Na predvečer poslednjega parlamentarnega glasovanja o pokojninski reformi ZPIZ-2 so svoje poglede soočili predstavniki vlade, sindikatov ter Zveze društev upokojencev. Na okrogli mizi na Fakulteti za družbene vede je bila opazna precejšnja omilitev ostre retorike, ki smo ji bili pogosto priča v zadnjih mesecih, ter osredotočenost bolj na okoliščine, ki so pripeljale do reforme, a vsebinski argumenti udeležence ohranjajo na ločenih bregovih.
Vsi udeleženi so se strinjali o nujnosti sprememb spričo neugodnih demografskih trendov, vsi tudi delijo skrbi glede morebitnih negativnih vplivov širših sprememb, tako same reforme, kot tudi širšega povezanega dogajanja, zajemajoč demografijo, strukturo in osnovne vrednotne usmeritve naroda kot takega.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju gre v tretjo obravnavo v torek 14. 12., koalicijski DeSUS pa je že napovedal glasovanje proti zakonu.

Gaspari: Brez gospodarstva ni sociale
Minister za razvoj in evropske zadeve Mitja Gaspari je že uvodoma vzpostavil analogijo: "Če želimo imeti dober socialni sistem, moramo imeti izjemno dinamično gospodarstvo. Če tega dvojega v kombinaciji ni, imamo slabo socialo in socialno gospodarstvo." Slovenija, pojasnjuje Gaspari, namreč stremi k skandinavski ureditvi, ki sicer vzdržuje visoko egalitarnost pri socialnih pravicah, izobraževalnem ter zdravstvenem sistemu, a oboje podpira z izjemno odprim, fleksibilnim zasebnim sektorjem gospodarstva.
Slednjega po Gasparijevem mnenju nikakor ne moremo doseči brez pokojninske reforme, še več - v tem primeru naj bi država v petih letih zašla v hude fiskalne težave, kar podkrepi s podatki: Do leta 2033 bi po zdajšnjem sistemu skupni potencialni dolg iz pokojninskega sistema dosegel 26 odstotkov družbenega proizvoda. Pokojninski mora nujno slediti zdravstvena reforma, dodaja Gaspari, saj starajoče prebivalstvo zahteva tudi vedno večji obseg zdravstvene oskrbe, poleg tega pa da je naš sistem že sam po sebi drag in neučinkovit.
Pogačnik: Postopna reforma, z ugodnostmi
Generalni direktor direktorata za delovna razmerja in pravice iz dela na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve Peter Pogačar je poudaril, da navkljub splošnemu nižanju izdatkov, ki je nujen reformni korak do stabilne pokojninske blagajne, reforma prinaša kup varovalk, ki bodo po njegovem mnenju zaščitile najšibkejše in najbolj ogrožene.

Ohranja časovni bonus za otroke (a le za starša, ki je koristil dopust za varstvo otroka). Služenje vojaškega roka se odšteje od polne upokojitvene starosti, poleg tega si lahko prispevke za to obdobje dokupijo ceneje, kot zelo pomembnega pa izpostavi bonus za daljše vztrajanje v zaposlitvi. Vsak, ki že izpolnjuje pogoje za upokojitev, a obenem vztraja v delovnem razmerju, bo poleg plače prejemal še 20 odstotkov pokojnine, pojasnjuje direktor direktorata.
Delali bomo dlje, ker bomo živeli dlje in tudi pokojnine prejemali dlje, ugotavlja Pogačnik, a bodo zato tudi pokojnine višje. Morebitni strah pred drastično zaostritvijo pogojev Pogačnik odpravi s postopnostjo reforme, ki bo v polni meri izvedena šele leta 2025. Če pa bo reforma padla, opozarja, bomo morali reformo izvajati čez nekaj let, in takrat ne bo več prostora za postopnost - le za ostre reze. Če pa bo sprejeta, se bo ustavilo realno padanje pokojnin, zagotovljena pa bo tudi dolgoročna stabilnost blagajne, je dejal.

Čok: Takih obremenitev proračun ne bo prenesel
Mitja Čok z ljubljanske ekonomske fakultete je podal napoved obsega pokojninskih sredstev prihodnjih proračunih.

