A kot opažajo na Zbornici komunalnega gospodarstva Slovenije, velika večina ljudi v Sloveniji te prepovedi sploh ne pozna in je prepričana, da je metanje odpadnega tekstila v smetnjake z mešanimi odpadki prepovedala šele omenjena evropska direktiva, ki velja od novega leta. Marsikdo še vedno ne ve tudi, da je treba v okviru odpadnega tekstila ločeno zbirati tudi odpadne čevlje, ki prav tako ne spadajo med mešane odpadke, je za MMC opozoril direktor zbornice Sebastijan Zupanc.

Za tako slabo informiranost javnosti glede v Sloveniji veljavnih predpisov ravnanja z odpadnim tekstilom so po njegovem krive uradne institucije od ministrstva naprej, ki so premalo naredile v tej smeri. "Z ministrstvom za okolje, podnebje in energijo se pogovarjamo, kako kontinuirano na nacionalni ravni ozaveščati prebivalstvo o ustreznem ravnanju s komunalnimi odpadki. S tem bomo na višjo raven dvignili tudi zavedanje o ločenem zbiranju odpadnega tekstila," je poudaril Zupanc.

Slovenija je po njegovih besedah ločeno zbiranje tekstila predpisala že daljnega leta 2001 z Odredbo o ravnanju z ločeno zbranimi frakcijami pri opravljanju javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki. S tem smo v Sloveniji po njegovih besedah z izvajanjem najboljših praks na tem področju prehiteli zakonodajo EU-ja za kar 24 let.

Proizvajalčeva razširjena odgovornost – PRO

"Ločeno zbiranje odpadnega tekstila je v Sloveniji uzakonjeno že vrsto let in se tudi izvaja, tako da konkretno ta evropska direktiva oz. uredba, ki prepoveduje metanje odpadnega tekstila v mešane odpadke, na Slovenijo ne vpliva, saj za nas predstavlja zgolj utrditev že uveljavljenega sistema. Bo pa drugo leto, leta 2026, predvidoma v Evropi začel veljati PRO (proizvajalčeva razširjena odgovornost), takrat pa bo prišlo do bistvenih sprememb," je pojasnil direktor zbornice.

Leta 2026, ko bo začel veljati PRO, bo treba sistem v Sloveniji nadgraditi, v tem trenutku pa imamo po njegovih besedah v Sloveniji iz pravnoformalnega vidika že čisto vse skladno z najnovejšo evropsko direktivo, a vedno bi bili lahko še boljši, opozarja. "Da ne bi zbirali odpadnega tekstila le v zbirnih centrih, ampak tudi po sistemu 'od vrat do vrat', z uličnimi zabojniki, ekološkimi otoki," je naštel nekaj možnosti in dodal, da so vse to nadstandardne rešitve, ki jih vsaka občina, lokalna skupnost sama postavi za svoje občane, a zakonsko niso predpisane.

Vožnja v zbirne centre ni najbolj priročna

Obleke in drug tekstil, primeren za ponovno uporabo, vržemo v zabojnike Humana in drugih podobnih organizacij, tam pa nas pogosto pričaka napis, da v zabojnik ne spada: poškodovan, raztrgan in umazan tekstil, tekstilni polizdelki, igrače … itd. Posledično še vedno prepogosto odpaden tekstil konča v črnih plastičnih vrečah za smeti v zabojnikih za mešane odpadke. "To je neustrezno, ker moramo odpaden tekstil voziti v zbirne centre! Vsa komunalna podjetja, vsi izvajalci javne službe, morajo v zbirnih centrih imeti ločeno zbiranje odpadnega tekstila. Je pa res, da mora vsak posameznik biti dovolj ozaveščen, da odpadni tekstil zbira doma in ga odpelje v zbirni center, kot to naredi za nevarne odpadke, elektronsko opremo, pohištvo, kosovne odpadke … itd.," je poudaril Zupanc in dodal, da je okoljsko zaveden posameznik ključ do uspeha.

Obvezen zabojnik za odpaden tekstil?

Potencialna rešitev je, da bi zabojnik, ki zbira tekstil za ponovno uporabo, vedno moral imeti zraven tudi zabojnik za odpadni tekstil. To bi ljudem olajšalo delo, saj jim ne bi bilo treba odpadnega tekstila voziti v zbirni center. Tekstila med mešanimi odpadki bi tako zagotovo bilo manj, je prepričan Zupanc. "Nekatera komunalna podjetja to že imajo, Marjetica Koper npr., v Murski Soboti je zadeva tako zastavljena, da imajo na ekootokih zabojnike za odpadni tekstil, zraven pa zabojnike za Humano, Tekstilko, teh ponudnikov je veliko," je pristavil Zupanc in ob tem spomnil, da še uporaben tekstil prevzemata tudi Rdeči križ in Karitas.

