Preiskava je trajala tri leta, kar je dlje, kot sem ministrica za notranje zadeve, je znova poudarila Katarina Kresal. "A ni lepo preprosto reči, ministrica je zadaj? Temu se reče politično obtoževanje," na Kanglerjeve obtožbe odgovarja Kresalova.

Kangler je Kresalovi med drugim očital, da zelo dobro pozna materialne dokaze, na kar je Kresalova spomnila na izjavo Marjana Fanka iz kriminalistične uprave policije, ki je dejal, da je Kangler osumljen 15 kaznivih dejanj. Zato so po njenih besedah vsi Kanglerjevi očitki na trhlih nogah. Kot je znano, je policija izvedla obsežno akcijo preiskave gospodarskega kriminala v mariborski občini in pod drobnogled vzela tudi župana Maribora Franca Kanglerja in mestne projekte.

Kangler trdi, da je nedolžen in da bi, če bi bil kriv, v trenutku odstopil. Čudi se, da želi nekdo - po njegovem mnenju - ustaviti projekte, ki so dobri za razvoj Maribora. "Zadnje čase sploh ne vem, kaj še smem delati v Mariboru kot župan," je dodal.

Od preiskave do procesa in sobe je (pre)dolga pot
V Pogledih Slovenije so mnenja o preganjanju organiziranega kriminala soočili Marjan Fank, kriminalist iz uprave kriminalistične uprave policije, Harij Furlan, prvi mož NPU-ja, vrhovni sodnik Marko Šorli, odvetnik Miha Kozinc, tožilec Stanislav Pinter, strokovnjak za organizirani kriminal Bojan Dobovšek, Boštjan Škrlec z ministrstva za pravosodje in Vinko Gorenak (SDS), ki skušajo osvetliti, kakšen je sploh iztržek takšnih in podobnih akcij.

Ujeti veliko ribo iz vladajoče stranke
Kako se torej lotiti preganjanja gospodarskega kriminala in povrniti zaupanje javnosti? "Formula je preprosta in znana, za povrnitev zaupanja javnosti je treba ujeti veliko ribo iz stranke na oblasti," je dejal Bojan Dobovšek, k čemur je Katarina Kresal pripomnila, da "roka policije maha na vse strani", in ne gleda na strankarsko pripadnost. Gostje so nato spomnili na primer Šuštaršič, ki je bil kot državni sekretar vladajoče stranke obsojen na zaporno kazen.

Gorenak je izpostavil nekatere konkretne primere, med njimi preiskavo zoper Zorana Jankoviča, ki so jo obravnavali postojnski policisti, ki po njegovem mnenju za to niso bili dovolj usposobljeni. Fank je očitek o (ne)usposobljenosti zavrnil, Kresalova pa je dejala, da je bila zadeva predana v Postojno že leta 2007, ko sama še ni bila ministrica.

Gorenak je prepričan, da omenjena zadeva, zadeva Baričevič in preiskava najema stavbe za NPU, v katerega je vpletena ministrica, ne bodo dobile epiloga. Fank je očitek zavrnil, daj naj bi bilo v interesu policije, da se zadeve rešijo hitro, ker mečejo slabo luč na policijo.

Kresalova: Kar se ne začne, se ne more končati
Kresalova je na vprašanje o majhnem številu končanih postopkov poudarila, da se postopek, ki se ne začne, ne more končati, cilj vlade pa je omogočiti, da se postopki začenjajo, ker se bodo potem tudi končali. Pri tem pa je Dobovšek poudaril, da se gospodarski kriminal preganja s prevencijo in tudi drugimi institucijami, ki pa jih v Sloveniji pogosto ne upoštevamo.

Poleg neupoštevanja inštitucij je predmet kritike tudi dolžina sojenj, do česar prihaja tudi zaradi sojenj v svežnjih, torej več obdolžencem ali za več kaznivih dejanj.

O ločevanju primerov odloča tožilec
Tožilec Stanislav Pinter je dejal, da se zadeve na tem področju spreminjajo, in omenil ločitev zadeve v primeru obtožbe Hilde Tovšak iz Vegrada, kjer je sum kaznivega dejanja povezan z zbiranjem denarjem za umrla delavca, ki ga družine nikoli niso prejele, ločen od drugih obravnav kaznivih dejanj. Na vprašanje, zakaj se tega ne počne pogosteje, je Pinter odgovoril, da je treba vsak primer gledati zase. Tožilec je tisti, ki se lahko odloči in določene zadeve loči in obravnava posebej.

Miha Kozinc, predsednik odvetniške zbornice, pa je omenil delo sodnikov, ki dejansko odločajo o tem, kaj vse lahko v "boju za stranko" uporabi odvetnik. Tudi sodnik Marko Šorli je prepričan, da je ločevanja primerov premalo, in spomnil na ptujski primer, kjer so hkrati sodili 26 obdolžencem, ki so imeli vsak svojega odvetnika. V dvorani je bila tako prisotna množica ljudi, delo pa zato oteženo.

Pogosto "preveč bolni" obdolženci
"Treba je spodbuditi večjo odločnost sodnikov," je dejal Šorli in izpostavil, da je zahtev po izločitvah sodnikov, ki so bile nekoč stalnica, vedno manj, po drugi strani pa se je pojavil nov fenomen, fenomen zdravstvenega stanja obdolženca. O tem pa odločajo zdravniki, je dejal in na komentar, da na koncu vendarle odloča sodnik, dodal, da si ne predstavlja sodnika, ki bi si upal tvegati in ob neki hudi diagnozi odrediti prisilno privedbo ali pripor.

Je torej ozko grlo sodišče?
Gostje oddaje se niso strinjali glede načrtovane specializacije sodnikov v smislu ustanavljanja posebnih skupin, ki bi se ukvarjale z gospodarskim kriminalom. Šorli je dejal, da specializacijo sicer pozdravlja, da pa nasprotuje temu, da se projekt izpelje "v paniki, brez analiz in razmislekov", ter izpostavil, da so pomisleke izrekli tudi v sodnem svetu. Po drugi strani pa je izpostavil, da večino takšnih primerov obravnavajo v Mariboru, Celju, Ljubljani in Kopru, kjer so oddelki tako veliki, da je notranja specializacija dejansko že izvedljiva.

Vinko Gorenak je prepričan, da je treba izvesti preobrazbo sodnega sistema v celoti, in kot primer izpostavil zadevo Prijatelj, ki je bila končana v letu in pol. Tudi urejanje položaja sodnikov z višjimi plačami, kar je omenil Dobovšek, po njegovem mnenju ni rešitev.

Boštjan Škrlec z ministrstva za pravosodje pa je izpostavil, da ni vsa stroka proti specializaciji in da je na največjih sodiščih, kot je pojasnil že Šorli, to mogoče. Sodišča po njegovem mnenju ovira tudi obstoječa zakonodaja, ki onemogoča določanje prioritet.

Sodniku je treba dati svoje (pravo) mesto
Bojan Dobovšek je kljub omenjenemu prepričan, da je treba "sodniku dati svoje mesto" in da do takšnih primerov gospodarskega kriminala, ki ga sodišča obravnavajo, zdaj sploh ne bi smelo prihajati. Preprečiti bi ga morali nadzorni mehanizmi. Poudaril je, da sodišča rešujejo preveč stvari, ki bi jih bilo treba reševati drugje, in izpostavil vprašanje meje, bank in referendumov. Miha Kozinc se z Dobovškom delno strinja, a dodaja, da je sodnikov preveč. Njihovo število bi bilo treba zmanjšati in tiste, ki bi ostali, plačati bolje, pa bi brez težav opravili vse potrebno delo.