Ministrstvo za okolje in prostor je v preteklih tednih že drugič v javno obravnavo poslalo spremembe gradbene zakonodaje, ki vključujejo predlog Gradbenega zakona, Zakona o urejanju prostora in Zakona o pooblaščenih arhitektih in inženirjih. V prvi javni obravnavi je ministrstvo prejelo več kot 1.000 strani pripomb, del tudi od inženirske zbornice.

V inženirski zbornici so nekaterim predlaganim rešitvam naklonjeni, poudarja Barbara Škraba Flis. V prvi vrsti so optimistični pri predlaganih mehanizmih za tehtanje posameznih mnenj v okviru pridobitve gradbene dokumentacije, ki bo s predpisanimi roki pospešila do zdaj dolgotrajne postopke pridobivanja soglasij, naklonjeni pa so tudi napovedim o krepitvi inšpekcijskega nadzora na gradbiščih, ki je bil v preteklosti pomanjkljiv.

Bolj pa jih skrbi napovedana poenostavitev pridobivanja gradbenega dovoljenja, kjer za enostanovanjske hiše in kmetijske objekte ni predviden projekt za izvedbo, s tem pa tudi zadostno dokazovanje, da bodo objekti varni in stabilni. "Sprašujemo se, kdo bo to na koncu naredil, če sploh kdo. Če bo to naloga izvajalcev, pa je vprašanje, ali so ti tudi dovolj ustrezno usposobljeni za tako nalogo."

Kot perečo težavo v gradbeništvu vidi tudi predraga zemljišča, ki odganjajo investitorje, in prenizko ceno inženirskih storitev, saj slovenski inženirji svoje storitve opravljajo tudi po več kot 50 odstotkov nižji ceni od nemških kolegov. Težava pa je tudi prelaganje odgovornosti, kadar pride do napak, kjer najkrajšo navadno potegne izvajalec. Tudi zato nameravajo pri zbornici spodbujati reševanje sporov z mediacijo ali arbitražo.

Ena izmed ključnih prednosti svežnja teh zakonov naj bi bilo zmanjšanje birokratskih ovir zlasti z vidika začetka gradnje brez gradbenega dovoljenja. V prejšnji javni razpravi pa je bilo izraženih tudi veliko pomislekov o tem, ali ne odpiramo s tem na stežaj vrat neustreznim gradnjam? Je ta pomislek ob spremenjenih predlogih še aktualen?
Gradbeno dovoljenje bo sicer potrebno tudi po novi zakonodaji, je pa ministrstvo v izhodiščih za pripravo zakona napovedalo, da bo pripravilo rešitev, po kateri bo gradbeno dovoljenje zajemalo zgolj umeščanje objekta v prostor. Preverjala naj bi se torej zgolj še prostorska sprejemljivost objekta, ne pa tudi njegova gradbenotehnična sprejemljivost, ki zajema varnost, stabilnost in druge vidike. Besedilo, ki je prišlo v ponovljeno javno obravnavo, pa nas je nekoliko presenetilo, saj je iz priloženega pravilnika o projektni dokumentaciji razvidno, da se bo izpolnjevanje gradbeno-tehnične sprejemljivosti dokazovalo že v sami fazi pridobivanja gradbenega dovoljenja, vendar bo ta na nižji ravni, kot je zdaj. To je presenečenje, saj se je predvidevalo, da se bodo bistvene zahteve izkazovale v projektu za izvedbo, ki pa zdaj ni več predviden za vse objekte. Tako ga ne bodo potrebovale enostanovanjske hiše velikosti do 200 kvadratnih metrov in kmetijske stavbe s površino do 1.000 kvadratnih metrov. Tu nas lahko skrbi, saj to pomeni, da v gradbenem dovoljenju za te objekte ne bo dokazano, da so varni, in sprašujemo se, kdo bo to na koncu naredil, če sploh kdo. Če bo to naloga izvajalcev, pa je vprašanje, ali so ti tudi dovolj ustrezno usposobljeni za tako nalogo, saj do zdaj teh nalog niso opravljali. To nas lahko skrbi in v zbornici bomo temu nasprotovali, saj mislimo, da nismo dovolj zreli, tako kot v Avstriji denimo, po kateri se pri tem menda zgledujemo, kjer na neki nizki ravni dokažejo varnost in stabilnost objekta, izvajalci pa so potem dovolj usposobljeni in etični, da to tudi naredijo.

