20. februarja 1989 je v rudnikih na Kosovu ostalo več tisoč rudarjev, ki so protestirali proti srbskim težnjam, Kosovu s spremembo ustave odvzeti avtonomne pravice. Da se zdaj načela avnojske Jugoslavije resnično podirajo in da to pomeni grožnjo tudi Sloveniji, so spoznali vsi akterji v slovenskem javnem prostoru. V podporo kosovskim rudarjem sta vrste prvič strnili novonastajajoča opozicija in stara politična elita ter 27. februarja 1989 skupaj pripravili protestno zborovanje v Cankarjevem domu. O pomenu dogodkov tistega februarja smo se pogovarjali z zgodovinarjem Zdenkom Čepičem, višjim znanstvenim sodelavcem na Inštitutu za novejšo zgodovino.

Rudarji na Kosovu so leta 1989 z razstrelivom ostali v jaških globoko pod zemljo in zahtevali, da srbska skupščina prekliče dopolnila k ustavi, ki ukinjajo Kosovo kot avtonomno pokrajino. Zakaj je imel ta protest tako močan odziv v Sloveniji?
Stavka kosovskih rudarjev, ki so gladovno stavkali v rudniku v Starem trgu pri Trepči zaradi kršenja z jugoslovansko ustavo zagotavljane avtonomnosti Kosova kot dela Srbije, je bila izrazito politična stavka s političnimi zahtevami. Podpora kosovskim rudarjem je bila tako dobro izhodišče, »sredstvo«, da je lahko slovenska politika in slovenska javnost izrazila svoje nestrinjanje s politiko Srbije, ko jo je poosebljal Slobodan Milošević. V začetku leta 1989 je bilo namreč med republikami v Jugoslaviji ustvarjeno novo razmerje. Na eni strani je bil »Miloševićev« blok, ki z vključitvijo Črne gore ni kazal več samo težnje po upravno poenoteni Srbiji, ampak že po zasnovi »Velike Srbije«. Na drugi strani je bila Slovenija, ki se je najbolj jasno in glasno upirala Miloševićevim zahtevam po spremembah v jugoslovanski federaciji, saj naj bi te iz teritorialno, pravno in administrativno poenotene, t. i. homogenizirane Srbije ustvarile Srbijo kot hegemon v Jugoslaviji. Pri tem je bilo vprašanje avtonomije Kosova sredstvo za to politiko. Najprej (upravno) poenotiti Srbijo, nato pa še Jugoslavijo. Podporo kosovskim zahtevam je predsednik CK ZK-ja Slovenije Milan Kučan opredelil kot obrambo »avnojske Jugoslavije«, kar je v Beogradu izzvalo ostro reakcijo.

V podporo rudarjem so se 27. februarja združile stare in novonastajajoče slovenske politične sile in pripravile protestno zborovanje v Cankarjevem domu. So imeli v načrtu morda tudi radikalnejši izkaz svoje podpore kosovskim zahtevam, denimo množične demonstracije? Kaj je nato prevladalo?
Zborovanje v Cankarjevem domu je bil izraz enotnosti slovenske politike, tako oblasti kot nastajajoče opozicije. Ker je slovenska politika nasprotovala t. i. mitingaštvu, izražanju političnih stališč na zborovanjih, se je odločila za organiziranje protestnega zborovanja v Cankarjevem domu, in ne na »ulici«. Množične demonstracije niso bile predvidene. Lažje in bolje so lahko slovenski politiki izrazili svoje poglede na dogajanje na Kosovu, v Srbiji in v Jugoslaviji na zborovanju. To je prav zaradi tega bolj odmevalo, kot če bi slovenska javnost posnemala srbski način »uličnega politikanstva«. Bila pa je predvidena pisna podpora stališčem zborovanja v Cankarjevem domu, kar se je tudi zgodilo. Na ta način, brez množičnih demonstracij oziroma mitingov, je slovenska javnost izrazila svoja stališča in nestrinjanje z dogajanjem.

