V slabem stoletju, kar je bila ustanovljena prva javna radiotelevizija (britanski BBC), je ta medijska oblika postala splošni standard po skoraj vsem svetu. Skozi čas so se razvili številni različni načini financiranja teh programov, ki jih ustanove - dobro ali slabo - izvajajo v javnem interesu. Ob peticiji za ukinitev prispevka za Radiotelevizijo Slovenija (RTV SLO) smo preverili, kakšno je stanje na tem področju.

45 evropskih držav, združenih v Evropsko zvezo radiotelevizij (EBU) je leta 2014 skupno prejelo 34,5 milijarde evrov iz različnih virov. Skupna vsota se je od leta 2009 pa do leta 2014, za katerega so na voljo celoviti uradni podatki, nominalno zvišala za 1,8 odstotka.
Realno, ko se upoštevajo inflacija in drugi dejavniki, pa se je vsota sčasoma znižala za 5,7 odstotka. Če se osredinimo le na države Evropske unije, pa se je zmanjšala za 6,1 odstotka, kažejo EBU-jevi podatki.
"Financiranje javnih radiotelevizij se strukturno spodkopava. Ekonomska slabitev pa se ne kaže na vlogi teh organizacij, saj svoje dejavnosti še širijo," so ob tem zapisali na EBU-ju.

Denar dobivajo skozi tri poglavitne kanale: naročnino, nakazila neposredno iz državnih sredstev, pa še iz oglaševanja in drugih komercialnih dejavnosti. Navadno uporabijo vse kanale, pri čemer je eden poglaviten.

Naročnine kot temeljni kamen
Osrednji kanal financiranja ostaja naročnina, ki jo zavezanci plačujejo neposredno javnim radiotelevizijam (JRT). Skoznjo se je kanaliziralo kar 67 odstotkov vseh prihodkov JRT-jev. Letni zneski za posameznega zavezanca, pa naj bo to gospodinjstvo ali kakšna druga pravna oblika, se po različnih državah zelo razlikujejo. Med najvišjim in najnižjim je več kot 40-kratna razlika. V Sloveniji imamo RTV-prispevek, ki mesečno znaša 12,75 evra, letno pa 153 evrov, pri čemer višino določa država.

Statistična primerjava (več v grafih desno) pokaže, da je slovenski prispevek nekoliko nad povprečjem 27 držav EBU-ja, tistih, kjer je naročnina poglavitni ali izključni vir. Povprečje namreč znaša 135 evrov, pri čemer pravilo na splošno kaže, da severne evropske države zaračunavajo veliko več od južnih. Na vrhu je sicer Švica, ki letno zahteva 380 evrov, takoj za njo pa sta Danska in Norveška, obe s 326 evri. Na dnu sta Albanija z osmimi, pa še Romunija s 17 evri letno.

Od začetka krize naprej je večina držav zamrznila višine naročnin, tako so nominalno večinoma ostale na enaki ravni, zvišanja pa so bila redka. Vsekakor niso sledile inflaciji, kar pomeni, da so se naročnine v vrednosti realno znižale, v primeru Slovenije med letoma 2010 in 2014 za 4,9 odstotka, kaže EBU-jeva analiza. Primerjava med inflacijo, rastjo RTV-prispevka in rastjo naročnine na večji slovenski tiskani dnevnik je na voljo v galeriji.

Obenem je res, da je Slovenija blizu vrha lestvice, če se skupni znesek financiranja primerja z BDP-jem. Prav na vrhu je Hrvaška, kjer zavzema 0,42 odstotka bruto domačega proizvoda, slovenski nanese 0,34 odstotka; medtem ko je na dnu Luksemburg z le 0,01 odstotka. Prav tako se Slovenija nekoliko povzpne, če se RTV-prispevek postavi ob kupno moč prebivalstva: z devetega na sedmo mesto. "Realni" znesek naročnine glede na slovensko kupno moč znaša dobrih 250 evrov letno, kaže analiza.

Precej različni so načini zbiranja naročnine. RTV SLO ima za to notranji oddelek, medtem ko je, denimo, v Švici za to pristojno podjetje, ki je posel dobilo prek javnega razpisa. Nekateri nalogo naložijo operaterjem omrežij, da znesek dodajo računom, kar se sicer izkaže kot relativno drag način zbiranja. V Turčiji je, denimo, naročnina kar odstotni del računa za električno energijo. Po EBU-jevi analizi je način zbiranja neposredno skozi JRT-je najcenejši.

