Vse bolj verjetno se zdi, da bo Janša ostal brez poslanskega mandata. A o tem bo zagotovo odločalo tudi ustavno sodišče. Vprašanje pa je, ali bi odločitev o prenehanju mandata zdržala ustavno presojo.

Res je nenavadno, da številni delodajalci pred zaposlitvijo od kandidatov zahtevajo potrdilo o nekaznovanosti, za kandidiranje na parlamentarnih volitvah pa to ni pogoj. A je v resnici tako. Ustavna sodnica Jadranka Sovdat je že v ločenem mnenju o zadevi Kangler opozorila, da se zakonodajalcu doslej nikoli ni zdelo potrebno omejiti pasivne volilne pravice - torej pravice kandidirati -, čeprav ustava to dopušča. Če bi to imeli urejeno, bi bila takšna oseba izločena že iz kandidiranja, saj kandidature volilna komisija sploh ne bi smela potrditi. Sovdatova navaja primer Francije, kjer v kazenskih postopkih pravnomočno obsojene osebe v določenem obdobju ne morejo kandidirati, izgubijo pa celo volilno pravico. Za eno leto postane neizvoljiv tudi poslanec, ki pravočasno ne prijavi svojega premoženjskega stanja.

Sodnica Sovdatova opozarja tudi, da je še posebej za tako majhno državo, kot je naša, pomembno, da določi neizvoljiivost, saj bi se na ta način zagotovila tako integriteta izvoljenih predstavnikov ljudstva kot integriteta volilnega postopka. Pomenilo pa bi tudi, da o tem, kdo ne sme kandidirati, odločajo pravni in ne politični postopki. Ob tem Sovdatova dodaja, da politično odgovornost lahko vzpostavi nosilec funkcije tudi sam, ob spoštovanju politične kulture, tako da odstopi s svoje funkcije.

Dokler pa neizvoljivost ni urejena, poudarja Sovdatova, in če je bil volilni postopek izveden v skladu s pravili - izvoljeni kandidati pa so pridobili mandate - jih imajo tudi pravico izvrševati. Potrditev mandata namreč pomeni spoštovati voljo volivcev - ki so jo izrazili na najbolj demokratičen način - na tajnih, svobodnih, poštenih volitvah.

Jolanda Lebar, Radio Slovenija