Serija napadov v Nemčiji in Franciji, pri čemer so bili nekateri teroristični, drugi ne, je v zadnjih dneh spet pretresla Evropo. Kot kažejo prvotni podatki, so motivi za napade različni, nekaj jih je bilo izvedenih v imenu radikalnega islamizma oziroma teroristične organizacije t. i. Islamske države, eden domnevno zaradi sovraštva do tujcev kot v primeru münchenskega strelskega pohoda, motiv napada v Reutlingenu pa ni jasen. Tudi metode, ki so jih napadalci uporabili, so različne, od napada z bombo do strelskega pohoda, napada s tovornjakom in napadov s sekiro oziroma noži. Vse, kar te napade povezuje, je pravzaprav to, da so jih storili ljudje tujega rodu. Napadalci so bili tako tunizijskega, sirskega, afganistanskega (morda pakistanskega), iranskega in alžirskega rodu, pri čemer so bili od šestih napadalcev trije tudi državljani Francije in Nemčije, dva sta bila v Franciji oziroma Nemčiji tud rojena.

Ker javnost zanima identiteta napadalcev, pogosto v prepričanju, da bo že s tem razkrit tudi motiv za zločin, so njihovi osnovni podatki med prvimi, ki se ob takšnih napadih posredujejo skozi medije. Med temi podatki je tudi rod, kar naj bi dalo dodaten uvid v okoliščine dogodka in olajšalo njegovo razumevanje. A kaj nam v resnici ta podatek sploh pove, kakšna je njegova razlagalna moč, še posebej ob tem, da se okoliščine in motivi napadov tako razlikujejo? Sogovorniki opozarjajo, da ima poudarjanje tovrstnih osebnih okoliščin tudi v primerih, ko (še) ni vzpostavljena nikakršna povezava med njimi in napadom, vendarle določeno funkcijo.

Kot pojasnjuje dr. Andreja Vezovnik s Fakultete za družbene vede v Ljubljani, ki se ukvarja s teorijo in analizo diskurza, je "izpostavljanje informacij o storilčevi rasi, veri, etničnem poreklu itd. pravzaprav običajen mehanizem drugačenja, jasnega označevanja, da je storilec od nas, torej od večinske in prizadete populacije, etnično ali versko drugačen. Mehanizem drugačenja torej konstruira jasne ločnice med nami - nekriminalnimi, žrtvami - in drugimi - kriminalnimi, fanatičnimi, blaznimi, nevarnimi itd." Podobno meni tudi dr. Veronika Bajt z Mirovnega inštituta, ki prav tako poudarja, da se s takšnim označevanjem večinska skupnost distancira od storilcev, ki naj bi predstavljali nekakšno zunanjo nevarnost, ne glede na kraj rojstva ali državljanstvo.

Prvi v službi reprodukcije diskurzov
Tovrstno medijsko prakso je po besedah dr. Vezovnik "treba razumeti znotraj širšega načina mišljenja zahodne družbe, kjer skušamo večino pojavov razumeti na način, da jih strukturiramo v nekakšne binarne opozicije: krščanstvo-islam, zahodno-vzhodno, razvito-nerazvito, civilizirano-barbarsko, dobro-slabo." Takšno poročanje ima tako učinek reprodukcije širših družbenih diskurzov in ideologij, podatek o etnični ali verski pripadnosti pa dobi implicitni pomen in nosi ideološko prtljago, meni sogovornica. "S poudarjanjem etničnega in verskega porekla nam mediji skušajo povedati, da je storilec od nas drugačen, da spada v drug del te binarne matrice, s pomočjo katere si Zahodnjaki razlagamo družbeno resničnost. Implicitno takšna označba storilcu pripiše negativen predznak, in to je ključno."

Prihaja namreč do učinka generalizacije, saj se negativni predznak, kot opozarja Andreja Vezovnik, "ne pripiše samo storilcu, ampak vsem recimo Irancem, Afganistancem, Sircem, muslimanom ali ljudem, ki živijo na Bližnjem vzhodu. Ko navajamo, da je neki Iranec nekaj storil, implicitno predpostavljamo, da bi lahko to veljalo za vse Irance. Brez te implicitne predpostavke generalizacije, nam ne bi bilo treba navajati informacije, da je storilec iranskega rodu."

Pri tem pa ne gre za nikakršno novost. "Mehanizem drugačenja" se namreč uporablja že stoletja, predvsem v odnosu do islama, pravi Andreja Vezovnik, ki izpostavlja pisanje Edwarda Saida in njegov koncept orientalizma. Said namreč "lepo pokaže, kako so zahodnjaške predstave o islamu oziroma orientu itd. pravzaprav konstruirane kot drugačne od naših s pomočjo zahodnjaške literature, znanstvenih del in nazadnje tudi medijev."