Iz javnih sredstev
Opustitev naročnine (in nadomestilo z drugim virom financiranja) je pogosto povezana z razširjenostjo izogibanja plačevanju. To je razširjeno predvsem tam, kjer se naročnina pobira prek teleoperaterjev, denimo na Poljskem in v Srbiji, ter ne izkazuje korelacije z višino naročnine. To so poleti 2014 opustili ravno v Srbiji, kjer je stopnja izogibanja 70-odstotna. Staro ureditev naj bi obnovili letos.

Tudi na Finskem so v prejšnjem desetletju zaradi prehoda na nove tehnologije vse bolj opuščali storitve javnega medija, kar je ošibilo temelje financiranja, zato na Finskem zdaj velja davek. Tako država obdavči vse dohodke posameznikov pri stopnji 0,68 odstotka, a najvišji pobrani znesek je omejen na 143 evrov letno (velja za 2014). Finska vlada naj bi se sicer ogrevala za preskok na drugi poglavitni način financiranja JRT-jev: neposredno iz proračuna.

Ta način poskrbi za okoli 12 odstotkov skupne vsote prihodkov JRT-jev. Med večjimi državami velja v Belgiji, natančneje v francosko govorečem delu, saj ima Belgija zaradi večnacionalnosti v praksi tri javne radiotelevizije. Preostali del se deloma financira z naročnino v znesku 100 evrov letno. Veliko večino denarja, ki preseže 800 milijonov evrov letno, nakažejo različne belgijske državne entitete. Te z JRT-ji sklenejo petletne pogodbe, v katerih se dogovorijo tudi za cilje, in če ti niso izpolnjeni, se vsota zmanjša.

Tudi Španija plačuje neposredno iz proračuna, a z eno razliko: leta 2009 so se odločili popolnoma ukiniti oglaševanje na javni radioteleviziji, pri čemer naj bi del oglaševalskega kolača JRT-ju vrnile komercialne postaje. V praksi je to prineslo veliko zmanjšanje financiranja in visoko zadolženost ustanove. Od leta 2009 so reklame prepovedane na latvijski televiziji, ki se tudi zanaša le na osrednjo državno blagajno, prav tako preostale baltske države, ki niso imele nikoli v zgodovini naročniškega sistema. Nizozemska za svoj razvejan javni medijski sistem neposredno iz proračuna letno namenja več kot 700 milijonov evrov.

Nekaj druge statistike
Letni proračun RTVS znaša okoli 120 milijonov evrov, pri čemer RTV-prispevek prinese 92 milijonov evrov, preostalo oglaševanje in drugi prihodki. Skupno financiranje javnega medijskega servisa se je od leta 2010 do leta 2014 zmanjšalo za pet odstotkov, so naračunali na EBU-ju. Multimedijski center (MMC) je financiran z 1,7 odstotka proračuna RTV SLO, pri čemer gre od mesečnega prispevka za MMC 20 centov.

RTV Slovenija letno predvaja več kot 52.000 ur programa. Glede na lastno produkcijo je skoraj na vrhu, saj v hiši nastane več kot tri četrtine programa, pred njo je le JRT Andore, za njo pa BBC z 69 odstotki lastne produkcije.

RTV SLO je imel leta 2014 1.925 zaposlenih, kar jo postavi na vrh EBU-jeve lestvice z vidika števila zaposlenih na milijon prebivalcev države - 926. Za njo sta Islandija z 828 in Hrvaška z 724 zaposlenimi na milijon; na samem dnu pa je Ukrajina s 65.

Kako je v ZDA in na Japonskem
Za primerjavo poglejmo še sistem v Združenih državah Amerike. Tam deluje ogromen konglomerat več kot 400 javnih televizijskih in tisoč radijskih postaj po vsej državi. Denar jim razdeljuje javna korporacija s kratico CPB, toda v praksi poskrbi le za okoli od 15 do 20 odstotkov njihovih prihodkov. Drugo si morajo te postaje zagotoviti same, kot vejo in znajo, z različnimi oblikami sodelovanj z oblastmi in civilno družbo v obliki donacij. Proračun CPB-ja je leta 2014 znašal okoli 450 milijonov dolarjev. Še na drugo stran sveta. Japonska radiotelevizija NHK je po starosti primerljiva z BBC-jem (ustanovljena leta 1924). Naročnino v znesku slabih 210 evrov letno mora plačati vsakdo, ki lahko z opremo na kakršen koli način prejema programe NHK-ja.

Razkritje: avtor je zaposlen na RTV Slovenija in deloma plačan iz RTV-prispevka.