(Nepričakovani) učinek povolilnega poročanja vodilnih časnikov na odločitev manjših strank za vstop v desnosredinsko koalicijo, odnos sindikatov do Janševe vlade, politična prihodnost Zorana Jankovića in Pozitivne Slovenije. To so ene izmed tem, o katerih smo se pogovarjali s političnim analitikom Alešem Mavrom.

4. decembra zvečer, ko so bili znani izidi predčasnih volitev, se je zdelo, da nič ne more preprečiti oblikovanja Jankovićeve vlade, a se je nato zasukalo v popolnoma obratno smer, v smer Janševe vlade. Zakaj se je to po vašem mnenju zgodilo?

Menim, da je preobrat, o katerem govorite, tlakovan z lepim številom hudih napak tabora relativnega zmagovalca. Brez njih še tako preudarne poteze strank nove koalicije ne bi mogle pripeljati do uspeha. Skupni imenovalec vseh napak je v jedru napačno razumevanje volilnega izida.

Res je, Pozitivna Slovenija in Zoran Janković osebno sta dosegla velik in nepričakovan uspeh. Toda navsezadnje je šlo za relativno skromnih 28,5 odstotka glasov, ki so bili veliki predvsem zaradi bistveno slabšega rezultata SDS, kot ga je pričakovala javnost.

V Jankovićevem taboru pa so svojo presenetljivo zmago od vsega začetka pa skoraj čisto do konca dojemali kot prazno menico za absolutno pravico do oblasti. To je odbilo skoraj vse potencialne koalicijske partnerje, ki so se vse bolj zavedali, da v senci mogočne Pozitivne Slovenije njihovo politično preživetje nikakor ne bi bilo zagotovljeno.

Omenjeno še posebej velja za DLGV, ki je imela sočasno na voljo strašljiva zgleda SKD-ja in SLS-a iz devetdesetih let, ki sta v "mešani" koaliciji z izrazito dominacijo liberalnih demokratov kot stranki tako rekoč oveneli.

Psihološko je po mojem mnenju zelo vplivala tudi cena Jankovićeve zmage, ki je parlamentarnega zastopstva stala tri, zelo oklestila pa četrto stranko. Zato ni presenetljivo, da je odpor proti modelu, v katerem se stranke povsem podrejajo blokovski disciplini in nimajo prave avtonomije, pravzaprav izšel z leve.

Najbrž bi bilo vse drugače, če Borut Pahor ne bi vztrajal pri kandidaturi za predsednika državnega zbora in če Zoran Janković te možnosti ne bi trmasto odklanjal. Na koncu se je večina strank tako odločila za koalicijo, v kateri vidijo več možnosti za samostojno delovanje in politično preživetje.

Tudi predsednik republike je v tem okviru predolgo vztrajal pri interpretaciji, da pomeni 28 odstotkov sto odstotkov, in s tem posredno pomagal k oblikovanju in ustoličenju večinsko desnosredinske koalicije.

Predstavljam si, da bi bil poskus s "tretjim človekom", tudi če bi bil to Marko Voljč, v prvem krogu uspešen. V drugem krogu je bila takšna ponudba glede na spremenjene razmere po Jankovićevem neuspehu že bistveno premalo velikodušna. Seveda bi bilo pa zdaj pogubno, če bi Janez Janša svoj uspeh razumel enako absolutno, kot je svojega Janković. Ampak doslej teh znamenj ni videti.

Ko se je pred volitvami zdelo, da je Janševa zmaga neizogibna, so na levici, denimo Liberalna akademija, svarili pred "orbanizacijo" in "madžarskim scenarijem". So ta svarila upravičena?

Res je, da je med osebno in politično zgodbo Viktorja Orbana in Janeza Janše nekaj vzporednic. Na oba je bržkone precej vplival neki tako rekoč tragični nesporazum, ki spremlja dojemanje njunega lika in dela v domači in tudi mednarodni javnosti.

