Na lokalnih volitvah, ki bodo potekale v nedeljo, bomo izbrali župane, ki bodo naslednja štiri leta vodili 212 občin. Za to funkcijo se bo na tokratnih volitvah potegovalo 588 kandidatov in 100 kandidatk, za sedež v mestnih in občinskih svetov pa se bo skupno potegovalo 22.313 kandidatov in kandidatk, med njimi 10.198 žensk.

Kakšno pa je stanje pred nedeljskimi volitvami? Trenutno imamo zgolj 16 občin, ki jih vodijo ženske, kar predstavlja 7,6 odstotka vseh županskih mest, v mestnih in občinskih svetih pa sedi 1.069 žensk (31,8 odstotka) in 2.296 moških (68,2 odstotka). Čeprav se je odstotek žensk v lokalni politiki na volitvah leta 2014 v primerjavi z letom 2010 povečal, nam podatki kažejo, da ženske v lokalno politiko težko vstopijo, celo težje kot v politično polje na nacionalni ravni. Ob odločitvi za vstop v politiko se namreč srečujejo z različnimi ovirami in s stereotipi.

O tem, zakaj se tako malo žensk odloči za vstop v politiko in kakšni so razlogi, da še manjšemu številu ta preboj uspe, smo se pogovarjali z Milico Antić Gaber, ki se že več let strokovno ukvarja z vprašanjem žensk v politiki, hkrati pa sodeluje pri številnih raziskovalnih projektih. Med drugim je dejavno oblikovala projekt OPENN (Osvojiti politično enakost z novimi imeni), pod okriljem katerega od leta 2015 potekajo redna srečanja županj.

Vabljeni k branju intervjuja.

Na čelu mest, v mestnih in občinskih svetih je zelo malo žensk. Imamo 212 občin in le 16 županj in kar deset občin, kjer ni niti ene svetnice. Bi lahko iz tega sklepali, da je vstop v lokalno politiko za ženske še težji kot v politiko na državni ravni?

Za Slovenijo ta ugotovitev velja. Če beremo analize iz drugih zahodnoevropskih držav, je lokalna politika običajno vstopnica za poznejši razvoj politične kariere na nacionalni ravni. Kot kaže, pa je Slovenija pri tem izjema. Če pogledamo slovenske razmere, se zdi, da je lokalni prostor še precej patriarhalen. Seveda se vidijo razlike med ruralnim in urbanim okoljem. Zdi se, da v urbanem okolju ženske pridejo prej v lokalno politiko in so pogosteje izvoljene za svetnice. Tako kot ste omenili, je deset občinskih svetov brez svetnice, in to so običajno manjše občine v ruralnih okoljih. Kar zadeva županska mesta, se pogosto zdi, da gre za abonirana mesta, na teh mestih ostajajo isti župani kar dolgo obdobje, 16 ali celo 20 let in več, in tu ženske težko sploh kandidirajo. Lahko bi rekli, da je lokalna politika pri nas nekoliko specifična.

Se pogosto zgodi, da se ženske teže kot moški odločijo za vstop v politiko? Kakšni so razlogi za to?
Ženske se že praviloma težje odločijo za vstop v politiko in zato obstaja več razlogov. Eden je zagotovo tradicionalno razmišljanje, da je politika moška stvar. Ko smo na nacionalni ravni prek življenjskih zgodb žensk raziskovali, kako so potekale odločitve za kandidaturo na parlamentarnih volitvah, smo ugotovili, da zelo pogosto razmišljajo o tem, kako bodo po koncu mandata v politiki lahko nadaljevale svojo profesionalno kariero, če se odločijo kandidirati na strankarski listi. Vedno razmišljajo še korak naprej, kaj se bo zgodilo z njimi po koncu mandata, kako se bodo lahko vrnile na svoja delovna mesta. Običajno je to vračanje problematično za oba spola, očitno pa še posebej za ženske. Tu nas nekaj primerov novinark prav posebej opozarja na to, kako težko se je vrniti. To je zagotovo pomemben dejavnik, ki jih ovira pri odločitvi za vstop v politiko. V naših intervjujih ministri in poslanci niso govorili o pomislekih, kako se bodo vrnili nazaj. Nekako so imeli to predstavo, da bo po koncu mandata že kako, da bo stranka poskrbela za njih, čeprav se v praksi to vedno ni zgodilo. Ženske so veliko vlagale v svoje izobraževanje in poklicno kariero ter so težko prišle do nekaterih položajev in nekako je to tveganje, občutek, da lahko izgubijo vse to, v kar so vlagale mnoga leta, velik.