Bi lahko to zborovanje označili kot konkreten začetek slovenskega osamosvajanja, ki je bilo nato skupen projekt celotne slovenske politične srenje?
Samo zborovanje in tamkajšnje izjave ni mogoče neposredno označiti za začetek slovenskega osamosvajanja in trganje ustavnopravnih vezi z jugoslovansko državo. Šlo je bolj za ohranitev Jugoslavije, kot je bila opredeljena z ustavo leta 1974. Sta se pa prav zaradi reakcij v Beogradu oblikovala dva pogleda na prihodnost Slovenije. To sta bili t. i. Majniška deklaracija in Temeljna listina. Zborovanje vseh političnih subjektov pa je prav tako pomenilo odkrit nastop politične opozicije. Oblast in opozicija sta bili namreč formalno izenačeni in ZKS je de facto priznala politični strankarski pluralizem. To je bil prelomen dogodek za politično strankarstvo v Sloveniji, saj je opozicija dobila v slovenskem političnem prostoru »domovinsko« pravico. Do zakonskega priznanja oziroma uzakonjenja strankarstva pa je moralo preteči še nekaj mesecev. Po zborovanju v Cankarjevem domu sta začeli oblast in opozicija oziroma alternativa organizirano sodelovati. Ker so srbske ustavne spremembe posegle v federativno ureditev jugoslovanske države, so se tudi v Sloveniji odločili za spremembe slovenske ustave. Te so bile usmerjene zlasti v krepitev položaja Slovenije v jugoslovanski federaciji v odnosu do zveznega vodstva in zvezne zakonodaje, omogočile so tudi prehod v tržno gospodarstvo in v večstrankarski sistem, za uresničevanje suverenih pravic Slovenije pa je bil uveden referendum.

Izjavo v podporo prebivalcem Kosova "Proti izrednim razmeram - za mir in sožitje na Kosovu" so podpisali predstavniki vseh tedanjih družbenopolitičnih organizacij, pa tudi okoli milijon Slovencev. To je ogromna številka, je torej vsa slovenska javnost takrat čutila, da se politična organizacija Jugoslavije lomi?
Nedvomno sta bila zborovanje v podporo kosovskim rudarjem in izjava izraz političnega prepričanja Slovencev - ne le slovenske uradne politike in opozicije - da se je Jugoslavija takrat dejansko »lomila«. Da ne bo več tako, kot je bilo! Da sta »fronti« vzpostavljeni. Na eni strani srbski pogledi, na drugi slovenski. Dogajanja, ki so sledila, zlasti pa podpora Majniški deklaraciji, so pokazala, da je slovenska javnost že sprejela »prelom« z Jugoslavijo, kakršna je bila, in da zahteva novo »formo« jugoslovanske države in novo vlogo Slovenije v njej ali tudi brez nje.

Zelo buren odmev je imelo zborovanje v Srbiji, kjer so ga označili kot izdajo in kot odgovor organizirali več "mitingov resnice". Kaj se je dogajalo na teh mitingih in kakšne posledice je imela podpora Kosovu za Slovenijio?
Odmev na zborovanje in stališča, izražena v Cankarjevem domu, so bili v Srbiji buren, čustven in politično na videz neracionalen pojav, dejansko pa so koristili Miloševiću, da je še dodatno strnil vrste svojih pristašev in si zaradi »izdaje« Slovencev pridobil še nove. Dan po zborovanju v Cankarjevem domu se je namreč pred zvezno skupščino v Beogradu zbrala nekaj stotisočglava množica, ki je obsojala »izdajo« Slovencev, ker so se zavzeli za Kosovo in Albance, ter zahtevala obračun z »avtonomističnim« političnim vodstvom Kosova. Milošević jim je to obljubil. Ena od posledic slovenske podpore je bila tako aretacija Azema Vlasija, ki je kot kosovski funkcionar nasprotoval srbskim nameram. Tega bi sicer prej ali slej aretirali, a sta jim dogajanje v Ljubljani in reakcija na mitingu v Beogradu služila kot dober povod za politični in sodni obračun s kosovskim vodstvom, ki ni podpiral Miloševićevih aspiracij. Oktobra 1989 se je tako začel sodni proces zaradi »kontrarevolucionarnega« delovanja, kot so označili stavko rudarjev v Starem Trgu.

Se vam zdi, da spomin na te dogodke sega tudi v današnji čas in se je znova odrazil v sovražno nastrojenih srbskih odzivih na slovensko podporo kosovski neodvisnosti pred dobrim letom dni?
Spomin na tisto dogajanje pri tistih, ki so lani ob razglasitvi neodvisnosti Kosova od Srbije demonstrirali in razbijali po Beogradu, ni toliko živ, da bi lahko oboje neposredno povezovali. Gre za mlajše, med katerimi se jih večina ni niti še rodila ali pa so bili leta 1989 resnično majhni otroci. Starejši, ki imajo politično moč, pa obeh dogodkov ne želijo povezovati, kajti s tem bi dali veljavo Miloševiću, katerega pa večina, tudi njegovih nekdanjih privržencev, želi pozabiti oziroma se ga ne spominjati. Odziv na kosovsko neodvisnost pred letom dni, pri čemer je bila tarča Slovenija, je bil bolj posledica dejstva, da je bila Slovenija predsedujoča EU-ju, kot pa spomin na slovensko »izdajo« pred 20. leti.

Ana Svenšek
ana.svensek@rtvslo.si