Kakšno rešitev predlagate?
To se da rešiti že s tem, da se v enem členu predlaganega zakona črtata dve alineji, ki dopuščata ti dve izjemi, in bi bila zadeva rešena.

Pomisleke o usposobljenosti in etičnosti izvajalcev je mogoče razbrati tudi iz predstavitvenih gradiv ministrstva ob predstavitvi prenovljene gradbene zakonodaje, kjer navajajo, da je v praksi prihajalo do izposojanja žigov, nepooblaščenih ljudi na gradbišču in podobno. Gre za perečo težavo?
Že zdaj smo skupaj z ministrstvom ugotovili, da je gradnja enostanovanjskih stavb brez projektov za izvedbo težava, zato nas še toliko bolj preseneča, da se bo to dopustilo. Še do nedavnega smo se pogovarjali, kako to težavo odpraviti, v okviru česar je ministrstvo tudi napovedalo, da bo na začetku potrebno manj dokumentacije, pozneje, ko bo investitor že imel dovoljenje, da bo objekt lahko gradil, pa bo sledila izdelava obsežnejše dokumentacije, s katero naj bi se urejale še tehnične podrobnosti. Kar zadeva pomisleke o etičnosti izvajalcev, pa zakon pri nas trenutno določa pogoje za izvajalce, med drugim morajo imeti tudi zaposleno osebo, ki izpolnjuje pogoje za vodjo del. V praksi pa imajo pogosto izvajalci sicer zaposlenega vodjo del, pa ga potem nikjer ni videti, njegove naloge pa dejansko opravljajo ljudje brez ustreznih kvalifikacij.

Veliko težavo tu verjetno predstavlja tudi pomanjkljiv nadzor nad izvajalci. Je prenova zakona dovolj, da se te težave odpravijo?
Nadzor določa tudi nova zakonodaja. Nov zakon naj bi tako okrepil inšpekcijske službe z dodatnimi zaposlitvami in tudi prenosom določenih nalog na druge inšpektorate. Tako naj bi na primer tržni inšpektorat preverjal, ali izvajalci in drugi udeleženci izpolnjujejo pogoje za opravljanje dejavnosti. Smiselno je tudi, da gradbeni inšpektor vsaj enkrat po začetku gradnje obišče gradbišče, da čim prej prepreči gradnjo neskladnih ali nelegalnih objektov, zaželeno pa je, da bi se na gradbišče vrnil večkrat. Ministrstvo je tu pripravilo določene rešitve, ki jih pozdravljamo.

Kakšna pa je trenutna praksa inšpekcijskega nadzora?
Z našega vidika je slaba, je pa to posledica tega, da inšpektorji ne hodijo na teren in tako ne obiščejo vsakega gradbišča, nanja pa se tudi ne vračajo. V Avstriji inšpektorji takoj obiščejo gradbišče in se nanj tudi večkrat vrnejo. Pri nas pa inšpekcija na gradbišče pride izključno na podlagi prijave. Drži sicer, da imamo le 70 inšpektorjev za celotno Slovenijo, ampak trenutno tudi nimamo veliko investicij. Če bi inšpektorji večkrat odšli na teren, bi bilo neskladnih in nelegalnih gradenj bistveno manj.

Težava z odzivom inšpektorata izključno na podlagi prijav je prisotna že več kot desetletje. Zakaj se do zdaj še ni ukrepalo?
Tu je potrebna tudi volja. Mi lahko v zakon zapišemo še toliko lepih stvari, a če inšpekcija tega ne ponotranji, potem tudi novi zakon ne more prinesti sprememb.

