"Izvolitev s 153 glasovi podpore je izjemen rezultat, saj gre za 80-odstotno podporo v svetu, ki je zelo razdeljen," je za oddajo Ob osmih na Prvem programu Radia Slovenija ocenil naš dopisnik iz Združenih držav Andrej Stopar, ki je podrobno spremljal slovensko kampanjo pred včerajšnjimi volitvami v palači Združenih narodov. Kot poudarja, je bila naša kampanja zelo kratka, prepričala je tudi države, v katerih nas sploh ne poznajo, na celinah, kjer nimamo diplomatskih predstavništev. "Očitno je Slovenija znala nagovoriti te države, kajti zanjo so glasovale tudi tiste, ki običajno niso naklonjene Zahodu, ampak imajo globlje zakoreninjene stike z drugim polom. Bomo videli, kako se bomo odzvali pod določenimi pritiski in kam bodo pritiskali. Ampak tukaj lepo vidimo, da so države očitno izražale neke vrste upanje. Izbrale so ne preveč opredeljeno članico, ki je poudarjala svojo srednjo pot."

O zakulisju dogajanja v palači Združenih narodov se je z Andrejem Stoparjem v tokratni epizodi Ob osmih pogovarjal Matej Hrastar.

Kljub previdnemu optimizmu, ki so ga omenjali v naši delegaciji, zlasti ministrica Tanja Fajon, je bilo pred glasovanjem mogoče zaznati precej previdnosti, celo dvomov. Si po vseh pogovorih pričakoval tako gladko zmago v prvem krogu?
Imel sem kar dober občutek, moram reči. Diplomati so vedno zelo previdni, in če je glasovanje tajno in poteka v Generalni skupščini, kjer je pač toliko zelo različnih članic z različnimi interesi, je seveda težko predvideti razplet. Kajti tisti, ki poznajo delo v OZN, vedo, da diplomati tam zelo radi obljubljajo, in to na vse strani. Ampak ko se pogovarjaš "off the record" z ljudmi, so pa bili bistveno bolj optimistični, kot so to bili pripravljeni javno priznati.

In na koncu je bil rezultat na zgornjem polu tega, kar so verjetno pričakovali.
Ne, to je izjemen rezultat. To je 80-odstotna podpora, in sicer v času, ko je svet zelo razdeljen, ko je toliko nezaupanja. In še nekaj je zelo zanimivo. Naša kampanja je bila izjemno kratka v primerjavi z običajnimi, ki trajajo 10 let ali dlje, in prepričala je tudi države, v katerih nas pravzaprav sploh ne poznajo in smo jih morali pravzaprav prepričevati, kdo smo, kaj smo in kaj želimo.

Ob slavju ob razglasitvi rezultata se je zdelo, da je vsem kar malo odleglo. Videli smo tudi solze, kot na kakšnem športnem dogodku. Si po koncu spraševal, kakšni so občutki?
Priznam, sem, seveda sem jih vprašal, ker razumeti je treba, da je bila to kratka in izjemno intenzivna kampanja: ogromno srečanj, družabnih dogodkov, potovanj in premaganih kilometrov. Ljudje so utrujeni, ampak se dobro zavedajo, da se delo pravzaprav šele dobro začenja.

80 odstotkov glasov je bilo na slovenski strani, 153, proti 38 za Belorusijo. Koliko je to podpora Sloveniji in njenemu delu in koliko Zahodu?
Moram reči, da je bilo to tudi moje vprašanje. Seveda se tukaj sprašujemo, kako neodvisna je pravzaprav lahko ena majhna Slovenija v Varnostnem svetu, kjer se križa toliko različnih interesov, predvsem stalnih članic. Očitno je Slovenija znala nagovoriti te države, kajti zanjo so glasovale tudi take, ki običajno niso naklonjene Zahodu oziroma imajo morda celo bolj zakoreninjene odnose z drugim polom. Bomo videli, kako bomo zdaj navigirali med različnimi pritiski. Če bodo pritiski razpršeni, bomo imeli še večje težave, ker potem levica ne bo vedela, kaj dela desnica. Ampak tukaj lepo vidimo, da so države očitno izražale neke vrste upanje. Izbrale so ne preveč opredeljeno članico oziroma članico, ki je poudarjala svojo nevtralnost, neko svojo srednjo pot.

Zanimiva je tudi vloga Kitajske, ki nikogar ni podprla, a tudi ne izrazila nasprotovanja, zlasti glede na to, da je dokaj blizu Rusiji.
Da, ampak to je mogoče zelo dobro razumeti, kajti v Varnostnem svetu je morda pogosteje nujen verodostojen partner in ne partner, ki je vnaprej opredeljen. Kitajska je verjetno zelo pozorno opazovala slovensko kampanjo, predvsem to, kako je nagovarjala afriške države, kjer ima Kitajska zelo močne interese. In ko sem opazoval, kako se je v ponedeljek razvijala situacija na slovenskem sprejemu – to je branje med vrsticami – je dejstvo, da je bil sprejem nenavadno dobro obiskan. Običajno mi pravijo, da pride približno 50 gostov. Na slovenski sprejem je prišlo več kot 300 ljudi, zlasti z afriške celine jih je bilo veliko, tudi veleposlaniki, za katere je bilo jasno, da v prvem krogu ne bodo glasovali za Slovenijo. Tako da tukaj je verjetno Slovenija opravila dobro delo.

Če povsem obrneva ploščo: marsikdo se bo vprašal, zakaj je sedež v Varnostnem svetu sploh pomemben, če je bolj kot ne posvetovalni organ, pri res pomembnih vprašanjih pa blokiran zaradi veta in tri države ves svet držijo za talca.
Seveda je mogoče gledati tudi tako, ampak ali lahko kdo pokaže na kakšno učinkovitejšo nadnacionalno organizacijo danes? Tudi jaz sem kritik svetovne organizacije. Tudi jaz opažam erozijo njenega vpliva. To ves čas govorim, ampak pokažite mi neki forum, na katerem se v kratkem času lahko srečajo predstavniki toliko držav in se pogovarjajo. Zavedati se moramo, česa je v tem trenutku skupaj z nami svet sposoben. In organizacija ne more biti bistveno boljša od človeštva samega.

Še več v tokratni epizodi Ob osmih. Naročite se na podkast.