avtoritarnost pa se nanaša na to, kaj določena stranka na oblasti počne v odnosu do političnega sistema. Danes je aktualno vprašanje, ali stranka na oblasti politične institucije spreminja tako, da je nad izvršno oblastjo čedalje manj demokratične kontrole. Vzemiva še primer iz zgodovine ‒ socialistično Jugoslavijo. Tito je bil populist, sistem pa avtoritaren – enostrankarski. Ideologija vladajoče stranke pa je bila leva.

Populisti poskrbijo, da je argument X hitro "komunističen", drug "kapitalističen", tretji "fašističen" ali pa "rasističen" in zavrnjen avtomatično, ne da bi ga bili primorani zavrniti s protiargumenti ...

Da. Ampak to velja tudi za stranke, ki se imajo za sredinske.

Kako populističen pa je na primer Putinov avtoritarizem v Rusiji in recimo tisti na Kitajskem?
Mislim, da je Putinov populizem bližje modernemu avtoritarnemu populizmu druge polovice 20. stoletja, ki smo ga na neki način izkusili tudi v nekdanji socialistični Jugoslaviji. Verjetno bi vsaj nekatere značilnosti avtoritarnega modernega populizma lahko našli tudi pri Mao Cetungovem populizmu. Današnja Kitajska je v tem pogledu še malo raziskana, vemo pa, da na politični ravni kombinira avtoritarnost z demokratičnimi eksperimenti predvsem na lokalni ravni, v družbenoekonomskem sistemu kombinira elemente socialističnega gospodarstva z državnim kapitalizmom, družbene neenakosti se hitro in zelo povečujejo, pri tem je država intenzivno vpeta v globalizacijske in deglobalizacijske procese, državljani pa v vedno večji meri postajajo internetni državljani. Zdi se, da so, gledano skozi evropske leče, okoliščine za populizem zelo ugodne, vendar je Kitajska zelo posebna in jo Evropejci slabo razumemo. Jyng Miao (kitajska umetnica in pisateljica, ki deluje znotraj kitajskega zidu internetne cenzure, op. n.) v sveže objavljenem članku v Contemporary politics ocenjuje, da neformalni politični govor med internetnimi državljani na Kitajskem vsebuje pomembne populistične značilnosti, da pa pojavi populističnih voditeljev ali strank zunaj establišmenta v okviru kitajskega enostrankarskega sistema in prevladujoče paternalistične kulture niso verjetni.

V knjigi omenjate več valov populizma. Številni govorijo o vzponu avtoritativnega populizma 21. stoletja na krilih interneta in socialnih omrežij s poplavo neumnosti in nepreverjenih polresnic, bi se strinjali z njimi?
Ne čisto. Tako moderne institucionalne politike kot tudi družbenih gibanj si ni mogoče predstavljati brez vloge medijev – nikoli samo enega medija. Če sta bila po drugi svetovni vojni še precej pomembna tisk in radio, v porastu pa je bila vloga televizije, menim, da zdaj ni kritičnega pomena le pojav socialnih omrežij, temveč preplet delovanja raznovrstnih medijev. Pri tem igrajo zelo pomembno vlogo etablirani mediji, ki krepijo bolj ali manj le izbrane glasove, objavljene prek socialnih omrežij. Tako npr. z medijskim objavljanjem v pomembni meri ozvočujejo čivke posameznih politikov (v zadnjem času predvsem avtoritarno usmerjenih). Medtem alternativne razprave in avtonomno proizvajanje znanja v okviru novih družbenih gibanj ne pridobivajo toliko etablirane medijske pozornosti. V srži tega pojava je ekonomski problem medijev, ki s takšno politiko pridobivajo branost in si s tem zagotavljajo preživetje vsaj na krajši rok. Širše gledano pa ta usmeritev omejuje javni prostor za razpravo.

Vrniva se na domačo politično sceno. V knjigi ste pisali o ideološki mavrici populizmov, kaj se dogaja trenutno na slovenski populistični sceni?
Pravzaprav je populizmov več – so desni, levi pa tudi sredinski. Slovenski problem je trenutno potenciranje polarizacije, kjer so se levi in desni politični igralci ujeli v spiralo vedno hujšega vzajemnega žaljenja in diskvalifikacij, v sredini pa zeva praznina. Hkrati manjka tako argumentirana politična razprava kot tudi učinkovito odzivanje politične elite na pričakovanja in zahteve državljanov. S tem se celotna politična garnitura (vladna in opozicijska) oddaljuje od državljanov. Poglablja se prepad med vladajočimi v širšem smislu in vladanimi. Ob tem, ko je odzivnost in odgovornost strankarske politike v odnosu do državljanov padla na zelo nizko raven, pa robustne alternative tej politiki še ni.