Kako neenakomerno razporejene družinske vloge vplivajo na odločitev za vstop v politiko?
Pri odločitvi za vstop v politiko ženske zagotovo ovira tudi skrb za družino in zasebno življenje, ki je sicer pomemben dejavnik tudi pri vstopanju moških v politiko. Oboji, tako moški kot ženske se pred kandidaturo za kakšno politično funkcijo praviloma posvetujejo z družino, saj je družina pomemben dejavnik pri obeh, ampak različno. Kadar se za vstop v politiko odloča moški, praviloma partnerica oziroma žena prevzame skrb za družino in otroke. Medtem ko pri ženskah, ki se odločijo za ta korak, skrb in odgovornost za zasebno življenje še vedno ostane na njihovih ramenih. Urejeno družinsko življenje je za moške neka vstopnica v politiko, je dejavnik, ki vpliva na to, da jim ljudje bolj zaupajo. Kako ima nekdo urejeno družinsko življenje, je sicer za neko politično funkcijo popolnoma nepomembno, ampak tu krivdo nosimo tudi volivke in volivci, ki kandidatke in kandidate ocenjujemo z merili, ki v politiki nimajo kaj početi. Na lokalni ravni vstop žensk v politiko morda otežuje tudi to, da so določena okolja še nekoliko bolj konservativna in zaprta. Oblikovale so se tudi določene podobe, kakšna naj bo lokalna politika, kdo je primeren kandidat in kateri so tisti veljaki, ki v lokalnem okolju že dalj časa igrajo pomembno vlogo.

Bi iz povedanega lahko sklepali, da so pri nas še vedno zelo močni stereotipi o tem, kakšna je vloga žensk, kje je ženskam mesto?
Skoraj vsaka političarka vam bo povedala, da je eno prvih vprašanj, ki ga dobi po izvolitvi ali imenovanju, kdo bo skrbel za družino in otroke. In tu se pokaže, kako v 21. stoletju še vedno stereotipno gledamo na vloge spolov v družbi. Torej da je ekskluzivna vloga ženske v družbi ta, da skrbi za družino. Le nekaj političark je pozneje v svoji karieri spregovorilo o tem, kako so njihovi partnerji prevzeli družinske vloge. Večina pa se je še pozneje v politični karieri, predvsem zaradi pričakovanj družbe, v medijih (predvsem pred volitvami) predstavljala tudi ali predvsem v zasebnem življenju, kot gospodinje, matere in žene. S tem odgovarjajo predvsem na pričakovanja volilnega telesa, da jih spozna tudi kot čisto običajne ljudi, po drugi strani pa tako tudi same prispevajo k temu, da se spolni stereotipi še utrjujejo. Samo poglejte, kaj se je zgodilo Hillary Clinton. Veljala je za neženstveno žensko, za trdo, maskulino političarko, v nedavni volilni kampanji pa je med drugim veliko energije posvetila temu, da bi to podobo popravila in se prikazovala tudi kot skrbna, ljubeča mati. To, da mora ženska biti materinska in se kazati tudi ali predvsem skozi to vlogo, nam kaže prevladujočo sliko sveta in spolni red v njem.

S čim je povezano politično udejstvovanje žensk na lokalni ravni? Se za kandidaturo odločijo s ciljem konkretnih političnih sprememb?
Naše raziskave kažejo, da ženske vstopajo v politiko, ker so v svojih profesionalnih okoljih zaznavale neke težave, probleme in menijo, da lahko iz izkušenj dela v svoji stroki prispevajo k boljšim rešitvam. Njihovi cilji so pogosteje zelo konkretni, kaj spremeniti, da bo življenje v lokalnih okoljih boljše, prijetnejše, varnejše. Večja kakovost vsakdanjega življenja, je tisto, kar jih nagovarja, da vstopijo v politiko.

