Nadarjenost je potencial, ki se skozi življenje uresničuje v različnih talentih in dosežkih. Ljudi z izjemnim potencialom je približno deset odstotkov, razlaga Mojca Juriševič, ki se na ljubljanski Pedagoški fakulteti že vrsto let posveča nadarjenosti in nadarjenim. A sistem mora biti enako vključujoč za vse otroke ter jim ponujati priložnost za razvoj interesov in zanimanja. "Kdo je tisti, ki bi lahko rekel: 'Samo ta bo lahko uspel v življenju'? Za vse otroke je treba poskrbeti, ker se vsi rodijo z nekim potencialom. Eni z izjemnim potencialom, ki pa ni pravilo. Če vanj namreč ne bodo vlagali tudi izjemnega dela, tudi izjemnih dosežkov ne bo. To potrjujejo tudi empirični podatki. In šola, ki ponudi to, česar ne zmore domače okolje, je dobra šola." Danes pa je ukvarjanje z nadarjenimi v veliki meri prepuščeno dobri volji učiteljev, šol in društev. Pogosto skoraj na pogon prostovoljstva.
Za to, da bi otroke spodbujali k razmišljanju in ustvarjalnosti, pa morajo biti zadoščeni tudi psihosocialni pogoji, skrb za osebnostni razvoj odraščajočih otrok in mladine, skrb za razvoj vseh zaposlenih in zdrav življenjski slog ter spodbujanje ustvarjalnih skupnosti. Lani pripravljeni osnutek nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja za prihodnjih 10 let med drugim predvideva potrebo po sistematičnem, celovitem, vključujočem in kakovostnem delu z nadarjenimi – od vrtca do dijaških let. Če bo sprejet, se bo začel poskusno izvajati.
Če bi mene vprašali o ogroženih ali ranljivih skupinah v slovenskem šolskem sistemu, bi rekla, da so to zagotovo tudi tisti, ki zmorejo in hočejo več, torej tako imenovani nadarjeni otroci, učenci, dijaki, zato ker se jih pusti za na konec. Češ, oni že zmorejo, saj oni pa ne potrebujejo nobene pomoči. Danes pa vemo, da je to napačna predstava, stereotip, mit o nadarjenih. V ozadju je znanje, da so tudi oni otroci, da imajo tudi oni razvojne potrebe.
Tiha kriza: Nadarjeni učenci kot ranljiva skupina v slovenskem šolstvu
Če v vzgojno-izobraževalnem procesu opazimo otroka, ki zmore, je dobro, da ga podpremo, četudi to zahteva drugačno ravnanje kot pri preostali večini v razredu, pravi Mojca Juriševič. Pri tem je treba take mlade po njenih besedah podpreti tudi v njihovi motivacijski usmerjenosti.
"Ja, imamo empirične podatke. Če bi mene vprašali o ogroženih ali ranljivih skupinah v slovenskem šolskem sistemu, bi rekla, da so to zagotovo tudi tisti, ki zmorejo in hočejo več, torej tako imenovani nadarjeni otroci, učenci, dijaki, zato ker se jih pusti za na konec. Češ, oni že zmorejo, saj oni pa ne potrebujejo nobene pomoči. Danes pa vemo, da je to napačna predstava, stereotip, mit o nadarjenih. V ozadju je znanje, da so tudi oni otroci, da imajo tudi oni razvojne potrebe, da pa so drugačne od drugih otrok, in tukaj jim je treba priti naproti. To ni prepoznano kot potreba, zato je odvisno od občutljivosti učiteljev, se pa trudimo, da bi to postala obveza, ne le samo učiteljeva dobra volja."
Črne lise po Sloveniji
Ni nepomembno, ali učitelj čuti posebno motivacijo v tem, da spodbuja nadarjene, se jim dodatno posveča in jih uči vztrajnega in trdega dela. V državi je veliko takih učiteljev, hkrati pa – kot pravijo v Društvu matematikov, fizikov in astronomov Slovenije – na žalost tudi 'črne lise' med območji. Kot opiše podpredsednik društva Ciril Dominko, zaznavajo območja, kjer primanjkuje učiteljev ali pa šola in učitelji zaradi pomanjkanja financ, kadra ali energije nimajo motivacije in časa, da bi se dodatno posvečali nadarjenim. S takih območij je po njegovih besedah manj otrok in mladih, ki se uvrščajo na tekmovanja. V društvu imajo pregled nad selekcijskimi tekmovanji v znanju matematike, fizike, astronomije in ekonomije.