Premier Janša s tviteraško pogosto žaljivo ostrino čivka kot Trump čez lužo. Prejšnji premier Šarec je znal udariti s slikovitimi prispodobami v obliki skoka v prazen bazen in prehlajenih krofov. Na Syrizo navezano Levico sva že omenjala. Je argumentirana in zadržana intelektualna sredina izginila?
Res, 'metričnega centra' v slovenskem strankarskem sistemu vse od zatona Liberalne demokracije Slovenije ni. Poskusi novih strank, ki so s populizmom 'novih obrazov' poskušale zasesti izpraznjeno liberalno sredino, so se izjalovili, levi in desni pol pa hranita populizme drug drugega. V tej spirali se oba pola dotikata v načinu govora in nižanju politične kulture, s čimer pa so okužene tudi druge stranke. Doslej je bila zanimiva politična zadržanost Socialnih demokratov, vendar ne vem, ali bi se lahko uveljavili v metričnem centru in kot osrednja sila globljih političnih inovacij, ki jih terjajo pritiski državljanov.

Čevlji nekdanjega premierja Slovenije Janeza Drnovška so torej bili in še naprej ostajajo preveliki za politike, ki so prišli za njim?
Če gledamo Drnovška kot politično osebnost, lahko rečemo, da je, sodeč po javnomnenjskih raziskavah, edini poleg Milana Kučana v očeh državljanov dosegel status državnika. Ne gre zgolj za karizmatično osebnost, pač pa tudi za intelektualca, ki se je zanimal za dogajanje zunaj Slovenije. Trenutno ne vidim obstoječega potenciala za državniške osebnosti niti na sredini niti na levi in niti na desni strani. Manjka nam nova politična generacija voditeljev in voditeljic, ki bodo intelektualni, in bodo znali komunicirati tako s stroko, znanstveniki kot civilno družbo doma ter zlasti razumeli in spremljali dogajanja po vsem svetu. Zaradi tega v Sloveniji že dolgo manjka strategija razvoja.

Zakaj je volilna udeležba v zadnjih 30 letih strmoglavila iz slabih 90 odstotkov na dobrih 50, od kod ta apatičnost, kaj se je zgodilo?
Mislim, da ne gre za apatičnost, temveč za obliko protesta državljanov. Ocenjujem, da se je prelom zgodil na prehodu iz prvega v drugo desetletje po mnogoterih političnih, državnih, socialnih in ekonomskih tranzicijah v Sloveniji. Porast nezadovoljstva ljudi z upravljanjem slovenske družbe sovpada z izpolnjevanjem ključnih razvojnih ciljev Slovenije, vključno s približevanjem Evropski uniji, in hkratnim spreminjanjem Evropske unije v smeri neoliberalnih politik, s pomanjkanjem novih razvojnih ciljev, z zamenjavo tripolne strukture političnega tekmovanja z dvopolnim in s sprejemanjem javnih politik, ki so povzročile večje družbeno razslojevanje, vključno s tanjšanjem srednjega razreda. Vse to se je potenciralo še v okoliščinah mnogoterih kriz po letu 2008. Žal je volilno obnašanje državljanov po letu 2008 prispevalo h krizi političnega predstavništva. V težnji po uveljavljanju odzivnosti in odgovornosti strank do državljanov so namreč na več predčasnih volitvah vedno znova v razmeroma veliki meri izbirali komaj nastale stranke brez preverjenega kadrovskega potenciala, brez izdelanih ideološko-političnih usmeritev in z zelo malo znanja o politiki kot umetnosti in obrti. Radikalne in stihijske generacijske menjave v politiki so državljanom pravzaprav prinesle le še večja razočaranja. Udeležba na volitvah se zdi vse manj smiselna, državljani v zadnjih desetih letih pa vedno pogosteje nagovarjajo politične predstavnike neposredno, prek protestov.

Če pogledamo petkove protivladne proteste, lahko vidimo sporočila, da je treba zamenjati ves kader v parlamentu, in transparente, kot so "ne lev, ne desen". Zdi se, da petkovo kolesarjenje niti ni uperjeno izključno proti Janševi vladi, ampak je okvir širši. Kaj menite?
Absolutno! Zdi se, da se večji del elite obnaša, kot da 'zvoni' Janševi opciji, a vendarle 'zvoni' vsej politični eliti.

Dve stranki, SMC in DeSUS, sta pred zadnjimi volitvami obljubljali, da v Janševo vlado ne bosta šli. Kako velik problem so te snedene besede?
Demokratične volitve so politična institucija, prek katere volivci svobodno izbirajo politične predstavnike. Če kandidati v predvolilni kampanji vztrajno in izrecno nagovarjajo volivce z nasprotovanjem določeni politični opciji, ko so izvoljeni pa ravnajo diametralno nasprotno, s tem izigravajo volivce in prispevajo k izgubljanju političnega zaupanja. Koga zdaj ti izvoljeni politično predstavljajo? Zagotovo so med protestniki tudi volivci obeh navedenih strank, ki se čutijo izdane. Nekateri od protestnikov so takšne izjave dajali tudi za medije, istovrstna sporočila pa so bila zapisana tudi na nekaterih transparentih. Čeprav to ni edini razlog, zakaj se ljudje udeležujejo sedanjih protestov, pa je zelo pomemben, saj gre za problem spoštovanja ene izmed temeljnih političnih ustanov demokratične republike, za kar Slovenijo opredeljuje prvi člen Ustave Republike Slovenije.