Novinarji morajo biti pozorni na diskriminiranje
Ker poročanje o rodu ali verski pripadnosti v negativnem kontekstu brez relevantnih povezav z dogodkom, o katerem se poroča, odpira prostor za diskriminacijo celotnih družbenih skupin, je po besedah Ricarda Gutiérreza, generalnega sekretarja Evropske zveze novinarjev (EFJ), "del dolžnosti novinarjev, da se izognemo takšni diskriminaciji." Gutiérrez pri tem spominja na Deklaracijo o načelih in ravnanju novinarjev Mednarodne zveze novinarjev (IFJ), ki pravi, da novinar oziroma novinarka sicer ne sme prikriti ključnih informacij (3. člen), obenem pa v 7. členu novinarje in novinarke opozarja, da se morajo pri delu čim bolj izogibati diskriminaciji na podlagi rase, spola, spolne usmerjenosti, jezika, verske pripadnosti, političnega ali drugega mišljenja ter nacionalnega ali družbenega porekla. Gutiérrez sicer priznava "diktat trenutka", ki medijem, predvsem spletnim, zaradi tekmovalnosti nalaga, da morajo biti vselej prvi pri objavi nečesa, kljub temu pa je njegov nasvet preprost: "Če nisi prepričan o pomembnosti podatka o rodu, ga ne uporabiš oziroma ga ne omeniš."

Diskriminacijo, na katero opozarja Gutiérrez, je sicer mogoče opaziti na več ravneh. Poleg potencialnega učinka prenosa krivde za konkretno dejanja s posameznega storilca na celotno skupnost, je opazna tudi razlika v tem, kakšen pomen se v medijih pripisuje rodu storilcev in kakšen rodu ali veroizpovedi žrtev. Medtem ko je bilo večkrat izpostavljeno, da je bil morilec iz Nice tunizijskega rodu in (bolj ali manj veren) musliman, je bilo precej manjkrat ponovljeno in manj pozornosti deležno dejstvo, da je bilo med žrtvami po poročanju medijev ogromno tujcev, več kot tretjina pa jih je bila muslimanov. V Münchnu je bila medtem celo osem od devetih smrtnih žrtev nenemškega rodu (kosovskega, turškega, grškega, madžarskega). Pri tem izpostavljanja rodu žrtev ne moremo enačiti z izpostavljanjem rodu storilcev, saj v prvem primeru v nasprotju z drugim takšno poročanje nima učinka generalizacije oziroma ne ustvarja negativnega predznaka za celotno družbeno skupnost.

Ob tem se postavlja tudi vprašanje, ali ni ravno podatek o rodu storilca tisti, ki odreja, kako mediji in družba gledamo na določen zločin. Štejemo v serijo napadov v Nemčiji v zadnjih dneh, ki naj povzročijo nekakšne spremembe v zakonodaji ali odnosu do določenih družbenih skupin (beguncev, priseljencev, muslimanov, itd), tudi streljanje v berlinski kliniki, v katerem je zdravnika ubil 72-letni bolnik, ki ga je policija opisala zgolj kot "Nemca" in pri katerem je teroristični motiv izključen? Posebej pomenljiva so tudi poročanja o strelskih pohodih v ZDA, kjer se rod in veroizpoved izpostavljata kot nekakšni določujoči lastnosti napadalca le ali predvsem v primeru, ko gre za muslimana ali Arabca. Nikoli namreč ne slišimo za ameriškega strelca irskega ali italijanskega rodu. Po mnenju dr. Vezovnik gre tudi tu za uvrščanje v prej omenjeno binarno matrico. "Seveda, ker Irec, Severnoameričan ali pa Italijan vsi spadajo na Zahod in so pozitivno označeni v tej binarni matrici. Njih zato ni treba deklasirati."

Podobno podatki o rodu storilca v očeh medijev in javnosti niso obravnavani kot pomembni pri poročanju o drugih oblikah kriminala, recimo gospodarskega. Andreja Vezovnik pojasni, zakaj poročanje v teh primerih ni diskriminatorno. "Po navadi se pri belskem moškem srednjih let, katerih ideje pravzaprav tvorijo to družbeno hegemonijo, v kateri živimo in jo tudi potrjujemo skozi politične odločitve in s tem da gledamo medije, ki reproducirajo to hegemonsko matrico, zdi kot da ga ta belskost, razrednost in zahodnjaškost že postavljata v pozitivno označeni del te binarne matrice. Gre za nezaznamovano ali pa pozitivno zaznamovano kategorijo 'nas' za razliko od negativno zaznamovanega Drugega, ki je lahko nekdo z Bližnjega vzhoda ali pa celo notranji sovražnik."