Čeprav sta na sceno prišla kot mlada, sveža junaka demokratizacijskih gibanj konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let, sta morala in morata doživljati, da so za nekakšne svetilnike demokracije razglašali ljudi, katerih odnos do preddemokratične in totalitarne preteklosti je bil precej nejasen.

Onadva pa se po drugi strani otepata s stalnimi očitki o avtoritarnosti, ki se velikokrat ne ustavijo niti pred nalepko "fašist", ki pomeni seveda popolno diskvalifikacijo. Menim, da je to treba upoštevati pri presojanju nekaterih res čudnih Orbanovih potez.

Vendar ne glede na doslej povedano, za "orbanizacijo" Slovenije ni možnosti. To so dokončno pokazale decembrske volitve. Ena stvar je seveda, da ima Orbanova stranka skupaj s krščanskimi demokrati dve tretjini sedežev v parlamentu, Janševi demokrati pa zgolj dobro četrtino.

Odločilneje je, da Slovenija v nasprotju z večino drugih srednje- in vzhodnoevropskih držav svojega nacionalnega in zgodovinskega konsenza ne gradi ne predvojni predkomunistični, ampak na povojni socialistični zgodbi. Če kaj, so to volitve nazorno pokazale.

Drugače si skoraj ne moremo razložiti, da so stranke v očeh javnosti neuspešne vladne koalicije in njihovi derivati pobrale kar 48 odstotkov glasov. Nekakšna "konservativna revolucija", kot jo zdaj izvaja Orban, torej ni mogoča, ker zanjo ne obstaja minimalno soglasje v družbi. Na Madžarskem pač.

Glede na slovenske razmere bi bili bistveno verjetnejši nekateri vidiki "putinizacije" ali celo "lukašenkizacije" družbe. Nosilec slednje, ki bi pomenila še večji vzpon povojne politične mitologije in nekakšnega čudnega nacionalizma, očiščenega vseh narodnih svetinj, starejših od sedemdesetih let, za kar je Belorusija krasen zgled, seveda ne bi mogel biti Janša. Bi pa lahko bil Janković, če bi mu uspelo uveljaviti predstavo o sebi kot popolnem zmagovalcu volitev.

Predsednik države Danilo Türk meni, da Janša nima polne legitimnosti za sestavo vlade? Kakšno je vaše mnenje?

No, predsednik republike je s to nekoliko zaostreno izjavo predvsem opravičil svojo odločitev, da drugouvrščenemu na volitvah po neuspehu prvouvrščenega ne podeli mandata za sestavo vlade. Se pa z njim deloma kljub vsemu strinjam. Dejstvo je, da je velik del javnosti Janšo po 4. decembru dojemal kot velikega poraženca in osmoljenca volitev.

Zaradi tega je njegov položaj nedvomno šibkejši, kot je bil, denimo, po volitvah leta 2004 ali celo po tesnem porazu leta 2008. Napake konkurence in velika mera potrpežljivosti po 21. decembru so iz njega sicer naredile "lucky loserja", a senca volilnega neuspeha bo nad njim vsaj nekaj časa ostala.

Da ne bo nujno trajna, dokazuje zgled avstrijskega kanclerja Wolfganga Schüssla, ki je zgodovinski poraz svoje stranke pretopil v kanclerski položaj in v prepričljivo zmago na prihodnjih parlamentarnih volitvah. So pa seveda tudi nasprotni zgledi.

Kakšna je vaša ocena koalicijske pogodbe Janševe vlade? Kaj menite o ciljih te vlade?

Koalicijske pogodbe sicer v vseh podrobnostih ne poznam, toda jasno je, da so jo v veliki meri narekovale trenutne krizne razmere. Zato bo javnost verjetno posebej pozorna na to, kako dosledna bo vlada pri sicer vse navzočem varčevanju tudi sama pri sebi. Menim, da bo to eden ključnih vatlov, po katerih bo Janševa ekipa merjena.