V prvi javni obravnavi je veliko pomislekov sprožila tudi ukinitev gradbenega dovoljenja za rušenje. So ti pomisleki še prisotni?
Še vedno. Razumemo, da želi ministrstvo čim manj administrativnih bremen, ampak po drugi strani je rušitev lahko tudi nevarna, gre za gradbena dela, gre za odklope raznih inštalacij in delo ni tako nenevarno, kot bi se dalo misliti. Konec koncev je tudi to gradbišče in za varnost je treba poskrbeti. Vprašanje je sicer, kako podrobno mora biti tak projekt pripravljen, a neki opis vendarle mora biti, da ne bomo, če se pošalim, začeli rušiti pri temeljih, namesto pri strehi.

Črne gradnje so še ena pereča tema z dolgoletnim staležem v Sloveniji. Predlagani zakoni prinašajo nove možnosti za črnograditelje v obliki dovoljenj za starejše gradnje. Je ta rešitev po vaši oceni smiselna?
Zakon omogoča pridobitev dovoljenja za objekte daljšega obstoja oziroma za objekte, ki so starejši od 20 let in so že vpisani v kataster stavb. V ozadju je mnenje, da objekt, ki stoji 20 let, ni nevaren in tudi ni moteč za okolico, sicer ga tam ne bi več bilo. Mi smo temu nasprotovali, saj je bilo prvotno celo zamišljeno, da bo tak objekt prejel gradbeno in uporabno dovoljenje, zdaj pa je predvideno le dovoljenje za objekt daljšega obstoja. Tega dovoljenja ne morejo dobiti objekti, za katere so inšpektorji ugotovili, da so nevarni. Tu imamo mi prav tako pomislek, saj obstajajo objekti, ki so nevarni, pa niso prejeli odločbe inšpektorata. Je pa treba poudariti, da bo to dovoljenje mogoče pridobiti tudi za mlajše objekte, ko bodo izpolnili pogoj 20 let.

Po drugi strani pa je bilo med pomisleki okoli poenostavitve pridobivanja gradbenih dovoljenj zaslediti tudi bojazen, da se na stežaj odpirajo vrata novim neprimernim gradnjam, za katere bi se pozneje izkazalo, da so neustrezne. Je ta bojazen upravičena?
Dejstvo je, da je zakon glede tega precej liberalen, saj dopušča precejšnje spremembe med gradnjo glede na gradbeno dovoljenje, kot so spremembe materialov, tretjine celotne nosilne konstrukcije, strehe, odprtin na fasadah, ki pa jih mora potrditi nadzorni inženir. Pri večjih objektih, kjer so investitorji bolj pazljivi, to verjetno ni taka težava, utegne pa postati težava pri enostanovanjskih stavbah, kjer so rešitve slabo premišljene.

Ste tudi članica Zbora za oživitev in razvoj gradbeništva, ki je bil ustanovljen s ciljem sodelovanja pri pripravi ukrepov za ponovni razvoj te panoge. Kakšen potencial z vidika oživitve gradbeništva vidite v predlagani spremembi gradbene zakonodaje?
Sama zakonodaja ne bo prinesla čisto nič. Spremembe se bodo morale zgoditi v glavah vseh udeležencev v procesu graditve in v okoljski zakonodaji. Morda bo na začetku celo več ovir, saj se spreminja skoraj vse od udeležencev, projektne dokumentacije, postopka, in vsi v panogi gradbeništva se bomo morali tega navaditi in preštudirati in tu bo šlo veliko ur, kar v gospodarstvu pomeni tudi denar. Največ prednosti, a ne nujno varnosti, bo zakon prinesel graditeljem enostanovanjskih hiš in kmetijskih objektov, medtem ko pri večjih investicijah bistvenih sprememb ni. Pozitivno je sicer, da bo investitor gradbeno dovoljenje prejel z nekoliko manj dokumentacije, ampak težave investicij so drugje. Mi nimamo pripravljenih zemljišč za gradnjo. Nimamo industrijskih in obrtnih con z zemljišči po sprejemljivi ceni. Imamo namreč bistveno višje cene za komunalno opremljeno stavbno zemljišče, kot jih imajo v sosednji Avstriji. Proizvodna podjetja si teh cen ne morejo privoščiti, saj v primerjavi s trgovci potrebujejo daljše obdobje poslovanja za povrnitev investicijskih stroškov, dodatna težava pa je, da si proizvodnje v svoji okolici nihče ne želi. So pa tu tudi investitorji, ki želijo graditi objekte, neskladne s prostorskimi akti, kar pa enostavno ne gre, potem pa začnejo gradnjo in jo pozneje želijo legalizirati. To pač preprosto ne gre.

