V prvem valu je do 20. julija 2020 s covidom-19 umrlo 93 stanovalcev domov za starejše občane, v obdobju do 6. junija letos pa 1998 – skupno torej 2091 stanovalcev domov za starejše, od tega več kot polovica v domovih za starejše. Podatki do vključno 30. maja kažejo, da 981 v domovih in 837 v bolnišnici, kažejo podatki NIJZ-ja. Umrlo je približno 15 odstotkov vseh okuženih stanovalcev.

Do 9. maja 2021 so bile po podatkih NIJZ-ja potrjene okužbe s koronavirusom pri 11.933 stanovalcih (55,9 %) in pri 4986 zaposlenih (40,58 %). Po podatkih ankete med izvajalci, ki jo je Skupnost opravila na začetku aprila 2021, je bilo od 20 do 30 odstotkov okuženih stanovalcev v obdobju prebolevanja koronavirusne bolezni 19 uvrščenih v zdravstveno nego IV. kategorije. Oboleli stanovalci, ki so bili zaradi zdravljenja hospitalizirani, so bili v bolnišnici v povprečju devet dni.

"Kar se je dogajalo, je nesprejemljivo. Pravijo, saj bi ti starejši tako in tako umrli. Ne, ni res, ne bi jih umrlo tako veliko, če bi bila obravnava drugačna," je ostra Biserka Marolt Meden iz Srebrne niti, ki si že leta prizadeva za izboljšanja položaja starejših pri nas. Kot pravi, so prejemali številna pisma in opozorila glede neprimerne obravnave stanovalcev, a njihove roke so bolj kot ne zvezane.

Kot poudarja, so večino okužb v domovih prenesli zaposleni, saj so bili stanovalci zaprti. "Nikakor ne moremo pozabiti, da je bilo lani okuženih 55,9 odstotka stanovalcev in 40 odstotkov zaposlenih. Da je bilo samo 15 odstotkov okuženih stanovalcev hospitaliziranih zaradi zdravljenja, dva odstotka jih je bilo za kratek čas umaknjenih zaradi organizacije rdečih con, kar od 20 do 30 odstotkov stanovalcev pa je bilo uvrščenih v četrto kategorijo oskrbe. In da je umrlo več kot 2000 stanovalcev."

V Srebrni niti so na obe pristojni ministrstvi, za zdravje ter za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, naslovili vrsto pisem, v katerih so ministrstvo pozvali, naj predstavijo strokovne nadzore, ki jih je minister za zdravje odredil po prvem valu epidemije v 15 socialnovarstvenih zavodih. "Ti bi, če smo natančni, morali biti preimenovani v zdravstvene-socialne zavode, kajti od 80 do 90 odstotkov stanovalcev potrebuje zdravstveno oskrbo in nego," pojasnjuje Biserka Marolt Meden.

Pregledi po pritožbah in očitkih

Ko smo se glede omenjenih nadzorov obrnili na ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, so nam pojasnili, da je bilo po podatkih socialne inšpekcije lani opravljenih 25 pregledov v DSO-jih v javni mreži, in sicer pri 18 izvajalcih, pri čemer so bili v enem od zavodov opravljeni trije pregledi, pri enem koncesionarju trije pregledi, pri enem pa dva pregleda. Nato so izvedli še 11 pregledov v sedmih javnih zavodih za posebno institucionalno varstvo odraslih in dva pregleda v oskrbovanih stanovanjih pri dveh izvajalcih z dovoljenjem za delo.

Inšpekcijski pregled je bil opravljen na pobudo uporabnikov in svojcev, pri čemer je šlo za očitke, da se varstvo starejših ne izvaja v skladu s predpisi o postopkih glede samega varstva, cen in standardom storitve, pritožbe pa so bile tudi zoper ravnanje lokalnih epidemiologov in vedenje dodatnih zdravstvenih delavcev in prostovoljcev ob okuženih s covidom-19. Na vprašanje, ali so bili na podlagi teh ugotovitev uvedeni kakšne spremembe, navodila ali smernice, so na ministrstvu odgovorili zgolj, da so ugotovitve dostopne na spletu prek letnih poročil.