Dodatnih zabojnikov za odpadni tekstil poleg svojih zabojnikov pri društvu Humana, ki v Sloveniji deluje že 25 let, ne vidijo kot rešitev, "Pred leti smo s partnerskim komunalnim podjetjem Publikus v Kamniku izvedli prav tak pilotni projekt – ob obstoječe Humanine zabojnike smo na nekaterih mestih namestili zabojnike za odpadni tekstil. Zabojnike smo opremili z ustreznimi nalepkami, kaj v določen zabojnik spada in kaj ne. Analiza zbranega tekstila ni prinesla želenih rezultatov, je pa pokazala, da takšen pristop ne dosega cilja. Torej na eni strani smo imeli delež tekstila, ki se je nabral v zabojnikih Humana in je bil neustrezen, prav tako se je v drugem zabojniku za odpadni tekstil znašlo ogromno še uporabnih kosov oblačil. Zaključek torej je, da ločeni zabojniki niso rešitev," so pojasnili v odzivu za MMC in ob tem navedli podatek, da sta več kot dve tretjini tekstila, ki ga ljudje oddajo v njihove zabojnike primernega za nadaljnjo uporabo.

Pri Ekologih brez meja pa so mnenja, da je dopolnitev obstoječih zabojnikov za zbiranje še uporabnega tekstila s prekati ali pa z dodajanjem novih košev samo za neuporaben odpadni tekstil, zagotovo ena od alternativnih možnosti. "Ti odpadki ne nastajajo tako pogosto kot npr. embalaža, zato dodatni koši prav na vseh zbiralnicah ali eko otokih niso smiselni. Kakšna količina bi bila optimalna, kje jih postaviti in tako dalje, pa so še vse odprta vprašanja. Morda so bolj smiselni drugi načini zbiranja — na primer Slovenske Konjice so poskusile z dodatnimi vrečkami za gospodinjstva, kjer so ločeno oddajali neuporaben tekstil in takega, primernega za ponovno uporabo," so zapisali v odzivu za MMC.

Težave z nadaljnjo reciklažo

Kot so za MMC pojasnili na ljubljanskem komunalnem podjetju JP VOKA Snaga, je največji izziv opredelitev, kaj točno sploh spada pod "uporaben" in kaj pod "neuporaben" tekstil, poleg tega je velika težava tudi iskanje zanesljivih partnerjev, ki bi odpaden tekstil prevzemali za nadaljnjo reciklažo.

"Do zdaj smo sodelovali s podjetjem Humana, ki je na določenih lokacijah postavilo zabojnike za uporabni tekstil, kar je prispevalo k ponovni uporabi, vendar bo za izpolnitev novih zahtev potrebna celovita prenova sistema," so pojasnili in dodali, da je treba sistem zastaviti na jasni logistiki in ozaveščanju prebivalcev. Cilj je trajnostno ravnanje z odpadki in doseganje ciljev krožnega gospodarstva, za kar si v Mestni občini Ljubljana prizadevajo že vrsto let.

Slovenija je med naprednejšimi v Evropi

Nove evropske direktive glede ravnanja z odpadki marsikatero članico EU-ja vedno znova močno prehitevajo, saj imajo nekatere države še vedno nerealizirane kopice starih zahtev. "Marsikje po Evropi še vedno nimajo niti ločenega zbiranja embalaže. Veliko evropskih držav nima niti obdelave mešanih komunalnih odpadkov! V Sloveniji gre vsak kilogram mešanih komunalnih odpadkov skozi sortirnico, skozi obdelavo, marsikje niti tega še nimajo," je bil Zupanc konkreten.

Slovenija je tako v druščini okoljsko najbolj ozaveščenih držav? "Absolutno, a tega si ne priznamo, nočemo ali ne upamo priznati? Slovenija je zelo napredna na področju ravnanja z odpadki, dosegamo zelo dobre cilje. Do sebe smo kritični, ker vemo, da bi se dalo marsikaj narediti še bolje, a če primerjamo s stanjem v Evropi, smo zelo dobri," je nadaljeval.