Kakšen bo odnos sindikatov do Janševe vlade? Predsednik Konfederacije sindikatov javnega sektorja (KSJS) Branimir Štrukelj je nekaj dni po začetku koalicijskih pogajanj za oblikovanje desnosredinske vlade govoril o politični prevari, ki kliče na ulice. Je to napoved konflikta ali se lahko stvari umirijo?

Med Janševo koalicijo in sindikati pretirane ljubezni ne bo in je najbrž ne bo mogoče vzpostaviti. Po eni strani na to vplivajo objektivne krizne razmere, ki narekujejo in bodo še narekovale zategovanje pasu, čemur bodo sindikati seveda nasprotovali, kjer bo le mogoče. Po drugi strani bodo čutili, da imajo zaradi zadržanega odnosa dela javnosti do "poraženca" Janše bolj proste roke, kot bi jih imeli brez te okoliščine.

V tem okviru je bržkone treba razumeti tudi že sedanje napenjanje mišic, ki se mi kljub vsemu zdi nekoliko zgodnje. Tretji pomembni dejavnik je, da je večina sindikatov drugačne politične barve od večine nove koalicije, kar jim bo spet narekovalo manj obziren odnos do vladajočih.

Seveda to ni zadeva, s katero bi se srečevali le v Sloveniji. Tudi že omenjeni Schüssel je praktično ves mandat bil hude bitke s politično večinsko drugače obarvanimi sindikati. Vse omenjeno kajpak napoveduje kar nekaj povišanih tonov.

Levo usmerjeni mediji oz. levo usmerjeni novinarji niso ravno navdušeni nad Janševim vnovičnim prevzemom oblasti. Pa sploh še imajo takšno moč, da Janši zagrenijo vladanje - tako kot v mandatu 2004-2008, med drugim tudi s peticijo 571 novinarjev, ali se je večina ljudi počasi naveličali njihovih interpretacij realnosti?

Glede dejanskega vpliva medijev sem že dalj časa dokaj skeptičen. Menim, da je v marsikaterem oziru precenjen in da so politiki včasih posledično vlagali pretirane napore v prizadevanja, kako si nad njimi zagotoviti nadzor.

Seveda omenjeno ne pomeni, da mediji Janši ne morejo zagreniti vladanja - že prej sem ob primerjavi z Orbanom bežno nakazal, da so še kako vplivali in vplivajo ravno na javno podobo sedanjega mandatarja. Toda njihova enostranskost ima sočasno lahko svojo drugo plat.

Medtem ko so se v predvolilnem času glavni mediji po mojem še kar uspešno izogibali najhujšemu navijaštvu, so po volitvah skoraj kot v zboru odkupili tisto razlago volilnega izida, ki jo je širil tabor relativnega zmagovalca. Ne ravno častno so se vsaj nekateri vedli tudi med hajko na Gregorja Viranta, ko je slednji predlagal vlado narodne enotnosti. Ampak presenetljivo je oboje imelo ravno nasproten učinek od (bržčas) pričakovanega.

Manjše stranke so se ustrašile enoglasnega zbora vodilnih časnikov. V njem so prepoznavale svojo usodo, ki bi jih verjetno doletela, če bi kdaj ubirale svoja pota v vladi Zorana Jankovića, kakor je doletela Marjana Podobnika in njegovo SLS v času koalicije z Janezom Drnovškom.

Ker je znano, da je odnos večine vodilnih (predvsem tiskanih) medijev do Janše precej bolj zadržan, so si tudi na tej podlagi manjši partnerji boljše obete izračunali v njegovi koaliciji. Namesto graje bodo zdaj vsaj kdaj deležni pohvale, če bodo zastopali lastna stališča. Tudi na podlagi navedenega zgleda bi Janša bržkone naredil veliko napako, če bi domet medijev in vrednost njihove uslužnosti ocenil previsoko, kot se je to v nekaj primerih zgodilo v času njegove prve vlade.

Kakšna bo prihodnost Zorana Jankovića?

