Projekt RISEWISE se osredotoča na ženske z ovirami. V zadnjih letih so različne svetovne in evropske organizacije pripravile poročila o invalidnosti in zagotovile dokaze za inovativne politike in programe, ki lahko izboljšajo življenje ljudi in olajšajo izvajanje Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov, ki je začela veljati maja 2008.

Po besedah sodelavcev projekta RISEWISE gre za eno redkih primerjalnih raziskav, ki se izvajajo v Evropi o položaju žensk z ovirami in o njihovih izkušnjah nasilja. V projekt so kot raziskovalke vključene tudi ženske z oviranostmi.

Iz Slovenije pri projektu sodelujeta Slovensko združenje za duševno zdravje ŠENT in Univerza v Ljubljani. O projektu smo govorili z dr. Darjo Zaviršek, redno profesorico na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani.

Projekt RISEWISE, kjer sodelujete kot partnerji projekta, se osredotoča na ženske z oviranostmi in ovire, s katerimi se srečujejo pri vključevanju v življenje, tako na področju zaposlovanja kot drugod. Gre za projekt z zelo široko zastavljenim tematskim poljem, kakšni pa so njegovi glavni cilji?
Vsi smo le začasno nehendikepirani, a vseeno se večini zdi, da gre za tematiko, ki se ne tiče nikogar drugega kot ljudi z ovirami samih. V času prve koronske krize se o ljudeh z ovirami sploh ni govorilo, le o starejših oviranih, pa še o njih kot o ekscesu, napaki, družbenem madežu, ki ga je treba skriti, zbrisati ali celo na njem izvajati nasilje. Nasilni varnostniki pri vstopu v trgovine, ki so hoteli »varovati« tiste, ki so se jim zdeli »invalidni«, in domovi za stare, kjer so, kot je napisala Biserka Marolt Meden, uvedli »zaporniški« sistem. Vseeno ljudi niso mogli rešiti pred »institucionalno korono«, saj smrt ni kosila prvenstveno med starimi, temveč med institucionaliziranimi.

Leta 2018 sem napisala knjigo z naslovom »Skrb kot nasilje« in zaprepadena sem, kako kmalu se je tematika brutalno izostrila v vsakdanji praksi. Za preostale hendikepirane je bila značilna velika osamljenost: stiska zaradi ukinitve javnega prevoza; otroke in mlade so »vrnili« iz zavodov domov, ne da bi zares vedeli, ali so tam varni in zaželeni; zaprli so dnevne centre in šole.

So ženske z ovirami bolj ogrožene kot moški?
Ženske z ovirami so praviloma bolj ogrožene kot moški, ker so zgodovinsko utišane, bolj ekonomsko odvisne, manj avtonomne in imajo manj ljudi, ki bi podpirali njihovo samostojnost. Mnoge so žrtve fizičnega in spolnega nasilja; zanje moški redkeje dobro skrbijo kot obratno, ženske boljše skrbijo za moške.

Ženske z oviranostmi statistično težje najdejo zaposlitev od moških. Kateri so tisti specifični izzivi pri zaposlovanju, s katerimi se srečujejo ženske z oviranostmi?
Ko se je v zadnjih letih v Sloveniji nezaposlenost zmanjševala, se je povečevala med ljudmi z ovirami. Pri nas imamo nezanesljivo statistiko na tem področju in nejasne parametre, o čem govorimo, ko govorimo o zaposlovanju žensk z ovirami. Delovna mesta so pogosto začasna in podprta z denarjem Evropske Unije; povečuje se zaposlovanje na segregiranih delovnih mestih namesto v običajnih okoljih; zaposlovanje ne pomeni nujno, da ženska zasluži za mesečno preživetje. Nekateri med delovna mesta štejejo celo varstveno-delovne centre, kjer večina ljudi dobiva »nagrade« v višini 20€ mesečno. Zanesljivejša je statistika Evropske unije, kjer je posredno mogoče ugotavljati razlike med ženskami in moškimi. Ženske z ovirami so brez dvoma pod večjim tveganjem revščine in socialne izključenosti kot moški. Tveganje za revščino in socialno izključenost je bilo v Sloveniji pred korono za ljudi z ovirami 24,7 % , za ljudi brez ovir pa 17,1 %. Med moškimi z ovirami je bilo pred epidemijo koronavirusne bolezni tveganje za revščino in socialno izključenostjo 22,2 %, med ženskami pa 26,4 %. Oboje je bilo veliko višje kot med neoviranimi ljudmi, kjer je bilo tveganje za revščino in socialno izključenostjo med ženskami brez ovir 17,9 %, za moške pa 15,6 %.
Socialne razlike, ki jih razbiramo sicer na področju neenakosti med ženskami in moškimi, so prav tolikšne ali še bolj pereče med ženskami in moškimi z ovirami. Več ko ima določena oseba prikrajšanosti, bolj se na njenem primeru pokažejo razpoke pri družbeni razporeditvi dobrin, socialnih politikah, strokovni usposobljenosti ljudi, da se odzovejo na individualno potrebo posameznice.

