Predsednik vlade Miro Cerar je zaradi objektivne odgovornosti za nezakonito, nepravilno in nepregledno delovanje OVS-ja, ki je po ministrovem naročilu pripravil analizo posledic prodaje Telekoma Slovenije, presodil, da Veber ne more biti več minister za obrambo, in ga pozval k odstopu, sicer ga namerava razrešiti.

Razrešitev ministra Vebra je glede na to, da jo verbalno podpirajo vse poslanske skupine z izjemo Vebrove stranke SD-ja, le še vprašanje časa oziroma postopka v DZ-ju. Janko Veber bo že četrti minister Cerarjeve vlade, ki se bo poslovil s svojega položaja, in prvi minister, ki ga bodo morali njegove funkcije razrešiti parlamentarci.

Prvi meseci, prvi odhodi
Prva člana vlade, minister za gospodarski razvoj in tehnologijo Jožef Petrovič in ministrica brez listnice, pristojna za razvoj in kohezijo Violeta Bulc, sta vladni kabinet zapustila že po dobrem mesecu.

Bulčeva je odstopila, ker je bila imenovana za evropsko komisarko za promet, Petrovič pa zaradi očitkov, da je med zaposlitvijo v DZS-ju sodeloval v kartelnem dogovoru, s katerim so se po sicer še ne pravnomočnih ugotovitvah agencije za varstvo konkurence DZS, Mladinska knjiga Trgovina in Extra Lux nezakonito dogovorili za usklajen nastop pri prodaji pisarniškega materiala javni upravi.

Tretja je na začetku marca odstopila ministrica za izobraževanje, znanost in šport Stanka Setnikar Cankar, potem ko je spletna aplikacija Supervizor razkrila, da je od leta 2003, ko je bila zaposlena na fakulteti, z dodatnim honorarnim delom zaslužila več kot 600.000 evrov. Ministrica je presodila, da bi to razkritje lahko politično obremenilo njeno delovanje in tudi delo vlade. S tem se je strinjal tudi premier Cerar in nemudoma sprejel njen odstop.

Še hitrejši odhod je doletel njeno naslednico Klavdijo Markež, saj so novinarji razkrili, da naj bi svojo magistrsko nalogo prepisala brez omenjanja virov. Še isti dan je ponudila odstop in Cerar ga je sprejel.

Cerarjeva vlada je že 12. slovenska vlada od demokratičnih volitev, ki so se zgodile pred skoraj natanko četrt stoletja (8. april 1990). Le redke vlade, predvsem tiste kratkotrajne, so minile brez zamenjav na ministrskih položajih (Bajukova vlada, četrta Drnovškova in pogojno druga Janševa). Predvsem vlade v prejšnjem tisočletju so doživljale številne menjave na ministrskih položajih, ki so bile posledica odstopov, razrešitev ali pa izstopov političnih strank iz vladne koalicije.

Med ministri, ki so prostovoljno ali s pomočjo razrešnice zapustili vladne vrste, so se, če naštejemo le nekatera v politiki bolj prepoznavna imena, zvrstili Marko Kranjec, Janez Kopač, Maks Tajnikar, Ivan Bizjak, Miha Kozinc, Rado Bohinc, Lojze Peterle, Miha Jazbinšek, Janez Janša, Tit Turnšek, Zoran Thaler, Mirko Bandelj, Franci But, Jože P. Damijan, Andrej Bručan, Matej Lahovnik, Katarina Kresal …

Nekajdnevno ministrovanje
Rekord glede kratkotrajnosti ministrovanja imata kar dva ministra, čeprav se je zdelo, da bo odstop po nekaj dnevih dneh verjetno težko preseči. Najhitreje je odstopil nekdanji minister za infrastrukturo v vladi Alenke Bratušek Igor Maher. Odstopil je, ker se je izkazalo, da je lastnik črne gradnje nad Sečoveljskimi solinami. Maher je za ministra prisegel 20. marca 2013, na položaju pa je zdržal le dva dni. Njegov naslednik Samo Omerzel je bil imenovan že 2. aprila 2014.

Po petih dneh od imenovanja in prav tako le dveh dneh dela je odstopila tudi ministrica za izobraževanje Klavdija Markež.

Tretji na seznamu kratkotrajnih ministrov je Janez Kopač, ki je naloge finančnega ministra opravljal od 14. maja 1992 do 10. junija 1992. Sledi mu nekdanja ministrica za zdravje v vladi Alenke Bratušek Alenka Trop Skaza, ki je bila imenovana 14. februarja 2014, njena funkcija pa je prenehala 3. aprila 2014. Odstopila je zaradi "očitkov, podtikanj in pritiskov, ki sta jih bila deležna tako ona kot njena družina".