Majhna podeželska šola, veliki matematični prvaki
Ena takih šol, ki po uspešnosti na matematičnih tekmovanjih štrli iz slovenskega povprečja, je Osnovna šola dr. Jožeta Pučnika na Črešnjevcu vzhodno od Slovenske Bistrice. Majhna podeželska šola od prvega do devetega razreda s skupno približno 170 učenci. Matematični krožek obiskuje vsak tretji učenec predmetne stopnje. In če velike šole v državi na državno tekmovanje iz matematike pošljejo peščico otrok, Črešnjevec zastopa tudi po 10 učencev. Za ilustracijo. Regijsko tekmovanje v matematiki zajema približno 30 šol, ki skupaj na državno tekmovanje pošljejo približno 40 otrok. S Črešnjevca jih torej poberejo kar četrtino. Na rekordni leti 2018 in 2019 so domov prinesli po sedem zlatih priznanj in več naslovov prvih v državi, njihova nekdanja učenka Katarina Grilj se je pozneje večkrat uvrstila na matematično olimpijado, lani pa gimnazijo končala kot diamantna maturantka.
Matematiko na šoli na Črešnjevcu že 28 let uči nekdanji učenec Žarko Šalabalija. Ko smo ga v začetku tedna mobilnosti obiskali v šoli, je ravno pripeljal skupino otrok, staršev in še kužkov s tako imenovanim pešbusom. Pripešačili so iz nekaj kilometrov oddaljenih zaselkov. Kot pravi, z užitkom dela z otroki, ki pokažejo trud in voljo in ki so pripravljeni večkrat na teden vstati uro bolj zgodaj. "Ponosen in vesel sem, ko jim na tekmovanjih uspe in da tako vzljubijo matematiko, da ta postane nepogrešljiv del njihovega življenja."
Pri matematičnem krožku tretjina predmetne stopnje, pri šahu četrtina šole
Osvojena zlata in srebrna priznanja v matematiki so po njegovih besedah dodaten motiv učencem, da se trudijo, prinesejo jim namreč točke za pridobitev Zoisove štipendije. Pomembna motivacija je tudi medgeneracijska spodbuda, saj si želi biti vsaka nova generacija ravno tako uspešna kot prejšnja.
Dodaten pouk matematike, ki ga obiskuje kar tretjina predmetne stopnje, poteka dvakrat tedensko. "Tam rešujemo problemske naloge. Včasih se najde naloga, ki jo delamo celo uro, in ko otrok reši tak problem, so srečni tako oni kot jaz." Ob tem skuša otroke motivirati tudi z drugimi dejavnostmi. "Izvajamo matematični maraton, to je noč, ki jo preživimo na šoli. Takrat ne rešujemo le nalog, ampak imamo tudi tekmovanje v recitiranju števila pi, učencem pripravim sobo pobega …" Nacionalno preverjanje znanja pri matematiki kot šola opravijo za 25 odstotkov bolje od slovenskega povprečja. "To je dokaz, da ne delamo dobro samo z nadarjenimi učenci, ampak tudi z učenci, ki jim matematika ni preveč blizu."
Ker na šoli ne najdejo učitelja fizike, je z letošnjim šolskim letom začel poučevati tudi to, učence pa že vrsto let navdušuje tudi za šah. Tega jih na šoli trenira 45, torej četrtina vseh učencev. "Delati začnem že s 7-letniki." Pri šahu ni tako kot pri matematiki, razlaga, v njem se lahko enakovredno srečujejo in merijo vse generacije. "V šahu lahko nadobuden drugo- ali prvošolec enakovredno igra šah z devetošolcem. Ni starostnih omejitev in to mi je najlepše. Starejši motivirajo mlajše."
Iz osnovne šole prej na priprave h gimnazijskemu učitelju
Tudi Luka Horjak, trenutno študent matematike, ki je osvojil doslej edino zlato medaljo na mednarodnih olimpijadah v znanju iz matematike, poudarja, da bi bili brez predanega mentorja njegovi rezultati drugačni. Za njim so leta priprav, zavzetega dela, tudi pod mentorstvom Kristijana Kocbeka, profesorja na Prvi gimnaziji v Celju. "Tekmovati sem začel v osnovni šoli, že v 7. razredu sem začel sodelovati s profesorjem Kristjanom Kocbekom, pripravljala sva se na izbirne teste." Pod njegovim mentorstvom se je nato v srednji šoli redno uvrščal na mednarodno olimpijado v matematiki in kot doslej edini Slovenec dobil tudi zlato medaljo.