Kakšen vpliv na odločitev za vstop v politiko pa igra dejstvo, da ima politika pri nas zelo nizek ugled?
To je vprašanje, s katerim bi morali začeti. Politika ima pri nas zelo negativen prizvok. Morda je bilo obdobje nekje od konca 80. do poznih 90. let, ko tega negativnega odnosa do politike ni bilo. Potem je politika začela izgubljati na lestvici priljubljenosti in zaupanja. Posledica tega je bilo to, da je strokovne ljudi vseh spolov pa tudi tiste, ki bi bili pripravljeni kaj narediti za skupno dobro, postopno odvračala od vstopa v politiko, in sicer iz več razlogov. Uveljavila so se prepričanja, da je politika umazana, skorumpirana, v politiki se samo govori in nič ne naredi, na drugi strani se je uveljavil razmislek, da ko enkrat vstopiš v politiko, si strankarsko zaznamovan, zaznamovana. Ob tem veliko vlogo igra tudi javna izpostavljenost, ki so ji ženske še bolj podvržene. Bolj natančno se jih ocenjuje, in ocenjuje se tudi stvari, ki jih ne bi pričakovali, od zunanjosti in njihovega zasebnega življenja naprej. Vse našteto na oba spola deluje zaviralno, na ženske pa še posebej. Pravzaprav smo si državljanke in državljani Slovenije sami krivi, da imamo tako politiko, najprej smo jo očrnili, potem pa na volitvah volimo tiste ljudi, ki so nam všeč, ki se pojavljajo v medijih, take, ki bi jih nekateri imeli za svoje zete ali sinove, in ne tiste, ki bi bili dobri izvajalci, izvajalke nekih premišljenih političnih agend. Do tega stanja, ki ga imamo zdaj, je pripeljalo samo volilno telo.

V Sloveniji imamo precej poklicnih politikov, poklicnih političark pa je za vzorec. Zakaj se zdi, da ženske v politiki ostajajo krajši čas in je ne vidijo kot karierne možnosti?
To, da ženske v politiki ne ostajajo dlje časa, je velik problem, za kar obstaja več razlogov. Ne gre samo zato, ker se same tako odločijo, čeprav nekatere se, ker so razočarane, ker jim ne uspe doseči tistega, zaradi česar so v politiko vstopile. Ampak obstajajo tudi drugi razlogi. Če niso ubogljive, jih "strankarski vratarji" naslednjič ne postavijo na izvoljiva mesta. In takšno stanje ni dobro, ker so potem ženske v politiki ves čas "novinke". Če bi ostale dva ali tri mandate, tako kot ostajajo moški, bi to pomenilo, da bi politično polje dobro poznale, ustvarile in ohranile bi svoje mreže znotraj politike, kar bi jim omogočalo lažje delovanje, umestile bi se v polje politike, pomagale bi lahko tudi novim kolegicam, in na ta način bi lahko veliko več naredile. Žal, kot vidimo, velika večina ostaja po en mandat, ali celo manj, predvsem izpostavljena mesta nam kažejo, kako kratek je njihov mandat. In v primerjavi z moškimi je to neprimerljivo slabša pozicija.

Ali pri nas manjka utečen sistem mentorstva, ki bi novinkam olajšal vstop v politiko?
Absolutno. Pred leti sem začela z akcijo mentoriranja mlajših žensk v politiki, žal pa širšega razumevanja pa tudi minimalnih finančnih sredstev, ki bi bila zato potrebna, ni bilo. Se je pa v okviru tega projekta oblikovala tudi mentorska mreža, neka spodbuda na lokalni ravni, kjer se županje med seboj povezujejo. Preko Skupnosti občin Slovenije se je vzpostavilo mesto, na katerem županje dobivajo dodatne informacije, se dodatno izobražujejo, se družijo in izmenjujejo izkušnje. To je izredno pomembno za opolnomočenje žensk. Nekaj korakov je bilo narejenih, ampak še vedno premalo, saj je vstopanje v politiko brez poznavanja notranjih pravil, pa ne zgolj zakonodajnih, ampak tudi nenapisanih pravil igre, zelo težko.

