Visoki zneski doplačil dohodnine določenega dela čezmejnih delavcev že dalj časa burijo duhove. Razburjenje je razumljivo, saj so po besedah Civilne iniciative Apače posamezniki začeli dobivati izračune za več tisoč, celo 30.000, evrov doplačila dohodnine, ki jih morajo hitro poravnati. V iniciativi ob tem pravijo, da gre predvsem za delavce na nižje plačanih delovnih mestih. V pogovorih z nekaterimi izmed delavcev so nam ti pojasnili, da imajo številni najeta tudi posojila, zato bi jih visoki zneski doplačil pahnili na rob preživetja. Od vsakodnevnih poti na delo čez mejo in nazaj pa so odvisne npr. tudi gostilne in lokali ob meji. Plačevanje visokih davčnih obveznosti bi torej po obmejnih regijah lahko udarilo zelo silovito.

Na začetku marca je zato iz apaške civilne iniciative nastal še Sindikat delavcev migrantov Slovenije, ki se želi bojevati proti, po njihovem mnenju, nepravični obdavčitvi delavcev, ki delajo v Avstriji. Vodja iniciative Dušan Cvetko je ob ustanovitvi povedal, da so se za to odločili, ker sta jih država in trenutna koalicija prisilila v to. Prepričani so, da so dvojno kaznovani, saj najprej država ni zagotovila možnosti za zaposlitev v Sloveniji, zdaj pa je po njih udarila še davčna uprava (Furs).

Za komentar smo poklicali tudi Cvetka. Na MMC-jevo vprašanje, kako odgovarjajo na kritike, da se v bistvu zavzemajo za lastno davčno privilegiranost, je, s precej nejevolje, znova zatrdil, da pri migrantskih delavcih ni mogoče govoriti o privilegiranem davčnem položaju, saj da država že leta zanemarja številna območja, katerih prebivalci si morajo zato iskati službo v tujini. Dodal je, da si že deset let prizadevajo urediti položaj in da zahtevajo samo enakopravno obravnavo, saj da so njihovi člani v Avstriji z delom, ki ga opravljajo, med zaščitenimi kategorijami, v Sloveniji pa padejo v precej višje davčne razrede. Ali se bodo torej zavzemali za širše davčne razrede v Sloveniji? Odgovor je bil: ne.

Prav tako, je zatrdil, Furs, ne njim ne novinarjem ne želi pokazati zakonske spremembe, s katero se je nenadoma spremenila metodologija izračuna davkov, in sicer tako, da v nekaterih izračunih priznava stroške prevoza in prehrane, v nekaterih pa ne, zaradi česar končni izračuni drastično poskočijo.

Fursova plat precej drugačna
Za pojasnila v zvezi z vsem s tem smo tako obrnili na Furs. Koliko je takšnih odločb, kjer bi morali delavci migranti poravnati po več deset tisoč evrov neplačane dohodnine, niso povedali, ker da gre za davčno tajnost. Iz istega razloga niso povedali niti, koliko znaša najvišji obračunani znesek doplačila. So pa zapisali, da so zavezanci, ki delajo v tujini, za leto 2015 prijavili prihodke tudi iz let 2012, 2013 in 2014. "V teh primerih je davčni organ v letu 2015 izdal odločbe o odmeri dohodnine za posamezno odmerno leto," so pojasnili. To pomeni, da so se zneski sešteli, kar pa na koncu seveda lahko pomeni več tisoč evrov plačila (zakaj, je razloženo v nadaljevanju članka).