Vladajoča stranka SDS po Sloveniji lepi plakate, kjer prikazuje protivladne protestnike kot Antifajeve uničevalce, sebe pa kot graditelje. Vaš komentar?
To je eden tipičnih prijemov v seriji orodij, kako omejiti in oslabiti družbeno gibanje. Z izpostavljanjem skupinice Antifa in izenačevanjem celote družbenih gibanj s skrajneži, čeprav gre za nekaj deset ljudi v večtisočglavi množici, poskušajo protestom odvzeti legitimnost. Poleg tega oblast zbira podatke, policija s posebnim vozilom snema obraze na protestu. Družbeno gibanje se omejuje prostorsko z zapiranjem Trga republike, ljudi se straši s specialno policijo. V osnovi gre za to, da bi ljudem čim bolj zbili moralo in ustavili širjenje gibanja.

Gibanje, če mu tako rečeva, je izredno pisano. Od anarhistov do okoljevarstvenikov, kulturnikov in borcev za delavske pravice in pravice manjšin. Edina skupna točka, okoli katere se strinjajo, je odstop vlade ...
Težava gibanja je v tem, da nimajo vodstva, ki bi poskrbelo za ukrepe proti provokacijam. Nova družbena gibanja so se v 80. letih na Slovenskem precej naučila od voditeljev študentskega gibanja v 60. letih. Opozarjali so jih, da morajo sami paziti in varovati proteste ter preprečevati infiltracijo provokatorjev, ki potem na celo gibanje vržejo slabo luč.

Eden od neuradnih vodij protesta Jaša Jenull rad poskrbi za skakanje čez ograjo in s tem provociranje policije. Dela s tem več škode kot koristi?
Lahko si predstavljam, da policija uporablja strategijo osredotočanja na voditelje. Policija ga želi odstraniti, on pa želi pozornost, gre za vzajemno igro. Če hoče oblast omejiti gibanje, je ena od ključnih strategij, da ostrani voditelje, jih prestraši ali očrni, da nehajo biti aktivni. To potem po eni strani slabi moralo drugim aktivnim v gibanju, po drugi strani pa ustvarja zelo popačeno sliko celega gibanja v javnosti. Raziskave v tujini pa so vendarle pokazale, tudi slovenske izkušnje iz preteklosti nas to učijo, da so nenasilna družbena gibanja lahko velika pozitivna sila za spremembe v družbi.

Mnogi omenjajo, da bo na levi sredini spet vzniknil t. i. novi obraz. Bi lahko bil to nekdo od petkovih kolesarjev, ali bo to Tanja Fajon, kakor upajo v SD-ju?
Menim, da so se državljani doslej na izkušnjah naučili, da novi obrazi in nove stranke ne pomenijo avtomatsko tudi nove politike, večje odzivnosti in odgovornosti do pričakovanj in zahtev državljanov. Nisem prepričana, da so novi obrazi brez alternativnega intelektualnega in organizacijskega zaledja sploh resnično nova politična alternativa. Socialnim demokratom je npr. doslej sicer z relativno pogostim menjavanjem obrazov (predsednikov strank) po tranziciji uspevalo ohranjati ne le parlamentarni status, temveč relativno pogosto tudi položaj v vladi – niso pa se dokazali kot razvojna sila. Ali zmorejo to postati pod vodstvom Tanje Fajon? Ravno tako je vprašanje, ali bi Slovenska demokratska stranka (SDS) z novim obrazom, a enako politiko kot do zdaj prepričala bistveno večji delež volivcev kot do zdaj. Ocenjujem, da državljani z različnimi oblikami protesta, in sicer z zmanjševanjem udeležbe na volitvah, s sodelovanjem v protestih in družbenih gibanjih, terjajo artikulacijo politične alternative v idejnem, organizacijskem in politično-kulturnem pogledu, in ne zgolj nove obraze.

Novi obrazi so torej passé oz. izpeta zgodba ...
Če naredim analogijo. Spremembe v Sloveniji so se pred tridesetimi leti zgodile po valu družbenih in opozicijskih gibanj v 80. letih in z novo ustavo, ki jo je najprej napisala civilna družba. Za Slovenijo so bili liberalno-demokratični model, pravna država in tržno gospodarstvo novosti, vendar globalno gledano to niso bile nikakršne inovacije. To, kar imamo danes, pa je kriza predstavniške demokracije in kapitalizma, na katero nihče na svetu še nima odgovora. Alternativa še ni oblikovana, manjka tudi intelektualna osnova. Če pogledamo v 80. leta 20. stoletja, vidimo, da je bilo takrat ogromno razprav, kaj je to civilna družba, pravna država, kakšen naj bo novi konsenz v družbi. Zdaj tega ni, ključni problem je, da danes javnega prostora za debato ni.