Da gre za matematičnega genija, so ugotovili že, ko je obiskoval osnovno šolo. "Tu gre zahvala moji osnovni šoli v Rimskih Toplicah, kjer so me zavoljo priprav s profesorjem Kocbekom od pouka spustili prej." Kot pravi, v reševanju matematičnih problemov zelo uživa, predstavljajo mu izziv, dodatno ga je matematika pritegnila, saj je bilo v njegovem domačem kraju malo drugih možnosti za preživljanje prostega časa. Sicer je – kot pripoveduje – talent za matematiko kazal že pri treh letih, ko naj bi po pričevanju njegove mame že znal preprosto množiti.
Horjak, ki zdaj kot študent pomaga pri organizaciji priprav na olimpijado, pravi, da miselni orehi, s katerimi se mladi tekmovalci spopadajo v hudi mednarodni konkurenci, zahtevajo posebno ustvarjalnost, ki te je šola ne nauči. "Na olimpijadi tekmovalci dobijo tipe nalog, ki jih prej še niso reševali. Bistvo je v tem, da se med tekmovanjem sami domislijo kreativne rešitve."
Na fakultetah spuščajo kriterije
Delo z nadarjenimi je, kot smo danes že ugotovili, velikokrat odvisno od učiteljeve dobre volje in zavzetosti. A ker manjka učiteljev in ker so tisti, ki ostajajo, pogosto posledično preobremenjeni, delo z nadarjenimi lahko izvisi, pravi Jurij Bajc, ki na Pedagoški fakulteti v Ljubljani predava prihodnjim učiteljem fizike, je pa tudi spremljevalec nadarjenih mladih fizikov na mednarodnih olimpijadah.
"Učitelj je tisti, ki se odloči, ali bo zlahka vzel poklic. Ali se ne bo ukvarjal z nadarjenimi ali se bo ukvarjal le s tistimi, ki imajo slabše ocene, ali se z nobenimi ne bo. Ker je tako pomanjkanje učiteljev naravoslovnih predmetov, se lahko odloči, kar od tega želi. To je zelo individualno. Tisti učitelji, ki se odločijo, da se bodo ukvarjali z nadarjenimi, so sami zadovoljni, so zadovoljni dijaki oziroma učenci … Ampak je res veliko pomanjkanje in to vodi do tega, da se neprimerni zaposlujejo, in tega, da moramo na fakultetah spuščati kriterije za prehod iz letnika v letnik, drugače sploh ne bi bilo učiteljev, čeprav to sam počnem res s težkim srcem. Ampak enostavno ni kadra."
Vsebinske priprave na mednarodne olimpijade: skoraj prostovoljstvo
V Društvu matematikov, fizikov in astronomov Slovenije spremljajo nadarjene dijake v verigi priprav na mednarodne olimpijade v znanju iz matematike, fizike, astronomije in ekonomije. Gre za organizacijo tekmovanj, selekcijo dijakov, njihovo pripravo in organizacijo njihovega sodelovanja na mednarodnih olimpijadah v znanju. Tja se uvrstijo najboljši tekmovalci na državni ravni, ki jih izberejo po posebnem izbirnem postopku. Podpredsednik društva Ciril Dominko poudarja, da v sistemu manjka finančna podpora za dodatno strokovno delo z najbolj nadarjenimi in za nekatere neizogibne stroške udeležbe na mednarodnih tekmovanjih, ki jih iz razpisnih sredstev ni mogoče uveljavljati. Tako za nemoteno udeležbo mladih tekmovalcev in vodij ekip na mednarodnih olimpijadah v društvu močno zarežejo v proračun.
Doktorja znanosti z Inštituta 'Jožef Stefan', ki ima priprave za olimpijado, plačamo 15 evrov bruto na uro, kar je cena za kakšno študentsko delo. Načeloma tisti, ki se vsebinsko ukvarjamo s tekmovanji, vsi delamo prostovoljno in dobimo neko simbolično nagrado, a če štejemo ure, kolikor jih namenimo temu delu, je to čisto prostovoljstvo.