Kdo je upravičen do naziva terorist?
Očitna je tudi diskrepanca pri medijskem označevanju napadov v Evropi. Javnost je, predvsem zaradi visokega števila žrtev, upravičeno pretresena ob zadnjih napadih, včasih označenih kot teroristični tudi vnaprej, še preden se ugotovi kakršno koli politično ozadje. Medtem pa Nemčijo pod manjšim drobnogledom evropskih medijev in javnosti pretresajo številni drugi napadi, ki bi lahko bili tudi posledica prej omenjene generalizacije, po kateri je za dejanja nekaj posameznikov krivih vseh milijon in več beguncev. Po podatkih nemške kriminalistične policije je bilo namreč od leta 2014 izvedenih več kot 1.000 napadov na azilne domove oziroma begunske centre po državi. V 80 odstotkih so storilci ljudje, ki živijo blizu teh centrov, po poročanju rt.com ugotavlja nemška policija. Samo letos je policija obravnavala 45 požigov teh centrov, ki jih mediji označujejo za skrajnodesničarske, rasistične ali ksenofobne, kljub nasilni taktiki zastraševanja z namenom doseči politične cilje pa ne tudi za teroristične.

S terorizmom se na Zahodu, še posebej po 11. septembru 2001, veliko lažje povezuje islam, čeprav po besedah Gutiérreza "statistika Europola jasno kaže, da večina terorističnih napadov v Evropi ni islamističnih". Poročilo Europola celo ugotavlja, da je bilo med letoma 2010 in 2015 manj kot dva odstotka vseh terorističnih napadov v EU-ju "religiozno motiviranih". Ob tem Gutiérrez spomni na primer norveškega terorista Andersa Breivika, ki je leta 2011 ubil 77 ljudi. "V njegovem primeru so nekatere od prvih analiz strokovnjakov govorile o tem, da bi bil lahko smatran za krščanskega terorista. Nekateri mediji so to mnenje posredovali in ko prebereš, kar je pisal, ga imaš lahko za radikalnega krščanskega terorista. A to oznako smo v medijih uporabljali le kakšen dan ali dva, zatem pa nič več. In danes ga nihče ne označuje za radikalnega krščanskega terorista," je dejal Gutiérrez.

Mediji v poročanjih sicer delamo več napak, meni Gutiérrez, ki v okviru belgijskega sindikata novinarjev organizira in vodi usposabljanja za novinarje in novinarke, ki poročajo o temah, povezanih z islamom. Poleg tega, da se meša narodnost z vero, in to z njenim najradikalnejšim delom, se povsem napačno ljudi, tako v primeru muslimanov kot katolikov, predstavlja kot homogeno enoto. "Muslimanska skupnost je kot mozaik, z zelo različnimi ljudmi, ki imajo različna stališča, tudi glede svoje vere. Mediji pa so jih predstavljali kot nekakšno enovito celoto in ne kot posameznike. Novinarji pa bi morali razmišljati in pisati o posameznikih, ne pa uniformni skupnosti. Resničnost namreč ni takšna."

Širše poročanje za preboj "diskurzivnih matric"
Gutiérrez opozarja, da je na tem področju veliko nevednosti, razlog pa vidi v tem, da o muslimanski skupnosti oziroma – kot meni, da je bolje reči - skupnostih govorimo samo, ko se pojavi nek problem, kot je napad. Potrebna je torej neka širša in trajnejša kontekstualizacija, ki bi šele omogočila, da recimo sirskih beguncev, ki so v velikem številu prišli in še bodo prihajali v Evropo, ne vidimo zgolj kot nemočne žrtve ali nevarne vsiljivce, temveč kot ljudi s številnimi identitetami in značilnostmi, sirsko družbo pa kot vsaj tako kompleksno kot katero koli evropsko. Tega so se konec lanskega leta, ob vrhuncu razprave o beguncih, lotili na ljubljanskem Radiu Študent s projektom Fokus Sirija, ki je trajal med oktobrom 2015 in januarjem 2016.

Kot je pojasnil odgovorni urednik Jernej Kaluža, so med množičnim prehodom beguncev skozi Slovenijo zaznali "zelo problematičen medijski fenomen", in sicer poudarek na diskurzu varnosti ter "poenostavljene predstave in stereotipe o muslimanih in ljudeh z Bližnjega vzhoda". Temu so zato želeli nasprotovati s poglobljenimi prispevki o različnih pojavih v sirski družbi. Tako so v več deset oddajah predstavljali politične razmere v državi in njen nastanek ter - kar je morda pomembnejše - širšo zgodovinsko in kulturno dediščino Sirije z oddajami o sirski glasbi in literaturi.

Potreben je torej preboj t. i. diskurzivnih matric, ki jih po besedah Andreje Vezovnik ob politiki, državnih institucijah, znanosti in popularni kulturi reproducirajo tudi sami mediji.