K reševanju teh težav naj bi pripomogel tudi zakon o urejanju prostora, saj naj bi med drugim dal podlago za sprejetje nacionalne strategije za upravljanje prostora. Nam ta na nacionalni ravni manjka?
Gotovo manjka ena splošna strategija prostorskega načrtovanja, ki bi se nato razdelila na posamezne sektorje. Pozdravljamo pa predvideno usklajevanje interesov v prostoru, ki končno ponuja eno rešitev, ki je do zdaj nismo imeli. Mi imamo težave s soglasodajalci, katerih soglasja so zavezujoča. Če je en soglasodajalec rekel ne, je to obveljalo. Zdaj pa je ministrstvo ta soglasja spremenilo v mnenja in naložilo upravnemu organu, da bo moral v primeru nasprotnih si mnenj odločiti sam, lahko tudi na podlagi enega dogodka, kjer bo vse deležnike povabil skupaj in bodo iskali rešitve, ali pa na podlagi mnenja drugostopenjskega organa. Se pravi, da je kljub temu, da je neko območje v Naturi 2000, investicijo mogoče izpeljati tako, da se problem reši z izravnalnim ukrepom. To je prednost.

Menite, da bo tovrstno usklajevanje mnenj v praksi učinkovito?
Upam, da bo, že 14 let opozarjamo na to težavo, ki smo se je vsi zavedali, a je ministrstvu še ni uspelo rešiti.

Kako resni so v praksi zapleti s soglasji?
Zapleti okoli soglasij so se lahko vlekli leta in leta, zdaj pa bo imel upravni organ škarje in platno v svojih rokah in določen rok, v katerem bo to moral rešiti.

V medijsko odmevnejših primerih investicij je pogosto jabolko spora tudi soglasje agencije za okolje (ARSO). Je tudi to vključeno v predlagane rešitve?
Pri objektih z vplivi na okolje, ki potrebujejo okoljevarstveno soglasje, bodo zdaj gradbena dovoljenja izdajali na ministrstvu za okolje in prostor v tako imenovanem enotnem postopku, v katerem bo moral upravni organ zaprositi ARSO za soglasje, ta pa ga bo moral podati v določenem roku. Bo pa to soglasje še vedno zavezujoče. Pri okolju smo na področju evropskih direktiv, kjer v Evropi vlada visoka pomembnost. Pri objektih z vplivi na okolje, ki potrebujejo okoljevarstveno dovoljenje, za zdaj ni sprememb. Čakamo na spremembo zakona o varstvu okolja.

Kljub temu pa smo že sprejeli zakonodajo, ki je veljavnost okoljevarstvenih dovoljenj znatno podaljšala ...
Tu smo pa sami sebi naredili veliko škode.
Pri soglasju agencije za okolje je bila v odmevnejših primerih najpogosteje izpostavljena dolgotrajnost odločanja. So ti postopki v praksi vselej tako dolgotrajni?
Te zadeve so trajale tudi po leto in pol ali dve. Sicer so različna mnenja o tem, kdo je za to dolgotrajnost odgovoren. Na agenciji s prstom kažejo tudi na pripravljavce dokumentacije, ampak iz svoje prakse vidim, da številni upravni organi ne glede na kakovost projektne dokumentacije vzamejo vlogo v roke dan ali dva pred rokom, ko morajo odreagirati, in velikokrat napišejo, da nekaj manjka in si tako prestavijo čas za svojo odločitev. Vidim tudi, da imajo upravni organi pogosto tudi zelo različne zahteve glede tega, kaj mora projektna dokumentacija vsebovati. Tu je ministrstvo naredilo dobro rešitev, ki jo pozdravljamo, in sicer enoten obrazec za zahtevo za izdajo gradbenega in uporabnega dovoljenja, da se v Sloveniji končno vzpostavi enotna praksa. Pozdravljamo tudi v prihodnje enotno projektno dokumentacijo za potrebe prostorsko-gradbenega dovoljevanja in okoljskega soglašanja pri objektih z vplivi na okolje. To je prednost in tu so tudi upoštevali naše predloge, da bo projektna dokumentacija višje ravni, in ne več tako okrnjena, kot je bilo prvotno zamišljeno.