Tu so tudi specifični izzivi pri zdravstveni oskrbi in dostopu do informacij za ljudi z oviranostmi? Pri češki organizaciji SPMP CR se denimo precej ukvarjajo s spolnostjo ljudi z motnjami v duševnem razvoju in pri tem opozarjajo na pomanjkljivo obravnavo s strani zdravnikov, ki praviloma delujejo restriktivno.
Češka je Slovenijo na vseh področjih, ko gre za pravice ljudi z ovirami, krepko prehitela. Pravica do spolnosti, družine in otrok, če si jih ženska želi, so ključni deli Konvencije o pravicah ljudi z ovirami, ki smo jo ratificirali leta 2008. Pri ženskah z intelektualnimi ovirami je to največji izziv, saj bi za uresničitev te pravice potrebovali podporne strokovne službe, ki bi ženske ali družine učili in jih podpirali, da bi bile pri starševstvu uspešne. Korak, ki smo ga naredili v Sloveniji, je, da so strokovnjaki sklenili, da potrebuje vsak človek spolno dejavnost, potemtakem tudi ženske z intelektualnimi ovirami. Tu se zgodba tudi konča. Nenapisano pravilo je: spolnost da, otroci pod nobenimi pogoji. Seveda o tem odločajo starši ljudi z ovirami, skrbniki in strokovno osebje, praviloma nikoli človek sam. V mreži služb, kakršne smo zgradili, lahko razumemo stisko svojcev, ki ne želijo skrbeti še za otroka svojega otroka.
Zdravniki so žal del problema in ne del rešitve. Želimo si pridobiti podatke o tem, koliko sterilizacij je bilo opravljenih v zadnjih 20 letih na ženskah z oznako intelektualne ovirane, a strokovne institucije pravijo, »da jih nimajo«. Številk, ki jih ni, ne smemo interpretirati, kot da tudi problema ni, temveč nasprotno: tako da je ta problem tako velik, da nam kot raziskovalcem o njem podatki niso dostopni.
Ne želimo kazati s prstom na nikogar, saj se zavedamo, da odločitev ni lahka, obenem pa je pravica do reproduktivne izbire človekova pravica. Bolj gre za to, da bi nam številke in debata o njih odprli prostor, da razmišljamo, kako lahko stvari delamo boljše. Matere z intelektualnimi ovirami po svetu končno niso več nikakršen tabu.
S spolnostjo je podobno. Domnevam, da se večina moških, še zlasti intelektualno oviranih, o spolnosti pouči na pornografskih spletnih straneh in to znanje o spolnosti, ki žensko popredmeti in naredi za objekt moškega poželenja, prenašajo v vsakdanje življenje. Posledica je, da prihaja do spolnih zlorab, pred katerimi tudi ženske z intelektualnimi ovirami niso varne. Ne morejo ali ne znajo o njih spregovoriti; svojci niso posebej senzibilizirani za problem; strokovno osebje rado verjame, da gre za del bolezenske slike ženske. Ni čudno, da mednarodne raziskave, o katerih sem veliko pisala, trdijo, da so zlorabljevalci v teh primerih zelo zaščiteni. Vse pogosteje se najdejo posiljevalci, ki zato, da ostanejo nerazkriti, iščejo svoje žrtve med intelektualno oviranimi deklicami in ženskami. Te tematike bi zahtevale veliko več prostora, kot jim ga namenjamo. Veliko bi morali govoriti o konsenzualni spolnosti, informiranem pristanku in s tem ponuditi alternativo pornografskim vsebinam in ženske zaščititi.