Pa se je zato že kdaj zgodilo, da kakšnemu od dijakov niso mogli omogočiti udeležbe na olimpijadi. "Ne, to se še ni zgodilo," odgovarja Bajc. "Društvo del sredstev prenaša v naslednje leto, smo pa imeli zaradi stroškov s tekmovanji precejšen minus." Pri tem opozarjajo, da je zlasti plačilo tistim, ki mlade pripravljajo na olimpijado, skromno oziroma ga skoraj ni. Pogosto pri pripravah skoraj prostovoljno in iz moralne obveze sodelujejo nekdanji tekmovalci. "Doktorja znanosti z Inštituta 'Jožef Stefan', ki ima priprave za olimpijado, plačamo 15 evrov bruto na uro, kar je cena za kakšno študentsko delo. Načeloma tisti, ki se vsebinsko ukvarjamo s tekmovanji, vsi delamo prostovoljno in dobimo neko simbolično nagrado, a če štejemo ure, kolikor jih namenimo temu delu, je to čisto prostovoljstvo."
Dominko ob tem doda, da niso prav nič na boljšem mentorji na šolah in pa šole same. "Mentorji niso nič plačani, to je problem. Ministrstvo smo pozvali, da bi v prihodnji pravilnik vključili tudi nagrajevanje mentorjev, ki pripravljajo učence in dijake, in pa šole, ki organizirajo tekmovanja. Zdaj od tega nimajo nič."
Kdo so prižigalci ognja?
Kakšni pa so učitelji, ki so pravi prižigalci ognja, kako jim uspe motivirati otroke in dijake? Mojca Juriševič, ki je v preteklosti tudi strokovno spremljala tabore za nadarjene, je odgovore mladih strnila takole: "Povedali so, da so dobri učitelji in mentorji taki, ki so 'normalni', se znajo pošaliti, so motivirani, se učijo iz svojih napak in znajo vzpostaviti prostor za delanje napak." Dodala je, da si nadarjeni želijo boljših odnosov z učitelji in med sabo, bolj avtentičnega učnega dela, več raziskovanja in eksperimentalnega dela.
Matura je vrhunski primer tega, kako dobro se lahko na nekaj pripravimo, namesto da bi preizkušali, kako ustvarjalni smo lahko.
Mladi ob tem cenijo tudi dovolj svobode, zaupanja in večji poudarek na ustvarjalnosti. Po besedah dobitnika sedmih medalj na mednarodnih olimpijadah, tudi letošnjega prvaka na mednarodni olimpijadi v astronomiji Petra Andolška, bi morale dati šole večji poudarek na razumevanju. David Urbanc, letos bronast na mednarodni olimpijadi v matematiki, meni, da je ključno večje polje svobode tistim, ki izkazujejo večji potencial. Špela Gačnik, letos srebrna na mednarodni ekonomski olimpijadi, vidi prednosti mednarodne mature v primerjavi s splošnim sistemom izobraževanja pri nas v tem, da zahteva manj učenja na pamet in da je pouk veliko bolj strukturiran okoli razumevanja. Letošnji dobitnik srebrne medalje na mednarodni astronomski olimpijadi Aleš Rus pa si želi večjega pripuščanja ustvarjalnosti in odmika od strukturiranega učenja. "Matura je vrhunski primer tega, kako dobro se lahko na nekaj pripravimo, namesto da bi preizkušali, kako ustvarjalni smo lahko."
Ustvarjalnost je ob inteligentnosti ena od sestavin nadarjenosti, ki vodi v inovacije in razvoj družbe, ob tem pa je dober pokazatelj, kako dobro jo negujemo pri mladih. Pri tem spomnimo na junijske rezultate mednarodne raziskave PISA, v kateri so sodelovali 15 let stari mladostniki iz 64 držav. Pri mladih iz slovenskih šol kažejo na podpovprečne dosežke na področju ustvarjalnega mišljenja, kljub temu da so poročali o pogostejši udeležbi v aktivnostih s področja ustvarjalnosti na tedenski ravni kot njihovi vrstniki iz držav OECD.
Nadarjeni mladi pogosto pod velikim pritiskom
Dijake, ki so nas zastopali na mednarodnih tekmovanjih v znanju, smo ob tem vprašali, kakšni sta zaslomba in podpora v njihovem primarnem okolju. Kako je nanje vplivala spodbuda v družini oziroma v bližnji okolici? Po besedah Andraža Pluta, bronastega na mednarodni ekonomski olimpijadi, ga je k temu področju spodbudilo že delo njegove mame, ki je profesorica ekonomskih predmetov. "Izpostavljenost je spodbudila zanimanje, starši so me vedno spodbujali, naj bom radoveden."
