Vlada je prejšnji teden potrdila novelo zakona o občinskem redarstvu. Po navedbah ministrstva za javno upravo je bil glavni razlog dejstvo, da je sedanji zakon star že celo desetletje, v tem času pa so bili spremenjeni nekateri zakoni, ki vplivajo tudi na delo redarstev, denimo zakoni o lokalni samoupravi, o prekrških, o javnih uslužbencih in o varstvu osebnih podatkov.

Bistvena novost nove redarske zakonodaje je razširitev pooblastil redarjem, ki bodo imeli na voljo več možnosti za uporabo telesne sile in prisilnih sredstev, kot so npr. plinski razpršilci.

Zakon o občinskih redarjih, ki je še v veljavi, zdaj občinskim in mestnim redarjem sicer omogoča, da pridržijo osebo, a če le ta ne upošteva redarjevega ukaza in odide, je redarji niso smeli zaustaviti s "telesno silo" ali plinskim razpršilcem. Njuna uporaba je bila dovoljena zgolj ob napadu na redarje oz. če redar "drugače ne more od sebe ali koga drugega odvrniti istočasnega protipravnega napada". Kmalu, če bodo to potrdili tudi poslanci DZ-ja, se bo to spremenilo.

Novela zakona o občinskih redarjih predvideva spremembe 13. in 14. člena, ki omogočata, da bo smel občinski redar tudi v primerih, ko oseba ne bo upoštevala njegovega ukaza, uporabiti telesno silo in plinski razpršilec, pri čemer pa je ves čas zavezan k spoštovanju načela sorazmernosti, "zato bo vedno uporabil najmilejše prisilno sredstvo, primerno danemu položaju", so pojasnili na ministrstvu.

Minister za javno upravo Boris Koprivnikar je po sprejetju zakona na vladi pojasnil, da sprememba redarskega zakona "nikakor ne pomeni, da postajamo policijska država," ter dodal, da je bilo primerov, ko so redarji uporabili "sredstva pridržanja," doslej izjemno malo.

Redarji so, kar se tiče uporabe sile v samoobrambne namene, imeli še največ dela v Ljubljani, kjer je bilo v zadnjih petih letih 18 kaznivih dejanj napadov na "uradne osebe" ali preprečitve njihovih dejanj. Glede na naše poizvedovanje po občinskih redarstvih slovenskih mestnih občin pa v številnih sploh niso zaznali tovrstnih incidentov. Zakaj se potemtakem širijo pooblastila redarjev oz. ali je res treba zakonodajo novelirati, ker že desetletje ni bila spremenjena?

"Smiselnost sprememb katerekoli zakonodaje, v tem primeru zakona o občinskem redarstvu, naj bi sledila temeljiti analizi stanja in potreb, ne zgolj času, ki je pretekel od sprejetja nekega zakona. Vsekakor pa je bil v letu 2006 velik dosežek, da je bil zakon pripravljen in sprejet, zato je bil v tistem času to tudi nekakšen kompromis. Zakonske določbe večjega števila področnih zakonov, po področjih varnost v cestnem prometu, varnost javnega reda in miru ter pooblastila policije, se spreminjajo, zato je tudi na področju občinskih redarstev potrebno določene člene spremeniti na način, da sledijo že veljavni zakonodaji," pojasnjuje Miha Dvojmoč, predavatelj na Fakulteti za varnostne vede.

Novela zakona določa, da bo občinski redar v primerih, ko oseba ne upošteva njegove ustne odredbe oziroma ukaza in poskuša oditi, lahko uporabil telesno silo in plinski razpršilec. Trenutno sta omenjeni prisilni sredstvi predvideni zgolj za primer, ko redar "drugače ne more od sebe ali koga drugega odvrniti istočasnega protipravnega napada". Ali je razširitev uporabe prisilnih sredstev res potrebna oz. ali se s tem redarjem daje preveč pooblastil?
Dikciji "ko drugače ne more od sebe ali koga drugega odvrniti istočasnega protipravnega napada" dejansko sledijo določbe Kazenskega zakonika, ne smemo pa tu zanemariti in pozabiti na dejstvo, da je občinski redar pooblaščena uradna oseba, ki opravlja določene naloge in je mnogokrat podvržena mnogim odzivom predvsem kršiteljev predpisov, ki so ogrožajoči za telo in življenje osebe, v našem primeru občinskega redarja. Ali imenujemo pooblastilo uporaba "fizične sile" ali uporaba "telesne sile", bi bilo z akademskega vidika lahko deležno določene razprave, vendar oba termina v praksi pomenita podobno, če ne enako zadevo. V primeru sile (najmanjše, ki je za to potrebna), pa naj govorimo o fizični sili ali telesni sili, mora slediti strokovni uporabi sile in tu ne gre za uporabo sile kar tako, uporaba telesne sile in načini strokovne uporabe so določeni in poznani, najlaže jih razdelimo po stopnjevanju na naslednji način: strokovni prijemi, strokovni udarci in strokovni meti (kot stopnjevanje sile za zagotovitev zakonitega stanja). Vsekakor mora biti vsakdo, ki mu je tovrstno pooblastilo podeljeno, primerno strokovno usposobljen za njegovo uporabo na eni strani in primerno nadziran na drugi strani. Zato glede na opredelitve sile in tudi uporabe plinskega razpršilca (ki ga v torbici nosi marsikatera gospa) menim, da se pooblaščene uradne osebe v nasprotju z omenjenim [razpršilec kot obrambno sredstvo neuradne osebe, op. p.] za uporabo plinskega razpršilca usposabljajo in morajo poznati tudi način pomoči kršitelju, če pride do morebitne poškodbe, to pa za osebe, ki ga nosijo "kar tako", ne moremo trditi. Razširitev pooblastil (če temu sploh lahko tako rečemo) ni nič posebnega in nenavadnega, vsekakor pa je tu potrebno tako primerno in zakonito ravnanje kot nadzor nad uporabo posameznih prisilnih sredstev.