Kakšna je situacija v zadnjih letih v Sloveniji?
Vzemimo primer, o katerem so v prejšnjih letih na direktoratu za invalide govorili kot o pravem slovenskem paradnem konju, tim. »evropski kartici ugodnosti za invalide«. Najprej so, kot se to pri nas na tem področju rado dogaja, celotno stvar narobe prevedli. European Disability Card, torej kartica za osebe z ovirami, naj bi služila izenačevanju možnosti oviranih ljudi po državah Evropske Unije in po nacionalnih državah in ne »ugodnostim« in posebnim bonitetam. Ker je med ženskami in moškimi z ovirami večje tveganje, da bodo revni in izključeni, je to zgodovinsko deprivilegiranost potrebno kompenzirati z zakonskimi regulativami. Namesto da bi zaposleni na direktoratu za invalide napeli vse sile in bi z denarjem EU, ki so ga dobili, poskrbeli, da bi evropska kartica omogočila dostopnost prevozov, ki je eno najbolj neurejenih področij zaradi katerega trpijo zaposlovanje, vključevanje, transparentnost, participacija žensk in moških, so dali pri zasebnem podjetju natisniti 170.000 plastičnih kartic (za vsakega »slovenskega invalida« po eno), ki se zdaj prašijo v omarah direktorata. Zanje namreč ljudje niso zainteresirani, saj so lahko v slovenske muzeje, ki najpogosteje ponujajo brezplačni vstop s kartico ugodnosti, vstopali že prej. Ker je novih ponudnikov, ki bi ponujali brezplačne storitve ljudem z ovirami tako malo in ker podjetij in organizacij ni nihče zares spodbujal, da bi postali del evropske kartice za ovirane, imamo skoraj po štirih letih življenja kartice manj kot 3 % ljudi z ovirami, ki se je odločilo, da si jo pridobijo na upravnih enotah.
Da bi bila absurdnost še večja, je bil leta 2019 sicer spremenjen Zakon o prevozih v cestnem prometu, za katerega se je posebej zavzemala tedanja ministrica Alenka Bratušek. Zaradi neznanja in neumnosti se je vanj prikradel člen, ki ga napisal nekdo, ki se ni posvetoval niti z ljudi z ovirami niti s tistimi, ki so vsaj nekoliko izobraženi na tem področju. Zakon na primer določa, da je medkrajevni prevoz na avtobusih in železnici za tiste, ki so imetniki »invalidske kartice ugodnosti«, sedaj brezplačen. Vse lepo in prav. A nadalje zakon tudi pravi, da to velja samo za tiste imetnike kartice, ki niso v delovnem razmerju, ne opravljajo samostojne registrirane dejavnosti, ni poslovodna oseba gospodarske družbe ali direktor zasebnega zavoda. Člen je v popolnem nasprotju s filozofijo kartice in s preostalo zakonodajo. Kartica velja za vse prebivalke in prebivalce EU, in zanima me, kako bodo ravnale Avstrijka, Finka, Nizozemka, Hrvatica ob tem, ko jo bodo sprevodniki spraševali, ali so zaposlene, direktorice podjetja, imajo registrirano dejavnosti? Upam, da bodo o tem obvestile Evropsko komisijo. Če bodo odgovorile pritrdilno, jih bodo vrgli iz vlaka? Ko sem o tem aprila spraševala direktorat za invalide in Nacionalni svet invalidskih organizacij, nihče od njiju za ta člen zakona sploh ni vedel. Absurdistan, Divji Vzhod, neurejena država, kakor hočete.

Kateri so po vašem mnenju ukrepi, ki bi to situacijo izboljšali?
Dokler je politika zasebna zadeva peščice ljudi, ki želijo položaje, moč in denar, je sprememba nemogoča. Kot poročevalka Evropski komisiji med 2009 in 2019 sem se vsakih nekaj mesecev podajala v iskanje podatkov o pravicah ljudi z ovirami v Sloveniji. Na pomembnih položajih so bili ljudje, ki o problematiki niso vedeli veliko in so praviloma skrivali vse, kar bi lahko bilo predmet kritike. Tako stvari ne morejo iti na boljše. Če želimo spremembo, moramo najprej analizirati, kaj se dogaja, da lahko uvidimo, kako naprej. Vesela sem, da se je na ministrstvo za socialne zadeve vrnil gospod Cveto Uršič, ki je bil eden zadnjih, ki so probleme ljudi z ovirami poznali in je zaslužen tudi za uvedbo Zakona o osebni asistenci.