Aleš Rus pa je dodal, da čeprav bližnji niso vedno razumeli zapletenosti področij, s katerimi se je ukvarjal, so ga spodbujali in mu pomagali pri nakupu opreme. Ob tem se je spomnil na več vplivnih učiteljskih figur, zlasti na osnovnošolskega učitelja, ki ga je prvi uvedel v delo s teleskopom, in na medvrstniški vpliv. "Sošolec Peter Andolšek me je navdušil s svojimi rezultati in s tem, da mi je pomagal spoznati teoretične prvine astronomije."
Žarko Šalabalija, učitelj matematike v kraju Črešnjevec, ob tem ugotavlja, da imajo nadarjeni na več področjih v šoli nadpovprečne potenciale in da so zelo pogosto razpršeni med nagrmadenimi dodatnimi šolskimi in obšolskimi dejavnostmi. "Vsi učitelji si želimo delati s takimi učenci, a moramo izbrati normalno mero, saj ga ne moremo raztrgati. Ključen je dogovor med učitelji in da je otrok motiviran."
Trditve, kot so, 'joj, moj pa se nič ne uči, pa ima same petke', so preprosto neresnične. To je z nevrofiziološkega vidika nemogoče! S tem ustvarjamo napačno predstavo, da tisti, ki se uči, ni pameten. Kar je narobe!
Da je nujna prava mera z umirjenimi pričakovanji, dodaja Mojca Juriševič s Pedagoške fakultete. "Velikokrat se zgodi, da se otroke kar pahne v določeno aktivnost, starši namreč menijo, da je to najboljša zagotovljena pot za otroka. Septembra ga tako trpamo k interesnim aktivnostim, kar je seveda starševska ljubezen, a brez znanja. Otroku je treba prisluhniti, morda sploh ne potrebuje aktivnosti, morda potrebuje le starša." Doda, da je sicer dobro imeti visoka pričakovanja do otrok. "Z njimi človek dobi občutek, da nekdo zaupa v njegove sposobnosti. Problem je, ko so ta visoka pričakovanja nerealna."
Jurij Bajc, vodja fizikalne ekipe na olimpijadi, ob tem posvari tudi pred hudim psihičnim pritiskom, ki so ga tovrstni mladi tekmovalci velikokrat deležni zaradi tudi lastnih visokih pričakovanj: "Dobro je, če v primarni družini jemljejo tekmovanja kot dodatno prostočasno aktivnost, ki otroka zanima. Če pa so starši obremenjeni s tem, da bo otrok dosegel uspeh, so pa otroci pod strašanskim stresom. Primarna družina lahko posamezniku pritisk zelo olajša ali pa ga še dodatno obremeni."
Nadarjen ali le priden? Ne, nadarjen in priden!
Mojca Juriševič ob tem zanika stereotipe, da so nadarjeni dodatno nagnjeni k perfekcionizmu in da se zaradi veliko učenja zatekajo v osamo: "Nadarjeni ne izstopajo po tej značilnosti. Nasprotno, velikokrat so dobri vodje, imajo veliko socialnih stikov, usmerjeni so v sodelovanje z drugimi, ki so na njihovi kognitivni ravni." Posvari, da napačno razumevanje nadarjenih in njihovih potreb lahko poslabša delo z njimi.
Vsekakor pa priznanje, da to, da si med nadarjenimi, ne bi smel biti izgovor za polenitev, in obratno, to, da se nekdo uči, ne opazka za to, da nekomu manjka nadarjenosti in da je zgolj priden. Trditve, kot so, 'joj, moj pa se nič ne uči, pa ima same petke', so preprosto neresnične, opozarja. "To je z nevrofiziološkega vidika nemogoče! S tem ustvarjamo napačno predstavo, da tisti, ki se uči, ni pameten. Kar je narobe! Ker če hočeš kaj vedeti, se moraš učiti. In če hočeš dosti vedeti, se moraš dosti učiti. V otroštvu se ustvarjajo temelji tega, da se naučimo učiti, delati, pridobivati delovne navade, se potruditi za kaj, in to velja tudi za nadarjene. Če nisi priden, ne moreš realizirati svoje nadarjenosti."
Celotno oddajo Vroči mikrofon lahko poslušate v avdioposnetku spodaj.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje