Prihajajoča novela zakona o visokem šolstvu, če besedilo ne bo močno spremenjeno, ne bo zagotovila boljše priložnosti, da si državljani pridobijo ustrezno izobrazbo, pač pa gre bolj v smer, da določene možnosti odvzame, je bilo slišati uvodoma na Akademskem forumu zasebne Nove univerze iz Nove Gorice. "Iz zakonodajnih gradiv, ki so krožila, smo razbrali, da utegne ministrstvo na precej rokohitrski način precej radikalno poseči na področje visokega šolstva in po neki verziji bi bile ukinjene koncesije, s tem pa bi se močno poseglo v pravice študentk in študentov, ki študirajo na koncesioniranih zavodih," je opozoril profesor na omenjeni univerzi Matej Avbelj.

Od odločbe ustavnega sodišča, ki je od vlade in državnega zbora zahtevalo ureditev visokega šolstva, zlasti z opredelitvijo javne službe, je preteklo že sedem let in zadeva še vedno ni uresničena, kar je "nezaslišano", je Avbelj postavil iztočnico za debato.

"Ministrico smo na svetu direktno vprašali, ali je namen ukinitev vseh koncesij v visokem šolstvu, a je zagotovila, da koncesije ostajajo, verjetno tudi zaradi pritiskov EU-ja, saj moramo ohraniti en del zasebnega visokega šolstva," je dejal Mladen Franko, prorektor z Univerze v Novi Gorici in podpredsednik sveta za visoko šolstvo na ministrstvu.

Ustavno in računsko sodišče
Novelo zakona čakata predvsem dve težki nalogi, in sicer da bo končno opredelila in utemeljila, kaj sploh je javna služba, ter da bo v skladu z opozorilom računskega sodišča k racionalni porabi proračunskih sredstev končno dorekla merila za podeljevanje in odvzemanje koncesij, je poudaril profesor Dušan Lesjak s Fakultete za management Univerze na Primorskem, član delovne skupine, ki se je v okviru nastajajoče novele o visokem šolstvu ukvarjala prav s členi zakona, ki se nanašajo na koncesije. "Obstaja precejšnja razlika med javnim in zasebnim sektorjem, saj se računsko sodišče ne spušča v polemiko, ali je racionalna raba davkoplačevalskega denarja tam, kjer je manj kot deset študentov v študijskem programu v javnem sektorju, a prav na to opozarja pri zasebnem koncesioniranem visokem šolstvu," je opozoril na dvojna merila.

Visokošolska resolucija (Resolucija o Nacionalnem programu visokega šolstva 2011–2020) pa je po Lesjakovih besedah tretji vzgib za nastajajočo novelo, v kateri je v dveh uvodnih preambulah zapisano, da bi koncesijo za javno financiranje zasebno visoko šolstvo lahko dobilo zgolj v primeru, ko identičnega študijskega programa ni v okviru javnega šolstva.

"V osnutku novele piše, da se zasebnim zavodom koncesije podeljujejo samo izjemoma, upravičeno smo zaskrbljeni," pa je opozoril Franko.

Kaj je sploh javna služba?
Definicija javne službe se kaže skozi uveljavljanje javnega interesa, tavtološka definicija zanjo pa nam pove, da je javni družbeni interes tisti interes, ki ga zakon opredeli kot takega. "Javna cesta je tista cesta, ki jo zakon o javnih cestah označi za javno, to je ta zaprti krog," je v razpravi dodal pravnik Albin Igličar s Pravne fakultete Univerze v Ljubljani.

Ključen problem je po Lesjakovih besedah dejstvo, da je definicija javne službe ujeta v dve nasprotujoči si opredelitvi, in sicer prva, ki jo podpirajo velike javne univerze, je, da je javna služba vse, kar je javno financirano. Druga interpretacija pa pravi, da bi javno službo vezali na javno veljavnost njenih diplom, ne na financiranje. "Skupina tujih strokovnjakov, ki jih je ministrstvo prosilo, naj pomagajo streti ta dva oreha, in sicer kaj je javna služba ter kako urediti koncesije visokega šolstva v Sloveniji, sploh ni razumela problema," je navedel Lesjak.