To je težko reči. Ampak treba se je zavedati, da niti presenetljivo oblikovanje vlade ne ukinja volilnega izida 4. decembra. Na njegovi podlagi uživa Janković še vedno velike simpatije precejšnjega dela volilnega telesa, saj po vsem videzu dobro predstavlja na povojno politično mitologijo vezani tok v slovenski družbi, ki se je po decembrskih volitvah izkazal celo za močnejšega, kot smo nekateri mislili.

Tako je po Milanu Kučanu in deloma Drnovšku na neki način najmočnejša individualna figura na levi polovici političnega prizorišča, kar je velik kapital. V očeh njegovih privržencev mu po mojem mnenju ne morejo škodovati niti povolilni dogodki, ko se je izkazal za zelo nespretnega politika, saj se bodo bržkone zadovoljili z razlago, da so prekaljeni strankokrati s podmiznimi kupčijami prelisičili "novega človeka" Jankovića.

Njegova mantra, po kateri je najpomembnejša učinkovitost, uporabljena sredstva pa so manj pomembna, bo za isti krog ljudi sočasno dobro varovalo, če bi prišlo do kratkih stikov z zakonom. Iz novejše evropske politične zgodovine je znanih kar nekaj podobnih populističnih voditeljev, ki so svojo volilno bazo ne glede na vse ohranjali precej dolgo.

Na misel mi prihaja Slovak Vladimir Mečiar, ki je s svojo stranko osvojil relativno večino na vseh volitvah od leta 1992 do 2002, njegov zaton pa so prinesle šele zadnje parlamentarne volitve leta 2010. Zelo trdno jedrno podporo je kljub vsem eskapadam vedno ohranjal tudi Silvio Berlusconi.

Nadalje velja omeniti Estonca Edgarja Savissarja, ki Jankoviću ni podoben le po tem, da ima svoje glavno oporišče v prestolnici Talin, marveč tudi po spogledovanju s sovjetsko ikonografijo, s čimer si je predvsem med veliko rusko manjšino v Estoniji zagotovil kultni status. Tako kljub številnim aferam in brezobzirnosti ohranja velik del volilne pogače že petnajst let. Navsezadnje pomislim ob Jankoviću še na hrvaška politika Milana Bandića, zagrebškega župana, in sedanjega ministra Radimirja Čačića.

Iz vsega tega bi se dalo sklepati, da Janković ne glede na mandatarski neuspeh še ni rekel zadnje besede. Osebno tudi menim, da je vseeno, ali se bo morebitnega drugega poskusa lotil z županskega položaja ali z mesta vodje opozicije v parlamentu.

Ima Pozitivna Slovenija perspektivo oz. ali bo levica še stavila nanjo ali se bo prostor na levici zopet preurejal, tako kot leta 1989/1990-1992 (oblikovanje strank iz t. i. družbenopolitičnih organizacij, vzpon LDS-a na položaj osrednje stranke na levici), 2006-2007 (razkol v LDS-u, krepitev SD-ja, ustanovitev Zaresa) in jeseni 2011 (vzpon Pozitivne Slovenije, oslabitev SD-ja, zaton Zaresa in LDS-a)?

Dokler bo Pozitivno Slovenijo vodil Zoran Janković, bo delila njegovo usodo. Na podlagi zgoraj povedanega sodim, da bo tako vsaj za zdaj obdržala razmeroma široko in zvesto volilno bazo in ji med najzvestejšimi volivci levice ne bo resno konkurirala nobena od obstoječih strank. Tudi Borut Pahor ima lep odstotek zvestih volivcev, vendar levo jedro nagovarja precej manj.

Ostaja sicer vprašanje pokroviteljev nastanka Pozitivne Slovenije, za katere se je prav ob lanskih volitvah izkazalo, da jim del leve baze tako rekoč brezpogojno sledi. Gotovo se jim bo po tem, ko Jankoviću ni uspelo unovčiti relativne zmage, zdaj zastavilo vprašanje, ali je še vredno staviti nanj in na njegovo stranko. Ampak tu avreola volilnega (četudi relativnega) zmagovalca še zmeraj odtehta precej.