Prebiranje razne literature, zlasti pa strokovne, mu je prav prišlo že na začetku njegove kariere, ko je bil predvsem tekstopisec oglasov.

Zaradi dela v oglaševalski industriji, pravi ji kar manufaktura, je postal tudi zelo natančen bralec potrošnikovih navad in razvad. Še več, dobro prepoznava tudi neverbalno komunikacijo in delovanje medijev. Povsem razumljivo je, da zdaj opravlja funkcijo izvršnega kreativnega direktorja v agenciji Luna\TBWA.

V oddaji Z Mišo smo se tokrat pogovarjali z Janezom Rakuščkom. To je gost, ki se ne utrudi. V pogovoru spoštljivo in radovedno zre sogovorniku v oči. Govori mirno, s toplim glasom in zna poslušati.

Oglaševanje je bilo poznano že v antiki in Starem Egiptu. Atenski trgovec za kozmetiko je takole oglaševal:

Sreča, kot jo vidiš sam in kot te vidijo drugi
Za oči svetleče, za lica kot zora,
za lepoto, ki ne mine,
ko dekle postane žena
za ceno primerno
bo bistra ženska
pri Eskliptosu kupila kozmetiko.

To je eden, recimo eden bolj sprejemljivih oglasov. Znani so tudi tisti, ki so oglaševali kokain kot analgetik proti zobobolu, najbolj pretresljiv pa je na primer oglas za prodajo sužnjev.

Janez Rakušček komentira: "Oglaševali so prodajo sužnjev, ki so bili zgolj predmeti, povsem razčlovečeni; oglaševali so njihovo funkcionalno prednost, kot danes oglašujejo avtomobil, ki ima 120 konjev ali pa to, da porabi zgolj štiri litre in pol bencina."

Oglaševanje je vedno odraz časa. Če smo povsem iskreni, moramo priznati, da nas včasih tudi kakšen izdelek, še bolj pa kulturna dobrina lahko vsaj začasno osrečita. Sreča, iskanje sreče, srečen človek pa so diktati sodobne družbe, ki nas velikokrat delajo predvsem nesrečne. Združeni narodi so 20. marec razglasili celo za svetovni dan sreče. Toda, kako srečo sploh izmeriti, kako jo nagovarjajo oglaševalci oziroma kako iskanje sreče izkoriščajo razne agencije in oglasi?

Kaj ima oglaševanje opraviti s srečo?
Vsak dan smo bombardirani z množico sporočil, ki od nas zahtevajo, naj bomo srečni. Če nismo srečni, enostavno nismo adekvatni ljudje, nismo dosegli svoje izpolnitve. In ta imperativ sreče je nekaj, kar nas pravzaprav dela nesrečne.

Podjetja celo zaposlujejo t. i. chief happiness officers … Kaj menite o tem?
Po eni strani to govori o tem, da je sreča res postala nekoliko zlorabljena beseda, pa drugi strani pa že samo dejstvo, da je v podjetju nekdo zadolžen za srečo zaposlenih, nekaj pove o prednostnih nalogah tega podjetja.

Vidite kakšno korelacijo med indeksom sreče in politiki na oblasti?
Obstaja neka druga korelacija, in sicer med institucijami, ki delujejo v posamezni družbi, in srečo oziroma zadovoljstvom državljanov.

Koliko vpliva na ljudi nastop politika v celoti, torej tudi pojavnost in ne zgolj odgovori na vprašanja novinarjev?
To je cel paket. Večji vtis na nas pusti neverbalna komunikacija kot tista, kar govorimo; lahko relativizira tisto, kar človek izjavlja. Steve Jobs je dvakrat na leto stopil na oder in dobesedno določil usodo svojega podjetja v naslednji polovici leta, ker je predstavljal nove izdelke. Dva tedna pred razkritjem, pred nastopom, se je ukvarjal izključno s tem, kakšen bo njegov nastop, ki je bil potem izjemno sproščen, skorajda zimproviziran, ampak bil je premišljen do zadnjega detajla.

Po eni strani je mogoče vse, imamo svobodo in možnost izbire; po drugi strani pa postajamo vedno bolj generični - mediji, oglasi, zvezde …
Možnost izbire nas spravlja tudi v stisko. Večino svojega življenja smo na avtopilotu. Naše izbire so velikokrat avtomatične. Bližino enačimo z varnostjo, in to izkoriščajo tudi oglasi. Kar nam je blizu, je varno.