Dva člena, ki v besedilu govorita o javni službi, te sploh vsebinsko ne definirata. "Cilj ne bo dosežen, saj se vlada in ministrstvo ne bosta mogla sklicevati, da sta z novelo zadovoljila razsodbo ustavnega sodišča," je opozoril profesor in ustanovitelj Nove univerze Jambrek in dodal, da neko ambicijo pojasniti, kaj javna služba sploh je, nakazujeta zgolj dva stavka, in sicer da javno službo izvajajo javni in zasebni (koncesionirani) visokošolski zavodi ter da z javno službo Slovenija zagotavlja nemoteno izvajanje visokošolske dejavnosti in dostopnost pod enakimi pogoji za vse.

Študijski programi kopiraj-prilepi
Koncesija je lahko podeljena iz treh razlogov, in sicer zaradi novega programa, potrebe po kadrih ali regionalnega principa, ki gleda na prispevek h gospodarskemu, kulturnemu in splošnemu razvoju regije, je pojasnil Franko.

Pri pripravi novele zakona se je na ministrstvu po Lesjakovih besedah ves čas izhajalo iz družbenih potreb. To pomeni, da so samo študijski programi zasebnih zavodov, za katere je izkazana družbena potreba, ki je ne zadovoljujejo javni zavodi, lahko deležni javnega financiranja. "Težava je sledeča, saj lahko zasebni visokošolski zavod ponudi atraktiven študijski program, ki ustreza pogojem za javno financiranje, potem pa javni zavod to ugotovi in ga ponudi še sam, zasebni zavod pa s tem v trenutku izgubi koncesijo," je opozoril.

"Razvili smo študijske programe, ki jih zdaj ponujajo tudi javne inštitucije, praktično ni programa biologije ali kemije, ki ne bi nalimal zraven 'z ekologijo' oz. 'varstvom okolja', pred letom 2000 ni bilo še nobenega takšnega programa v Sloveniji," je Franko v razpravi navedel, kako visokošolski zavodi posnemajo drug drugega.

Poleg ponudbe in povpraševanja javnih in zasebnih univerz je treba upoštevati tudi regionalni vidik, po katerem je zasebni visokošolski zavod lahko upravičen do koncesije, je nadaljeval Lesjak. "Javni zavodi raje vidijo, da študenti pridejo k njim, ker je to časovno in denarno racionalnejše, a to predstavlja veliko finančno breme za družine in regijo, stroški študija zunaj regije so med 600 in 700 evri, drugače pa pol manj," je dejal.

Časovna omejitev 4+1
Po starem so bile koncesije podeljene za nedoločen čas s pogoji, kako jo koncesionar lahko izgubi, zdaj pa v predlogu novele piše, da bi bile koncesije podeljene za štiri vpisane generacije in eno leto, je še pojasnil Lesjak in opozoril, da je to odločno premalo, saj zavodom onemogoča kakršno koli dolgoročnejše načrtovanje in zaposlovanje.

Problematične se Lesjaku zdijo tudi prehodne določbe v noveli, ki bi povzročile, da bi bile odvzete vse koncesije, in bi jih morali visokošolski zavodi na novo pridobiti. Zato so na delovni skupini nasprotovali temu predlogu, je dodal.

"Zakon pravi, da Slovenija z javno službo na področju visokega izobraževanja zagotavlja trajno izvajanje visokošolske dejavnosti, to pa s podeljevanjem 4+1-letnih koncesij ni mogoče. S takšnimi koncesijami lahko izvajaš zgolj kontrolo nad zasebnimi zavodi, ki je lahko finančna, kakovostna in v manj normalnih državah tudi politična," je sklenil Avbelj in dodal, da je prav slednje najbolj skrb vzbujajoče.

Polarizacija: javno proti zasebnemu
Tudi profesor prava Andraž Teršek z Univerze na Primorskem je besedilo osnutka novele označil za protiustavno. Dogajanje je treba po njegovih besedah razumeti v kontekstu očitno nove čustvene polarizacije slovenskega volilnega telesa na tematiki zasebnih proti javnim šolam, vse skupaj pa ima ideološki prizvok. "Če ne moremo javnega narediti dobrega in kakovostnega, ga opredelimo kot sveto in nedotakljivo, zasebno pa črtimo kot grožnjo in nelagodni tujek," je navedel.