Ali bo imela dodatna uporaba prisilnih sredstev večji psihološki vpliv na kršitelje?Psihologija kršiteljev sicer ni moja specialnost, pa vendarle, ker imam tudi 10 let in še nekaj več izkušenj z delom na terenu na različnih področjih zagotavljanja varnosti, sámo povečanje prisilnih sredstev (o katerih govorimo v tem primeru) na večino kršiteljev nima zaznavnega vpliva, kajti tovrstni kršitelji redkokdaj razmišljajo o posledicah, dokler zoper njih prisilno sredstvo ni uporabljeno; sáma razprava in medijsko poročanje o tem lahko odvrne tiste morebitne kršitelje, ki se zavedajo potencialnih posledic. Za glavni način razrešitve konflikta ali njegove preprečitve bi bilo bolje več delati na komunikacijskih veščinah, ki so mnogokrat zanemarjena kategorija.

Spreminja se tudi nadzor nad uporabo pooblastil občinskega redarja. Ali je ustrezen?Spremembe nadzora se mi zdijo pomanjkljive. Vsekakor sta dve spremembi dobrodošli, in sicer, da mora vodja občinskega redarstva oceniti zakonitost in strokovno uporabe prisilnih sredstev občinskega redarja. Tu pa predvsem pogrešam sledeče zadeve: v kolikšnem času mora občinski redar o uporabi tovrstnih prisilnih sredstev poročati vodji občinskega redarja (moje mnenje je takoj oziroma v najkrajšem mogočem času), v kolikšnem času mora vodja občinskega redarstva podati poročilo komisiji in kaj mora poročilo vsebovati. Pri zadnjem manjka čas, v katerem vodja občinskega redarstva poroča, po moji oceni ne bi smel biti daljši od 48 ur, in tudi način poročanja: kaj konkretno mora v poročilo zapisati. Tu bi se zakonodajalec oziroma predlagatelj lahko zgledoval po Zakonu o zasebnem varovanju (2011), ki je predpisal čas, v katerem je treba poročati, in način (pripravljen je celo primer poročanja). Po opisanem je sprememba dobrodošla, vendar za učinkovit nadzor nad uporabo prisilnih sredstev, ki posegajo v temeljne človekove pravice in svoboščine (predvsem telesna sila, zadržanje na kraju, varnostni pregled in uporaba drugih prisilnih sredstev) pomanjkljiv ali celo površen in premalo določen.

Kako primerna so usposabljanja redarjev? Ali so pogoji zaposlitev in štiridnevno izpopolnjevanje občinskih redarjev na policijski akademiji dovolj za opravljanje del in nalog redarjev?
Pogoji za zaposlitev občinskih redarjev so podobni preostalim na področju zaposlovanja v javnem sektorju, vsekakor pa bi bilo treba tu razmisliti o ponovni opredelitvi »varnostnih zadržkov« in o tem, kdo te zadržke ocenjuje in kako je za to usposobljen; ponovno bi bilo zanimivo smiselno uporabiti določbe Zakona o zasebnem varovanju (2011), ki določa varnostne zadržke na eni strani in preverjanje le-teh nalaga ministrstvu, pristojnemu za notranje zadeve. V primeru občinskih redarjev bi to lahko izvedlo identično ministrstvo ali katerokoli, ki bi bilo za to pooblaščeno. Seveda bi morali občinski redarji v vsakem trenutku te pogoje izpolnjevati in bi jim v primeru neizpolnjevanja lahko prenehala pooblaščenost. Glede samega usposabljanja pa pravilnik določa 410 ur usposabljanja, kar je 51 oziroma 52 dni po osem ur, tako da težko govorimo o štirih dneh usposabljanja, na koncu pa sledi preizkus znanja pred imenovano komisijo. Samó obdobno usposabljanje traja 40 ur, kar je pet delavnih dni. Usposabljanja je v tem smislu dovolj, če je primerno in kakovostno izvedeno, kar po mojem védenju je.