Takšnih obveznosti, pojasnjuje Čok, proračun enostavno ne bo prenesel, iz česar sledi nujnost reformiranja. Tudi on kot glavni vzrok vidi starajočo se demografsko sliko prebivalstva - delež ljudi, starejših od 65 let, se bo podvojil, poleg tega naj bi Slovenci imeli mednarodno primerljivo relativno kratko obdobje vplačevanja prispevkov, med drugim zaradi visoke pogostosti študija. Edina prava rešitev, tako Čok, je daljšanje delovne aktivnosti prebivalstva za tri leta, k čemur naj bi novi zakon ljudi učinkovito vzpodbujal s sistemom bonusov in malusov. Za tri leta, dodaja Čok, se bo tudi podaljšala povprečna življenska doba prebivalstva.
Semolič: Nekateri ščuvajo upokojence
Res je, imamo gospodarsko krizo, se strinja predsednik ZSSS-ja Dušan Semolič, in res je, da potrebujemo reforme. Opozarja pa, da kriza ni nastala zaradi delavskih pravic ter standarda, temveč zaradi pogoltnosti kapitala, zato naj se tudi išče rešitve izven nižanja delavskih pravic. Med vzroke za nestabilnost blagajne uvršča tudi nižanje prispevka delodajalcem desetletje nazaj, katerega zapitek plača država. Ko je kasneje vlada med razbremenjevanjem gospodarstva odpravila še davek na plačilno listo, dodaja Semolič, je iz tega naslova izginilo 8 milijard evrov - kam je šel ta denar, se sprašuje.

Medgeneracijska solidarnost je za Semoliča ena najpomembnejših vrednot, a ravno v zvezi s tem se pojavlja prej nepoznan problem: Ščuvanje med generacijami. "Nekateri želijo ščuvati upokojence proti ostali populaciji. Češ, če ne bo to, bodo pokojnine nižje, in še marsikaj slišimo. To je zelo neodgovorno. To je izzivanje problemov, ki jih do zdaj v Sloveniji še nismo poznali."

"Zakon ne upošteva realnosti trga dela"
Kot ključni problem reforme izpostavlja, da zakon ne upošteva "realnosti" na trgu dela. Ljudje so zgarani, iztrošeni, Slovenija je po delovni intenzivnosti na samem evropskem vrhu, po ekstenzivnosti pa na petem mestu, veliko je tudi bolniških staležev, pojasnjuje Semolič in dodaja, da delavci v industriji v povprečju živijo do sedem let manj. Slednjim še daljšati delovno dobo je enostavno krivično, protestira sindikalist. Ne skrbijo tisti, ki bodo dosegli polno pokojnino. Slednja bo lahko tudi večja, kot zdaj ... a velika večina ljudi teh pogojev ne bo dosegla, je sklenil.

Kožuhova: Kar upokojenec dobi, da nazaj družbi
"Sem le upokojena zdravnica, ki ne ve veliko o pokojninskih sistemih, vem pa to, da morajo ljudje imeti osnovni denar za preživetje," je serijo številk in statistik prekinila predsednica Zveze društev upokojencev Mateja Kožuh Novak. Večina upokojencev prejema pokojnino, manjšo od 527 evrov, 40 odstotkov delavcev prejema izjemno nizke plače - kako bodo ti preživeli - to je po njenem mnenju bistveno vprašanje. Problematiko pokojninske reforme poskuša predstaviti z družbenega vidika: Če ima nekdo v družini majhne dohodke, mu mora pomagati nekdo drugi, najsi bo to država s socialnimi transferji, ali pa člani družine, torej breme nižanja pokojnin na nek način še vedno ostaja na ramenih delavcev.

Nadalje, Kožuhova trdi, da se 95 odstotkov teh majhnih pokojnin vrne v gospodarstvo v roku enega meseca in zagotavlja denarni tok. "Kje je potem problem dati nekaj več sredstev upokojencem, če se ta denar tako ali tako hitro v vrne v gospodarstvo, mu zagotavlja plače in sredstva?" Spričo naše majhnosti bomo vedno morali zagotavljati minimum solidarnosti, sicer bomo prej ali slej zopet postali hlapci drugih evropskih narodov, konflikt pa se bo povečal tudi znotraj naroda, trdi Kožuhova. Sebičnost kapitala bo prej ali slej socialne razlike zelo povečala, vlado pa imamo zato, da se ne pobijemo med seboj. Naj vlada zato pogleda skozi oči navadnega človeka in v reformi zagotovi več solidarnosti, je sklenila vodja zveze upokojencev.