Prelaganje odgovornosti pa ni težava le pri institucijah, temveč se dogaja tudi pri projektantih, kadar pride do napak. Med gradbenimi inženirji je pogosta teza, da se v primeru zapletov najprej kaže s prstom drug na drugega, na koncu pa je v težavah izvajalec.
Prav ste povedali. Pri izdelavi projektne dokumentacije je težava, ki jo zaznavamo tudi skozi disciplinske postopke, da se projektanti velikokrat sklicujejo na odgovornega vodjo projekta, češ da bi on moral uskladiti posamezne načrte, kadar so neusklajeni ali napačni. Zato se zavzemamo, da v zakonu ne bi bilo več odgovornega vodje projekta kot dežurnega krivca za vse, ki naj bi opral vsakega odgovornega projektanta. Uspelo nam je, da ga v zakonu ni več, je pa še težava v pravilniku o projektni dokumentaciji, kjer se je tik pred zdajci pojavil koordinator projektne dokumentacije, ki lahko prevzame to vlogo. Mi trdimo, da mora biti vsak odgovorni projektant polno odgovoren za vsak načrt, ki ga izdela, tudi za usklajenost z ostalimi načrti. Težava, ki jo omenjate, je tudi ta, da so projektanti sicer zavarovani, a za nizke zneske, zavarovanja pa po vsebini kritja iz splošnih pogojev zavarovanja tudi ne pokrijejo bistvenih napak projektanta. Na drugi strani pa imamo izvajalce, ki so po naravi močnejši, tudi finančno, in imajo vedno na voljo neka večja kritja, zato takoj, ko se pojavijo napake, vsi investitorji takoj krenejo na izvajalca. Potem pa prenosa iz izvajalca na projektanta v večini primerov ni, morda tudi zaradi počasnosti sodišč. Zato si mi prizadevamo, da bi se v teh postopkih večkrat uporabile arbitraže ali pa mediacije. Tretja težava pa je tudi v tem, da v aktualnih predpisih piše, da mora izvajalec pred začetkom gradnje pregledati projektno dokumentacijo in opozoriti na morebitne napake v njej. Sodišča se vedno sklicujejo na to določilo, četudi izvajalec nima dovolj znanja, da bi odkril vse napake, saj za to ni usposobljen. Če bi bil, bi bil projektant, pa ni. Prav tako s to določbo ni mišljeno, da bi izvedel kontrolni račun, ampak ob skrbnem pregledu le odkril očitne napake. Ta odgovornost mora biti smiselno porazdeljena. Se pravi, da mora biti projektant odgovoren za projekt, izvajalec pa za izvedbo, to je gradnjo po njem.

Ste v zbornici pripravljeni prevzeti vlogo posrednika pri tovrstnih mediacijah oziroma arbitražah?
Na nas so se pred leti obrnili javni naročniki s tem predlogom. Mi smo se že odločili, da bomo k temu pristopili in pomoč ponudili oziroma zagotovili tistim, ki bodo to želeli. Moramo pa spremeniti statut, kar načrtujemo na začetku naslednjega leta. Bo pa potem odločitev naročnikov, ali bodo to uporabljali. Mislim, da je za gradbeništvo to velik potencial. Na sodišču je postopek daljši in dražji, v tem času pa podjetje lahko tudi propade, zato se za tak postopek marsikdo sploh ne odloči.