Verjetno čas epidemije koronavirusne bolezni in gospodarska kriza, ki se obeta, pravzaprav še bolj zaostruje situacijo žensk z oviranostmi? Se to kaže že sedaj?
V projektu smo naslovili vse zgoraj omenjene tematike, saj so prepletene med seboj. Veliko izpustimo, če »vključevanje« reduciramo zgolj na zaposlovanje. Plačana zaposlitev je povezana z dostopom do izobrazbe, z dobro samopodobo, z naklonjenostjo delodajalcev, s prilagoditvijo delovnih mest, z dostopnimi prevoznimi sredstvi, z žensko enakostjo in s sposobnostjo določene sredine, da na hendikepirane ne gleda kot na družbeno breme.
Pred zaprtjem fakultete zaradi širjenja virusa sem bila zelo prizadeta ob izpovedi podiplomske študentke, ki uporablja voziček. Mlada ženska je na moja predavanja pogosto zamudila od 30 do 50 minut. Ko sem jo na zadnjem srečanju s tem soočila, je povedala, da vstopa na avtobus nekje na zadnjih postajah v Bežigradu in da se ji pogosto dogaja, da voznik avtobusa, ko jo zagleda in če ni drugih čakajočih, odpelje mimo, ne da bi ustavil; da ji včasih voznik reče, da je ne bo vzel na avtobus in da je včasih gneča in ji ljudje ne naredijo prostora, da bi prišla gor. Potem čaka spet avtobus s klančino, kar njeno sicer kratko pot lahko podaljša tudi na dveurno frustrirajoče potovanje do fakultete. Govorimo o glavnem mestu države. Sprašujem se, ali je LPP že kdaj za svoje delavcev organiziral usposabljanja na področju uresničevanja Konvencije o pravicah ljudi z ovirami? In če ni, kdo mu je dolžan povedati, ali bi to moral storiti?

Ena od idej projekta Risewise je tudi vključevanje izkušenj žensk z oviranostmi in njihova drugačna ocena ter upoštevanje pri rezultatih projekta. Prav zato ste naredili tudi anketo, ki je potekala do konca junija. Kakšen je namen ankete in kako vam bo pomagala pri projektu? Ste uspeli že analizirati tudi prve rezultate?
Pri analizi prvih rezultatov, v kateri smo zajeli 130 žensk, pričakujemo pa, da bo do konca junija na vprašalnik odgovorilo okoli 200 žensk, smo se osredotočili predvsem na problem diskriminacije in nasilja nad ženskami z ovirami. Skoraj tri četrtine tistih, ki so odgovorile na vprašalnik, je napisalo, da je v življenju doživelo diskriminacije bodisi zaradi spola bodisi zaradi ovire. Več kot polovica jih živi na podeželju in imajo fizične ovire; sledijo tiste, ki so ovirane zaradi dolgotrajnih bolezni. Tretjina je zaposlenih, 40 % je upokojenih, ostale pa niso v plačani zaposlitvi. Več kot dve tretjini je poudarilo, kako pomembna so dostopna javna prevozna sredstva in samo 11 % jih je bilo zadovoljnih z njihovo dostopnostjo. Zato lahko z gotovostjo trdim, da je problem javnega prevoza eno od najbolj problematičnih področij za ženske z ovirami pri nas.
23 % od vprašalnih je doživelo fizično nasilje, 40 % čustveno nasilje, 15 % spolno nasilje; veliko je bilo zanemarjanja in kršitev pravice do zasebnosti. Ko to primerjam z nacionalno raziskavo o nasilju nad ženskami iz leta 2010, se izkaže, da je število primerov fizičnega in čustvenega nasilja primerljivo številu primerov nasilja nad ženskami v splošni populaciji; spolnega nasilja pa je bistveno več. Pri ženskah z ovirami je dodatno sivo polje za nasilje tudi neobhodna odvisnost od pomoči druge osebe, kar pomeni, da so redko same, saj potrebujejo asistenco in morajo zato neprestano pristajati na to, da zaradi ovire nimajo zasebnega prostora. Ne morejo se kar zapreti v sobo in početi stvari, ki si jih zaželijo. Kot smo pričakovali in kakor velja med neoviranimi ženskami, je prostor nasilja najpogosteje dom. Na to se je pomembno spomniti v prihodnjih morebitnih omejitvah gibanja zaradi epidemije virusa. Spomladi so ljudje zelo opevali zasebno sfero; lepe vrtove in dobre domove. Žal gre bolj za lepe, a naivne podobe, realnost je za mnoge povsem drugačna.