Kot ugotavlja Biserka Marolt Meden, so, ko so vendarle dobili zapisnike nadzorov z ministrstva za zdravje, zgroženi ugotovili, da "je vse tisto, na kar so opozarjali v javnih pismih, žal res". "Ko sem brala o dogajanju v Šmarju pri Jelšah, sem se zgrozila. Iz okoliških zavodov je prišlo delat 58 zunanjih izvajalcev, med njimi je bilo 14 pripravnikov tehnikov zdravstvene nege (gre za osebe, ki končajo šolo in opravljajo pripravništvo v ZD-ju – obvezna praksa je bila prekinjena) in 35 študentov prostovoljcev. V nekem trenutku pa je bilo 80 odstotkov vseh stalno zaposlenih na bolniškem dopustu, bodisi ker so bili bolni ali v karanteni. To ni bila nobena pomoč."

Po njenem prepričanju bi moralo imeti ministrstvo za zdravje v kriznih načrtih natančno definirano, kdo pride na pomoč v DSO-je iz osnovnega zdravstva. "Ne pa da imamo napisano, da pride en dom pomagat drugemu, torej en revež drugemu."

V dolgih mesecih epidemije je društvo Srebrna nit prejelo številna pisma, pozive in kritike z žalostnimi zgodbami. "Stanovalcev v domovih dneve niso kopali, niso jim menjali posteljnine. Govorila sem s stanovalci. Tisti, ki se lahko sami, so se lahko oprhali, nepomični ne. V rdeči coni je bilo pa prepovedano vsakršno umivanje. Koliko preležanin so dobili, koliko jih je za vedno obležalo, ni znano," navaja srce parajoče situacije.

Kot na spletni strani navaja Skupnost socialnih zavodov Slovenije, je rdeče cone v domu uporabljalo 77 odstotkov izvajalcev, 22 odstotkov jih je vzpostavilo notranjo in zunanjo rdečo cono, manj kot dva odstotka pa zgolj zunanjo rdečo cono. Največ, kar 90 odstotkov izvajalcev, je rdečo cono uporabljajo v novembru in decembru 2020.

Nekateri svojci so se odločili, da so sorodnika vzeli iz doma za starejše, v tem primeru pa je veljalo pravilo, da ga potem do konca epidemije ne morejo dati nazaj v dom. Niti ni bila zagotovljena oprostitev plačila za celotno obdobje. Epidemija je bila razglašena oktobra, končala naj bi se 17. junija.

Kronična kadrovska podhranjenost

Glavna težava, ki jo je v celoti razgalila epidemija, so katastrofalni normativi v DSO-jih, ki so že dolgoletna slabost oziroma pomanjkljivost: kadra je premalo. "Iz zapisnikov je razvidno: v DSO-ju sta bila ponoči za 191 stanovalcev odgovorna en tehnik in en bolničar. Kako lahko on vidi, komu se je poslabšalo stanje, kdo je v dihalni stiski?" se sprašuje Biserka Marolt Meden.

Zdravstveno nego v DSO-jih, diplomirane sestre, zdravstvene tehnike, bolničarje negovalce, fizioterapevte in druge kadre, plačuje ZZZS, pojasnjuje sogovornica, stanovalci pa z oskrbnino plačujejo upravo, vse osebje v pralnici, čistilke, animatorje, socialne delavce. "Ministrstvo za delo ne plača nič. Lani so v enem od protikoronskih zakonov zagotovili 34 milijonov za kadre, od tega 28 milijonov za dve leti za 102 zavoda. Če upoštevamo, da mora biti oseba prisotna 24 ur vsak dan v tednu, to dejansko pomeni, da bo vsak dom lahko dobil enega novega sodelavca."