"V Sloveniji je premajhno zavedanje med ljudmi, tudi med zakonodajalci, politiko, da smo v Sloveniji zelo dobri na področju ravnanja z odpadki. Radi bi bili še boljši, zato smo včasih preveč kritični! Ko se ozremo po sosednjih državah, tudi bolj razvitih, niso povsod tako dobri na tem področju. K stvari je treba pristopiti z zdravo mero razuma," je sklenil misel.

Kaj se zgodi z odpadnim tekstilom?

"V glavnem se vse vozi v tujino. Kar je vpojnega tekstila, se lahko še enkrat uporabi za čistilne krpe, iz odpadnega tekstila proizvajajo filc itd. Recikliranje je sicer velika težava zaradi sestave tekstila, ki ni enoznačna. Če imamo samo bombaž, samo volno, samo določeno sintetiko – npr. poliester, je recikliranje enostavno. Težava je, da je glavnina tekstila narejena iz mešanic, zato je zelo težko reciklirati v osnovne sestavine, da bi lahko spet izdelovali oblačila," je odgovoril. Zato ne preseneča podatek, da se zgolj en odstotek odpadnega tekstila reciklira v nova oblačila.

Po podatkih Evropske agencije za okolje (EAO) v EU-ju kar 87 odstotkov odpadnega tekstila konča v sežigu ali na odlagališčih odpadkov. "V zahodnih in severnih evropskih državah njihovo ravnanje z odpadki temelji na sežiganju po liniji najmanjšega odpora. To je najcenejše," je pojasnil.

Po njegovih besedah tudi Slovenija v sežig pošlje podoben odstotek odpadnega tekstila. "Na zbornici komunalnega gospodarstva smo kritični do vsakega kilograma odpadkov, ki bi ga lahko ponovno uporabili, pa gre vseeno v sežig, ki je predzadnja stopnja ustreznega ravnanja pred odlaganjem na deponijo, ki je najslabša možnost," je razgrnil.

Slovenija mora imeti svoje sežigalnice

Pri izvozu odpadkov na sežig v tujino za okolje v širšem smislu delamo še večjo škodo, kot če bi za svoje smeti poskrbeli doma, saj poleg samega sežiga s tem povzročimo še izpuste zaradi prevoza. "Če smo okoljsko ozaveščeni, moramo v formulo ravnanja vključiti tudi izpuste zaradi prevoza odpadkov v tujino, vključiti moramo odgovornost, da sami poskrbimo za svoje odpadke na območju Slovenije, vključiti moramo paradigmo samozadostnosti," je opozoril Zupanc.

Sorodna novica Sežigalnice: v Mariboru je predvidena lokacija že znana, v Ljubljani še ne

Drago plačujemo za sežig podjetjem v tujini, namesto da bi energijo, ki pri tem nastane, uporabili za ogrevanje in proizvodnjo elektrike doma. "V tujino vozimo odpadke – energijo! Tujina s to poceni energijo, pri čemer ji moramo celo plačevati, da sežiga naše smeti, potem Sloveniji konkurira na trgu. Sami sebi delamo škodo," je bil neposreden glede stroškovnega in energetskega vidika za sežig primernih odpadkov.

Če je sežigalnica, postavljena z vsemi najsodobnejšimi okoljskimi standardi, dobra za zahodne in severne Evropejce, bi morala biti tudi za nas. A kot z veliko potencialnimi investicijami v Sloveniji v javnosti hitro prevlada mnenje, ki pravi – ne na mojem dvorišču –, prisoten pa je tudi strah. "Zelo se je bojimo. V Sloveniji smo do novitet zadržani. V Celju deluje že vrsto let energetski objekt za izrabo odpadkov, v sosednji ulici praktično ne vedo, da je tam sežigalnica. Imajo cenejše ogrevanje. Skozi dialog na koncu vedno razum prevlada, sem prepričan, da jo bomo dobili tudi v Ljubljani in Mariboru," je napovedal Zupanc in ob tem izpostavil paradigmo ničelnih odpadkov (zero waste).

Po njegovih besedah je zelo licemersko govoriti o tem, da izvajamo paradigmo ničelnih odpadkov, v isti sapi pa svoje smeti izvažamo npr. v Bosno in Hercegovino in drugam po svetu. "Lažemo si, to ni v redu. Največ za okolje naredimo tako, da sami poskrbimo za zmanjševanje količine odpadkov, ločevanje, recikliranje in ponovno uporabo. Na koncu, kar ostane, pa je treba primerno energetsko izrabiti, da bomo od tega imeli čim večjo korist," je sklenil.