V zvezi z očitkom, da so nenadoma spremenili metodologijo izračuna doplačila dohodnine in v nekaterih izračunih določene stroške upoštevali kot olajšavo, v nekaterih pa ne, so na Fursu dejali, da se zakonodaja z leti spreminja, in poudarili, da so zavezanci za nekatera leta pravočasno navedli vse stroške, ki jih lahko uveljavljajo kot davčno olajšavo, za nekatere pa so zakonsko določene roke zamudili. "Davčni zavezanec, če mu informativni izračun ni izdan, mora v napovedi za odmero dohodnine navesti vse potrebne podatke (te mora poslati do 5. februarja tekočega leta za preteklo leto) o dohodkih in davčnih ugodnostih, ki jih želi uveljavljati. Zakon torej določa način uveljavljanja davčnih ugodnosti, kar pomeni, da če davčni zavezanec pravice ne uveljavlja na predpisan način, izgubi pravico do uveljavljanja davčnih ugodnosti, četudi gre za samoprijavo," so napisali.

Zanimalo nas je tudi, zakaj, kakor nam je npr. povedal eden izmed delavcev, Furs pošilja odločbe za nekaj tisoč evrov tudi za osem let nazaj. V zvezi s tem so povedali, da je absolutni zastaralni rok davčne obveznosti deset let, Furs pa lahko prek spontane izmenjave, izmenjave OECD, izmenjave na zahtevo ... pridobi tudi starejše podatke o prihodkih slovenskih državljanov v tujini. Ponovno, konkretnih primerov zaradi davčne tajnosti niso želeli komentirati, so pa dodali, da lahko v posameznih primerih, kot je ta, pride do tega, da se uskladi več dejavnikov – zavezanci niso izkoristili zakonskih rokov za prijavo olajšav, poleg tega za leto 2008 še ni veljala posebna olajšava za čezmejne delavce v višini 7.576,62 evra, ki je veljala med letoma 2010 in 2013.

Na tej točki so poudarili, da imajo težave z visokimi doplačili zlasti tisti, ki so ignorirali medletno prijavljanje dohodkov Fursu in že med letom niso plačevali akontacije dohodnine. Tisti pa, ki so po drugi strani to počeli, plačujejo doplačila, popolnoma primerljiva s tistimi, ki jih morajo poravnati delavci v Sloveniji, so zatrdili na davčni upravi.

Bo prišlo do rešitve?
Na Fursu so hkrati še opomnili, da so oni zgolj izvajalci zakonskih določb in da so vse spremembe v rokah politike. Neuradno predstavniki civilne iniciative z vlado že iščejo rešitve, a podrobnosti še niso znane. Vendar imajo davčni zavezanci v vsakem primeru možnost plačila davka v treh ali 12 obrokih, v izrednih primerih tudi v 24-ih, a morajo za to predložiti še določeno zavarovanje, npr. avtomobil, so še pojasnili davčni uradniki.

Kako se je vse skupaj začelo
Že od leta 2005 velja zakonska določba, da se po slovenski davčni zakonodaji obdavčijo vsi prihodki posameznika, ki jih pridobi po svetu, to pa pomeni, da so slovenski državljani domači davčni upravi dolžni poročati tudi o obdavčljivih dohodkih iz tujine. Sprememba je že ob sami uveljavitvi doživela močan odpor in tako je leta 2006 zaživela apaška civilna iniciativa.

V času prve vlade Janeza Janše Furs slovenskim delavcem v Avstriji ni izdajal dohodninskih odločb, ker naj bi prišlo do dvostranskega dogovora z Avstrijo, ki se ni zgodil, v času vlade Boruta Pahorja pa si je minister Franc Križanič mir kupil še z dodatno olajšavo za dobrih 7.500 evrov za migrantske delavce, zato večjega nemira ni bilo. A ustavno sodišče (US) je nato leta 2013 olajšavo ukinilo z argumentom, da gre za davčni privilegij, in stvari so se začele zapletati, saj so se plače v Avstriji zaposlenih delavcev v letu 2014 začele obdavčevati še po slovenski davčni lestvici. In ker so davki v Avstriji precej nižji kot v Sloveniji – delavci, ki delajo v Italiji, ki ima zelo podobno obdavčitev kot Slovenija, npr. nimajo teh težav - morajo slovenski delavci zdaj doplačati razliko v dohodnini.