Kot pravi, so bili številnih kritik deležni tudi domski zdravniki. "Med epidemijo še tega standarda, da so trikrat na teden po pet ur ali nekaj več prisotni v domu, niso izvajali. V domovih so bili kronični bolniki, nekateri okuženi, drugi oboleli. Spomnim se naslova v Delu, v katerem je infektolog Tomažič opozoril, da se lahko stanje obolelega v nekaj minutah poslabša – koronavirus tihi ubijalec. V domu, kjer ni opreme, kjer ni kadra, so imeli oboleli bistveno slabšo zdravstveno oskrbo in bistveno slabše pogoje za preživetje. Čeprav tega naši politiki ne priznajo."

Zdravniška stroka je pojasnjevala, da je glavni razlog, da okuženi stanovalci ostanejo v domu za starejše, to, da so prevoz v bolnišnico, večurno čakanje na urgenci ter bivanje v sobah s petimi in več bolniki zanje zelo neprijetni in stresni. "Poleg tega lahko pride do bolnišničnih okužb, ki so za starejše, še posebej če imajo kronične bolezni, "prepogosto usodne". Bolniško zdravljenje je smiselno, če obstaja jasen medicinski razlog, strokovno rečeno, indikacija. Kaj pa nam pomaga pri odločitvi, katerega bolnika iz doma za ostarele zdraviti v bolnišnici? Menim, da je pri tem ključno, da že v stabilni fazi bolezni pretehtamo, ali gre za končno fazo neozdravljive bolezni in nadaljnje zdravljenje v bolnišnici ob morebitnem poslabšanju ne bi pomagalo," je aprila lani dejal vodja Kliničnega oddelka za intenzivno interno medicino UKC-ja Ljubljana Marko Noč. Kot je poudaril, je bivanje v intenzivni enoti neprijetno in boleče, in če ni realnega upanja na preživetje, samo podaljšuje agonijo bolnika in svojcev.

Polovica zaposlenih v DSO-jih prejema minimalno plačo

Skupnost socialnih zavodov ocenjuje, da bi potrebovali četrtino več zaposlenih na področju osnovne in socialne oskrbe. Pri tem je pomemben podatek, da približno polovica zaposlenih v domovih za starejše prejema minimalno plačo. Da bi ublažilo stisko zaradi pomanjkanja kadra, je ministrstvo za prihodnji dve leti namenilo 28 milijonov evrov. V obdobju med 22. avgustom lani in 30. aprilom letos, navaja ministrstvo, je bilo povprečno na mesec sklenjenih pogodb o zaposlitvi za 514 ljudi. 140 ljudi je bilo v povprečju mesečno udeleženih v programih javnih del, 23.118 ur je bilo opravljenih iz naslova začasnega in občasnega dela, 383.038 ur pa so opravili dijaki in študenti.

Triažni listi so obstajali

V javnosti so se znašli tudi zloglasni triažni listi, v katerih je bilo določeno, kdo je uvrščen v paliativno oskrbo in ne gre v bolnišnico. "Trdili so, da tega ni bilo, pa so nam ljudje poslali triažne liste, ki so jih našli v kartotekah sorodnikov. Ne samo mi, tudi sorodnica, sama zdravnica, je pisala javno pismo, naj se ti vložni listi umaknejo, kar se je, kot mi je povedalo več direktorjev domov, potem tudi zgodilo," je ostra Biserka Marolt Meden.

Da je bilo že od začetka epidemije za starejše grozljivo, meni tudi Francka Ćetković, predsednica Sindikata upokojencev Slovenije. "Že to, da so uvedli pravila, kdaj gremo lahko starejši v trgovino. V tistih dveh urah je bila taka gneča, da je bilo joj. Ob 13. pa prazne trgovine. Nameravali so tudi uvesti, da bi se lahko starejši z vlakom ali avtobusom vozili samo ob določenih urah, da ne delamo gneče. Kot da bi lahko kdo odločal, kdaj ima pregled v UKC-ju?!"

Še posebej kritična je do obravnave stanovalcev domov za starejše. "Niso nas poslušali, niso omogočili premestitev v bolnišnico, obstajali so seznami stanovalcev z njihovim statusom glede premeščanja. Upam, da bo kdaj kdo odgovarjal za to," je razočarana. Velik udarec za stanovalce je bil tudi dolgotrajna prepoved obiskov. "Preprosto niso imeli načrta, smernic, tako kot drugje po Evropi ne. To je jasen dokaz, kakšna je obravnava starejših po svetu."