Zakonodaja posega tudi v regulacijo inženirskih poklicev, se na tem področju obetajo bistvene spremembe?
Zdaj smo imeli posebej odgovornega projektanta, nadzornika in vodjo del, zdaj bo pa vsa ta pooblastila prevzel tako imenovani pooblaščeni inženir, ki bo moral opraviti enotni strokovni izpit. Se pa uvajajo tudi imeniki vodij del v povezavi z ureditvijo dejavnosti izvajanja, ki jih bomo vodili tako na naši zbornici, kot tudi na gospodarski in obrtni. Trenutno imamo namreč na področju izvajanja posameznike, ki morajo biti vpisani v imenik naše zbornice, in posameznike, ki jim to ni treba. Če se pogleda kakovost njihovega dela, opažamo, da tisti, ki niso pod nadzorom zbornice in niso zavezani spoštovanju etičnega kodeksa, svoje delo opravljajo bolj "z levo roko" in so ne nazadnje tudi nelojalna konkurenca tistim, ki morajo biti vpisani v imenik. Zdaj se poskuša uvesti nadzor nad njimi in tudi red na trgu.
Se z novimi predpisi napoveduje tudi povišanje cen inženirskih storitev?
Ne verjamem, saj je v tem trenutku projektantov glede na število investicij preveč. Čeprav bodo vsi v prihodnje nadzorovani, ali so zavarovani, bo za tiste, ki zdaj niso, to sicer določen strošek, ne pričakujem pa zaradi tega dviga cen, si pa želim, da bi začeli delati resneje in odgovorneje.

Cene storitev verjetno tudi vplivajo na že omenjeno prelaganje odgovornosti projektantov, ki v primerjavi s kolegi iz drugih držav delajo po znatno manjši postavki. Kakšne so cene teh storitev pri nas v primerjavi z drugimi državami?
Cene pri nas so nizke. Zlasti pri javnem naročanju so cene bistveno nižje kot v tujini. Mi smo leta 2013 spremljali javna naročila inženirskih storitev in ugotovili, da so bili projektanti v skrajnih primerih pripravljeni delati tudi za 2 evra na uro, kar je, če primerjamo s cenami ure dela obrtnikov, recimo avtomehanika, znatno nižje. V Nemčiji je cena inženirske storitve okoli 70 evrov na uro. To je cena, ki jo dobi podjetje in je brez DDV-ja. Naša zbornica priporoča ceno inženirske ure od 40 do 45 evrov brez DDV-ja, kot res minimalno ceno, za katero se še da izvesti inženirsko storitev brez kakršnega koli dobička in z minimalnim vlaganjem v razvoj in opremo.