Ženske pri političnem delovanju pogosto ne morejo računati na podporo drugih žensk. Je morda rivalstvo med njimi večje?
V tem individualiziranem svetu, v katerem živimo, v svetu, kjer je tekmovanje za redke dobrine še izostreno, v politiki, kjer je več tekmovanja kot pa sodelovanja, nas to ne more presenetiti. Ideja solidarnosti je zamrla, kamor koli pogledamo. Ko smo delali omenjeni projekt na lokalni ravni, smo močno poudarili tudi potrebo po večji solidarnosti. Naše delo je spodbudilo razmislek, saj so sodelujoče videle, da lahko s tem, ko okrog sebe spletejo neko mrežo, tudi same veliko pridobijo in se na takšne povezave lahko zanesejo. Te mreže so lahko zelo različne, od prijateljskih do profesionalnih, vse pa so zelo dragocene. Tudi v teh mrežah je treba vzpostaviti neko ozračje zaupanja in sodelovanja, kar pa ženske znajo narediti. V naših prejšnjih raziskavah se je namreč pokazalo, da ženske na mestih županj veliko pogosteje kot župani delajo v timih.

Zakaj ženske pogosteje na kandidatnih listah postavijo na neizvoljiva mesta?
Prva mesta so vedno prestižna mesta, na ta mesta strankarski vratarji postavljajo predsednike strank, kar pa ni nič posebnega in novega. In zakaj se tako odločajo? Ker imajo moč, ker se jim zdi tako prav, ker mislijo, da ženske niso dovolj dobre. Za to je torej vrsta razlogov. Ženske iz različnih strank so mi povedale, da je na lokalni ravni še težje doseči, da te postavijo na izvoljivo mesto zaradi močnih povezav med moškimi, ki so na lokalni ravni še trdnejše kot na nacionani ravni. Gre za zelo močne in trdne osebne mreže in velikokrat ženska obupa, ko vidi, da ji bo težko uspelo prodreti skozi te mreže.

Ste pobudnica in podpornica spolnih kvot. Čeprav se morda na prvi pogled ne zdi, so tudi kvote na lokalnih volitvah prispevale k večjem številu žensk na lokalni ravni, izid volitev 2014 je namreč precej boljši kot tisti iz leta 2010. Vendar naj bi bile kvote začasni ukrep. Katere ukrepe bi morali poleg tega še sprejeti?
Žal kot družba nismo na tej stopnji, da bi kvote lahko ukinili. Kot kaže, so kvote še kako potrebne, če bi jih v tem trenutku ukinili, si sploh ne upam pomisliti, na kakšen odstotek žensk v politiki bi padli. Sama sem zagovornica kvot kot začasnega mehanizma, ampak v tem smislu začasnega, da bi se morala spremeniti klima v smeri, ko bi bilo popolnoma normalno, da so liste sestavljene po načelu paritete, tudi na vodilnih mestih. Kvote ne bi bile potrebne, ko bi bilo popolnoma normalno, da voliš tistega politika ali političarko, ne glede na spol, ki se ti zdi najbolj primeren, da zastopa tvoje oz. naše skupne interese. Kvote ne bodo več potrebne, ko se nam bo zdelo normalno, da je v politiki 50 odstotkov žensk in ko mediji ne bodo govorili o dolžini krila neke političarke, ampak o njenih političnih stališčih, uspehih in neuspehih, tako kot pri moških. Če bi se vse to zgodilo, uzakonjenih kvot res ne bi več potrebovali, ampak do takrat bo preteklo še kar nekaj vode.

Če se je število svetnic od leta 2010 do leta 2014 precej izboljšalo, pa je županj še vedno le še za vzorec. Čemu bi to pripisali?
To, da bi se povečalo število županj, je precej težka naloga. V občinah, kjer je že nekaj mandatov isti župan, je prodreti z novim ženskim imenom proti tako uveljavljenemu kandidatu izjemno težko. V teh lokalnih okoljih bi bilo potrebno kontinuirano in dobro organizirano delovanje žensk. Nujna bi bila podpora žensk, ki so že v politiki in so že bile izvoljene za županje. Te bi lahko prevzele vlogo mentoric in svetovalk. Pomembno pa je tudi redno srečevanje, organiziranje različnih izobraževanj, druženj. Skratka kontinuirana dejavnost v lokalnih okoljih, ki jo lahko organizirajo različna društva, organizacije, morda tudi stranke. Izredno pomembno je vstopanje v lokalne organizacije, ki imajo moč. Ugotovili smo, da so v lokalnih okoljih izjemno pomembna, tudi za politično organiziranje, na primer gasilska društva. Verjamem, da so neke pozicije, s katerih ženske lažje vstopajo v lokalno politiko, ampak same, brez podporne mreže tega ne morejo. Žal pa jaz lahkih in hitrih rešitev na tem področju ne vidim.