Številni oddelki so postali covidni

Jesenski in zimski meseci so bili izjemno naporni, pritisk na vse bolnišnice je bil zelo velik. Zaradi velikega števila covidnih bolnikov so morale bolnišnice reorganizirati svoje delo in vzpostaviti covidne oddelke. Covidna oddelka sta postala tudi negovalna bolnišnica na Vrazovem trgu in geriatrični oddelek v ljubljanskem kliničnem centru.
Po prvem valu poleti 2020 je načrt ob preobrazbi negovalne bolnišnice v covidni oddelek predvideval, da bodo okuženi bolniki tja prišli za največ 72 ur. "Dokler v domu ne uredijo rdeče cone. Jeseni je tako stanje trajalo približno dva tedna, potem je pa začelo število bolnikov tako hitro naraščati, da se je izkazalo, da to ne bo mogoče, saj smo potrebovali postelje za zdravljenje simptomatičnih bolnikov," pojasnjuje vodja oddelka na Vrazovem trgu Matic Koželj. Največ so imeli na oddelku 44 bolnikov, skupno okoli 840. Od oktobra dalje jih je umrlo okoli 200. Zdaj je oddelek približno polovično zaseden, na enem delu so okuženi, na drugem že preboleli, ki čakajo na rehabilitacijo v Soči ali zdraviliščih. Bili so eden prvih oddelkov, kjer so sredi novembra omogočili obiske. “Najprej za bolnike iz DSO-jev, ki so predstavljali večino naših bolnikov. Ker niso videli svojcev po več mesecev, so bili zaradi možnosti srečanja z domačimi presrečni. Dali smo jim zaščitno opremo, seveda pa smo se glede tega, kdo gre lahko na obisk, odločali po premisleku. 85-letnici, ki ni prebolela covida, obiska seveda nismo svetovali, otrokom ali vnukom pa smo, sploh če so covid že preboleli."

Prebolelih niso sprejemali v DSO-je

Ob tem Koželj opozori na enega od zapletov, s katerim so se morali soočiti: nesprejemom novih stanovalcev v domove. “Kakšen paradoks: imeli smo bolnike, ki so covid preboleli, torej niso bili ogroženi. Na drugi strani DSO-ji niso smeli sprejemati novih oskrbovancev, kar je bilo popolnoma nelogično. V DEOS-u so to hitro ugotovili in bili med prvimi zainteresiranimi za prebolevnike." Po veliko poslanih elektronskih sporočilih je stekla komunikacija z ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti in prebolevnike so nastanili v domove.

Covidni oddelek je postal tudi geriatrični oddelek, ki ga vodi Gregor Veninšek. Zdravili so vse covidne bolnike, tudi mlajše. "Ko imaš bolnika s covidom, ta "povozi" vse druge diagnoze. Videli smo kar nekaj možganskih kapi pri bolnikih, za katere predtem ne bi dejali, da jim grozi. Tromebmolični zapleti so pri covidnih bolnikih precej pogostejši, kot tovrstni zapleti pri osebah, ki so cepljeni recimo z AstraZeneco," pojasnjuje geriater. Na oddelek so sprejemali bolnike, ki so jih tja napotili z internistične prve pomoči. Dolgoletna povprečna starost bolnikov na oddelku je bila med 82 in 84 leti, zdaj pa je od dve do tri leta višja. V povprečju je bila ležalna doba bolnikov od sedem do osem dni, umrljivost pa je bila od 10- do 15-odstotna.

Direktorji odločajo o obiskih

Z uvedbo rdečih in sivih con so številni domovi izgubili prostore za druženje, za delovno terapijo in fizioterapijo, našteva širše posledice za vsakdan stanovalcev v DSO-jih Biserka Marolt Meden. "Še danes, ko načeloma ni omejitev glede obiskov v domovih, ima direktor pravico, da sam odreja, kako bo dom odprt glede na epidemiološko sliko v okolici."