Gre za "potiskanje meja golega birokratizma do neslutenih razsežnosti". V knjigi Davida Graeberja Utopija pravil je takšno dogajanje označeno z besedno zvezo "popolni idiotizem" ali pa "birokratski fašizem", je primerjal Teršek.

Ideja ukinitve koncesij? "O stvareh, ki jih predlagajo ljudje, ki so zelo nesramni ali pa premalo pametni, se ne znam pogovarjati. Predlagati ukinitev koncesij in zahtevati obnovitev postopkov od začetka na tako grobo zbirokratiziran način je povsem neznosno," si je odgovoril Teršek in dodal, da upa, da se bomo vsega skupaj spominjali zgolj kot še ene ponesrečene epizode slovenske politike.

Problematična retroaktivnost zakona
Ukinitev koncesij prav gotovo ustavnopravno "ne bo šlo skozi", saj bi takšna drastična sprememba pomenila retroaktivno učinkovanje zakona, kar je ustavno nedopustno, se je strinjal pravnik Igličar s Pravne fakultete. Do neprave retroaktivnosti sicer velikokrat pride, ko zakon na novo uredi razmerja, a takšne spremembe morajo biti postopne z dolgim prehodnim obdobjem, ki omogoča prilagoditev na novo stanje. Izrazito kratka doba, za katero bi se koncesije podeljevale (4+1 leto), ne bi zadoščala, je menil.

Zakon o visokem šolstvu v prvem členu pravi, da lahko visokošolski zavod ustanovi katera koli domača ali tuja pravna ali fizična oseba, drugi člen pa dopušča tudi zasebne šole, pa je poudaril ustavni pravnik Peter Jambrek in dodal, da slovenska ustava izrecno govori o državnih univerzah in visokih šolah, ker je slednje drugače od zasebnih treba zaščititi pred prevelikim vplivom državne politike.

V osnutku besedila ni mogoče najti zgolj kršitev načela neprave retroaktivnosti, pač pa tudi ustavne nedoločnosti, saj je tam cela kopica izrazov, ki niso precizno opisani. "Kaj je posledica višje sile? Zakon mora natančno določiti vsaj nekaj kategorij višje sile, ko se koncesija lahko odvzame," je navedel primer in nadaljeval, da besedilo poleg tega govori tudi o "primernem" roku, kar prav tako krši načelo nedoločnosti.

"V oči bijoča diskriminacija"
Zakon po Jambrekovih besedah ima v poglavju o koncesijah v visokem šolstvu skupaj kar 18 členov, kar pomeni, da je zakon prvenstveno pisan zaradi koncesij, ne pa definiranja javne službe. "Kako je mogoče, da se šteje, da je izvajanje javnih služb, ki jih izvaja državni visokošolski zavod, kakor koli manj potrebno nadzora, regulacije, kot pa to velja za zasebne zavode. Normativna zakonodajna diskriminacija je tu v oči bijoča, saj se je tu naš psevdo zakonodajalec ujel v lastno past," je pojasnil Jambrek in dodal, da se zakonodajalcu lahko upravičeno očita, da se v potankosti ukvarja z zasebniki, ki predstavljajo zgolj štiri odstotke v visokošolski javni proračunski pogači, kako se porabi 96 odstotkov denarja, ki ga porabijo državni visokošolski zavodi, pa ga ne zanima toliko.

"Poraja se sum, da predlagatelj zakona želi izvršiti odločbo ustavnega sodišča tako, da bo v še slabši položaj postavil zasebne visokošolske zavode, takšen namen pa je protiustaven, saj se uporaba odločbe ustavnega sodišča zato, da dosežeš neke druge protiustavne namene, v teoriji imenuje zloraba prava," je še dejal profesor Avbelj.

Z ministrstva se niso udeležili razprave, nova novela o visokem šolstvu pa naj bi predvidoma luč sveta ugledala februarja.