Ste si pri zbornici že prizadevali za zvišanje cen teh storitev, vsaj pri javnih naročilih?
Pred desetletjem so bila v Sloveniji prizadevanja za enotna merila cen inženirskih storitev. V Nemčiji imajo državno zvezno uredbo, ki velja za celotno Nemčijo in se o ceni ne pogajajo, izbira poteka samo še na podlagi kakovosti inženirjev. Ampak po pravu EU-ja meril ne more določiti oziroma predpisati zbornica, zato bi se za to morala odločiti država, a mislim, da politične volje za to ni. Je pa o tem verjetno smiselno razmisliti, vsaj v smeri, da se v javnih naročilih izločijo dumpinške cene. Dosegli smo sicer, da je v novih smernicah za javno naročanje inženirskih storitev zapisano, da se priporoča uporaba meril zbornice, tudi zato, da ne pride do tega, da sta po različnih cenah opravljeni primerljivi inženirski storitvi v Kopru in recimo v Mariboru. Bi pa morali tudi javni naročniki skrbno preučiti ponudnike in njihove reference, pogosto pa tega ne naredijo. V tujini javni naročnik preveri vsako referenco, ali je bil naročnik zadovoljen z opravljenim delom, in na tak način ovrednoti reference. Skratka, veliko tehtajo med ceno in kakovostjo. Pri nas tega ni. Težava pa je tudi v tem, da pri tovrstnih naročilih kupujemo mačka v žaklju, saj ne vemo vnaprej, točno kakšen in kako kakovosten bo končni izdelek, zato je preverjanje referenc in tudi drugih meril kakovosti ponudnika res ključnega pomena.
Pooblaščene inženirje s predlaganimi spremembami čakajo tudi obvezna dodatna izobraževanja. Obstajajo potrebe za to novo obveznost?
Mi vodimo sistem zbiranja kreditnih točk za opravljena izobraževanja od leta 2005 in ugotavljamo, da se člani premalo izobražujejo. Dodatna izobraževanja na zbornici obišče med 10 in 15 odstotki članov. Izobraževati se ni nujno v okviru zbornice, saj sistem kreditnih točk omogoča, da člani uveljavljajo tudi izobraževanja, ki jih opravijo drugje. Ugotavljamo pa, da kakovost storitev pada, ne nazadnje pa tudi vprašanja, ki jih od članov dobivamo na zbornico, kažejo, da mnogi ne spremljajo sprememb zakonodaje in predpisov, včasih sprašujejo tudi popolne neumnosti. Razumem, da je včasih prisoten tudi pomislek, da gre pri obveznih dodatnih izobraževanjih za nepotreben strošek, a pri nas so cene teh izobraževanj res namenjene članom in stanejo okoli četrtino tržne cene tovrstnih izobraževanj. Tako da dejansko ni mišljeno, da bi mi z izobraževanji ustvarjali dobiček. Največje nevarnosti so tam, ko ima nekdo občutek, da vse zna in ne potrebuje dodatnega izobraževanja. Ministrstvu smo predlagali, da bi inženirju, ki se ne izobražuje, aktivno licenco spremenili v mirovanje po uradni dolžnosti, a je ministrstvo ocenilo, da je ta ukrep pretiran, in določilo izvedbo disciplinskega postopka z denarno kaznijo. A to po mojem mnenju ni smiselna rešitev, namen bi moral biti, da nekdo nekaj zna, ne pa, da mi s tem služimo.

Predlagani zakon o urejanju prostora ima ambiciozne cilje tudi z vidika spodbujanja razvoja praznih prostorov v urbanih okoljih in odvračanja od gradnje na območjih z višjo stopnjo poplavnega tveganja. Tovrstni cilji pa se pogosto v praksi zataknejo pri izvedbi. Ali po vašem mnenju predlog vsebuje dovolj operativnih rešitev za zasledovanje tovrstnih ciljev?
Z operativnega vidika je učinkovit operativen prostorski informacijski sistem, ki je del zakona in mi ga toplo pozdravljamo, saj prinaša informacije in tudi spletno komunikacijo z upravnimi organi na enem mestu, kar je velik napredek. Operativni bodo tudi državni prostorski podrobni načrti, ki so zamenjava za zdajšnje prostorske načrte za ureditve državnega pomena, tj. za ceste, železnice, daljnovode in podobno. Na ta del zakona smo imeli v prvi javni razpravi veliko pripomb prav zaradi operativnosti in vidimo, da so sledili tudi našim predlogom. Dobro je, da je ločen strateški in izvedbeni del planiranja in tudi strateški del planiranja ne bo več rezerviran samo za prostorske načrtovalce, ampak bo ta reguliran poklic pogoj samo še za izdelavo izvedbenih prostorskih načrtov. Imam pa pomislek, vezan na uvedbo regionalnih prostorskih načrtov, ki se že do zdaj v praksi niso prijeli. Tudi evidenca stavbnih zemljišč je dobro nastavljena, se nam pa zdi, da manjka povezava naprej. Glede popolnitve praznih prostorov v naseljih je dodana možnost zazidalnega preizkusa, kar pomeni, da ne bo treba za neko parcelo v mestu izdelati zahtevnega občinskega prostorskega akta, ampak se bo lahko naredil manjši prostorski preizkus, na podlagi katerega bo župan dovolil gradnjo. Težava pa je, ali bodo ti preizkusi strokovno nesporno izvedeni ali pa bo to predmet takšnih ali drugačnih kupčij oziroma uslug temu ali onemu.