Predsednica sindikata starejših ob tem opozarja, da so prejeli več klicev in sporočil svojcev, ki so jih obvestili o dvigu oskrbnin za svojce v domovih. "Domovi imajo različne sisteme nege, od katerih je potem odvisna višina oskrbnine. Zboleli so, komaj ostali živi, eno leto so živeli zaprti, zdaj pa potrebujejo rehabilitacijo in so jim zaradi spremembe sistema nege znesek oskrbnine še dvignili za 300, 400 evrov. Namesto da bi jim hkrati omogočili uveljavitev dodatka za pomoč in postrežbo, kar bi ublažilo dvig oskrbnine," nove stiske razloži Francka Ćetković.

Številni stanovalci so se zaradi spremenjenih razmer, prepovedi obiskov, navsezadnje srhljivega videza zaščitne opreme zaposlenih, ki jim niso več mogli nameniti nasmeha ali stisniti roke, znašli v hudi psihični krizi. "Žal se je zgodilo tudi najhujše: gospa je skočila iz 2. nadstropja. To je bilo že v času, ko so bili obiski dovoljeni. Ko sem bila v stiku z direktorico, je dejala, da niso opazili, da je v stiski. Zakaj ne? To se lahko zgodi ob pomanjkanju kadra," žalostno zgodbo pove Biserka Marolt Meden.

Prekinjen javni prevoz, onemogočene številne storitve

Tudi številnim starejšim, ki živijo samostojno, se je vsakdan v času epidemije močno spremenil. Ker je bil ustavljen javni prevoz, so se številni znašli v veliki zagati, saj niso mogli v trgovino, na banko, k zdravniku. Dostop do zdravnika je bil otežen, številni starejši nimajo telefona, da bi se z zdravnikom lahko pogovorili po telefonu. Prekinjeni so bili tudi številni prostovoljni programi, kot so Prostofer, Starejši za starejše, različne rekreacije in druge pobude. Vsak se je bil prisiljen zapreti v svoj dom oz. mehurček. Brez sosedske pomoči bi bilo za marsikoga še veliko težje.

Kot pravi Ninna Kozorog iz društva Humanitarček, pa se za starejše, za katere skrbijo v društvu, življenje dejansko ni veliko spremenilo, saj jih večina živi samih. So se pa v društvu znašli pred velikim izzivom, kajti zaradi spremenjenih razmer so se morali čez noč spopasti s tem, da so številne dostavne službe iz DSO-jev prenehale delovati. Tako so se morali reorganizirati, ob tem, da se je še povečalo število oseb, za katere so skrbeli. V nekem trenutku jih je bilo kar 1800. Da bi pomagali lajšati osamljenost med starejšimi, so v sodelovanju s Simbiozo od podpori ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti vzpostavili ČvekiFON, brezplačni klepetalnik za starejše.

Cepiva prineslo veliko olajšanje

Razmere za starejše, predvsem v DSO-jih, so se izrazito izboljšale, odkar je na voljo cepivo, poudarjajo na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Sredi januarja se je začelo cepljenje starejših od 80 let, najprej v domovih za starejše, potem so sledile naslednje starostne skupine. Ni šlo brez zapletov, poročali smo o preskakovanju vrst. Večino starejših so cepili s cepivom Pfizerja/BionTecha, negibne pa z AstraZeneco. Število okužb v DSO-jih je zadnje tedne manj kot pet na dan. Več kot mesec dni tudi ni bilo stanovalca, ki bi umrl zaradi okužbe s covidom-19.

Kaj lahko pričakujemo jeseni?

Strokovna skupina za cepljenje vladi predlaga, da bi status cepljene osebe po novem veljal devet mesecev, in ne samo šest. Če upoštevamo, da so večino najranljivejših starejših cepili januarja in februarja (2. odmerek), se bo njihova zaščita, zagotovljena s cepljenjem, iztekla julija oz. avgusta oz. če bo v veljavi devetmesečni status, oktobra oz. novembra. "Stroka se v tem trenutku še ni opredelila do tretjega oz osvežitvenega odmerka," so bili v odgovoru kratki na ministstvu za zdravje.