Ta se izračuna tako, da Furs prijavljeno plačo obravnava, kot da bi bila zaslužena v Sloveniji, in zato obračuna olajšave in davke po slovenski zakonodaji. Pri tem od končnega zneska ugotovljene dohodnine odšteje v Avstriji že plačano dohodnino. Migrantski delavci tako plačajo le razliko, zato je bilo že poudarjeno, da ne gre za dvojno obdavčitev in da si v iniciativi zgolj želijo ohraniti svoj davčni privilegij v primrjavi s tistimi zaposlenimi v Sloveniji, ki z istimi prihodki plačajo precej več davka kot zaposleni v Avstriji.

In kot že rečeno, gre predvsem za proizvodne delavce, čistilke in podobno, zato splošna davčna olajšava 11.000 evrov, ki velja čez našo severno mejo, močno zniža njihovo dohodninsko osnovo, prav tako pa so plače manj obremenjene s socialnimi prispevki. Vendar s svojimi prihodki v Sloveniji že padejo v razred, ki sta mu priznana le 3.302 evra olajšave, zaradi česar imajo toliko višjo dohodninsko osnovo, da zneski doplačil za posamezno leto lahko kmalu presežejo 1.000 evrov. In če delavci teh prihodkov niso prijavljali več let, kakor so navedli na Fursu, potem se končni zneski zelo hitro merijo v tisočih evrih.

Politiki s figo v žepu
Položaj je torej zelo zapleten. Politična oblast na eni strani ne poskrbi za dovolj ugodno delovno-poslovno okolje, ki bi spodbujalo ljudi, da delajo in poslujejo v Sloveniji, zaradi česar jih sili v delo v davčno in plačno ugodnejšem okolju in nato izkoristi presežek, ki ga zaradi lastne nesposobnosti ni bila zmožna omogočiti. Mimogrede, slovenski sodnik na Evropskem sodišču za človekove pravice, Boštjan M. Zupančič, je prepričan, da bi delavci s tožbo na omenjenem sodišču uspeli, a za MMC ni želel podrobneje pojasniti svojega stališča. Po drugi strani pa čezmejni delavci še vedno živijo v Sloveniji in uporabljajo njene ceste, vrtce, zdravstvene storitve, šole itn. in nekateri zanje očitno ne želijo plačati enako kot vsi drugi.

Pri tem je nujno treba opozoriti tudi na to, da politiki trenuten položaj zelo ustreza iz več razlogov – več ljudi, kot dela v Avstriji, manj je morebitnih brezposelnih, za katere bi v nasprotnem primeru morala poskrbeti obubožana javna blagajna. Kot že omenjeno na začetku, zaradi teh zaposlitev prihaja tudi do prelivanja pozitivnih ekonomskih učinkov v širši regiji, kar še dodatno vpliva na zmanjševanje brezposelnosti in vseh morebitnih negativnih učinkov, poveznih z njo.

Gotovo se nihče tudi ne brani tega, da ko ti zaposleni uporabljajo zdravstvene storitve v Sloveniji, te plača avstrijska zdravstvena blagajna, prav tako kot se verjetno vsi veselijo tega, da bo tem delavcem pokojnino plačevala Avstrija, in ne slovenski pokojninski zavod. Čezmejni delavci bodo na ta način imeli višje pokojnine, slovenska pokojninska blagajna pa manj stroškov.

Iz odgovora vlade civilni iniciativi je razbrati, da bi z dodatno pobrano dohodnino proračun letno pridobil dva milijona evrov. Zato bo v dogovarjanju z delavci migranti vlada verjetno tehtala možnost, da številne družine, in tudi širše območje, potisne na rob socialne stiske z vsemi pripadajočimi stroški, in izpad dohodka pokrije v neki obliki davčne amnestije oz. moratorija na odplačevanje dolga.