Soavtor knjige Obrazi homofobije Roman Kuhar je na predstavitvi knjige pojasnil, da je Slovenija na podlagi raziskav nestrpnosti do homoseksualcev skoraj na ravni povprečja Evropske unije, še vedno pa je velik razkorak med strpnostjo pri nas in skandinavskimi državami.

"Vsa naša prizadevanja, delovanje na tem področju zagotovo rojevajo sadove, vsaj če lahko sklepamo na osnovi podatkov. Zagotovo beležimo nižjo stopnjo distance, kot smo jo pred desetimi, petnajstimi leti", ocenjuje.

Raziskave med bodočimi učitelji in homoseksualci
Obrazi homofobije temeljijo na raziskavah tudi pri fokusnih skupinah, tudi med študenti pedagoških smeri, se pravi bodočih učiteljih, ter gejih in lezbijkah. Raziskave so potekale v Sloveniji, Italiji in na Madžarskem, del raziskave pa je enak tudi raziskavam, narejenim v Angliji. Kuhar je pojasnil, da večjih razlik med državami pri dobljenih rezultatih ni.

Kuhar je poudaril, da so se vsi sodelujoči v raziskavah strinjali s tem, da je treba o homoseksualnosti govoriti v šolah, vendar so rezultati pokazali, da so bodoči učitelji homoseksualnost umeščali zgolj v kontekst spolne vzgoje, ne pa tudi širše. O istospolnih družinah bi govorili predvsem, če bi v razredu imeli otroka iz take družine. Nekateri pa po Kuharjevih besedah menijo, da je o tej temi treba govoriti med obravnavanjem drugačnosti, kar je po njegovem mnenju paradoks, ko se zagovarja pomembnost teme, obenem pa se iz nje dela cirkus, saj jo je treba dajati v poseben kontekst.

Internet za večjo strpnost
Simon Maljevac je povedal, da geji in lezbijke v večini primerov homofobijo razumejo kot nasilje. Kot razlog za homofobijo so izpostavili nevednost in nepoznavanje teme.

Poudaril pa je, da je razvoj interneta pripomogel k večji strpnosti, kar naj bi dokazovalo dejstvo, da so danes homoseksualci, ki razkrijejo svojo spolno usmerjenost, manj stigmatizirani kot tisti, ki so to storili pred dvajsetimi leti.

Izpostavil je tudi samocenzuro homoseksualcev, ki jo je opisal z besedami enega izmed sodelujočih v raziskavi, ki je dejal: homoseksualnost v Sloveniji je sprejemljiva, če obstaja med vidnostjo in nevidnostjo, saj je problematična, če je preveč vidna, dodaja ter sklene, da je pri homoseksualcih opazna tudi kompenzacija na drugih področjih zaradi svoje spolne usmerjenosti. Tisti, ki spolno usmerjenost vidijo kot manjko, poskušajo biti uspešnejši na drugih področjih.

"Slovenski pravni red nehomofoben"
V knjigi pa je pojasnjena tudi analiza pravne opredelitve homoseksualnosti, ki jo je opravila Neža Kogovšek Šalamon, ki je dejala, da so se omejili na sovražni govor in kazniva dejanja iz sovraštva, zakonodajo na področju šolstva, zakonodajo glede tujcev, beguncev, prosilcev za azil ter vidika združevanja z družino in zakonodajo na področju reproduktivnih storitev.

Kogovšek Šalamonova je pojasnila, da imamo v Sloveniji rešitve, ki ne dopuščajo diskriminacije zaradi spolne usmerjenosti, izpostavila je sovražni govor in področje šolstva, čeprav po njenih besedah pride do neskladnosti med učnim načrtom in izvedbo.

Glede tujcev je dejala, da imajo v Sloveniji možnost dobiti azil tisti, ki so v svojih državah preganjani zaradi spolne usmerjenosti, kar Slovenijo uvršča med države z nehomofobično zakonodajo. Morali pa bi uveljaviti združevanje družine pri beguncih, ki imajo svoje partnerje v tujini.

Urejena pa je tudi zakonodaja pridobitve državljanstva otrok, ki so bili spočeti v tujini z biomedicinsko pomočjo ali nadomestno materjo. Ob tem je dodala, da bo slovensko pravo moralo sodelovati tudi s tujimi odločbami in jih upoštevati, saj se pravne ureditve v globaliziranem svetu prepletajo.