Konec osemdesetih let so bili čudoviti časi za Slovenijo, saj so se začeli dogajati demokratični procesi, optimizma in zagona je bilo v izobilju, je za MMC obujal spomine načelnik takratne slovenske milice in kasneje poveljnik slovenske policije Pavle Čelik in dodal, da so se obenem širile zlovešče težnje Miloševićevih krogov iz Srbije, ki so poskušali demokratične težnje zatreti in Jugoslavijo spremeniti v avtoritarno Veliko Srbijo. "Tudi v Sloveniji so poskušali izvesti jogurtno revolucijo in zrušiti slovensko oblast ter jo zamenjati s tako, ki bi jim ustrezala. V slovenski milici smo se na vse to odzivali, vedno smo pripravili načrte, ki so preprečili posamezne avanturistične posege in namere Beograda, ki so ogrožali in zaostrovali razmere po vsej Jugoslaviji," se je spominjal.

Po njegovih besedah se je vse skupaj začelo z naprednim časopisjem Novo revijo in tednikom Mladina, ki sta začela pisati o tem, da je treba Jugoslavijo spremeniti, demokratizirati in vojsko postaviti tja, kjer ji je mesto v drugih zahodnih demokracijah. Civilna družba se je zbudila, nekakšno prelomnico je pomenila tudi t. i. afera JBTZ, ki je še pospešila demokratične procese. "Vojska je to štela ne samo kot napad nase, pač pa kot napad na steber Jugoslavije, te stvari so bile takrat nevarne in smo jih tako tudi obravnavali," se je spominjal naslovnice "Mamula go home" v Mladini leta 1988, ki je ciljala na jugoslovanskega obrambnega ministra Branka Mamulo. Iz civilne družbe je zrasla koalicija Demos, ki jo je vodil Jože Pučnik in je aprila 1990 zmagala na prvih demokratičnih volitvah, Slovenijo pa popeljala na plebiscit in v samostojnost.
.

Nasprotniki demokratičnih procesov
Čelik se spominja zborovanj majhne skupinice, nekaj deset ljudi, jugoslovanskih entuziastov, na Kongresnem trgu v Ljubljani pri spomeniku kraljevini SHS. "Popolnoma nobene nevarnosti niso predstavljali, kajti vedeli so, da bomo takoj naredili red in zagotovili varnost," je opisal budno oko slovenske milice nad "fantasti", ki so živeli v oblakih in so delovali kot nekakšni iskreni zagovorniki Jugoslavije. "Bolj je šlo za samoiniciativno delovanje Srbov in Črnogorcev živečih v Sloveniji, kot pa za neko izpostavo Miloševićevega tipa," je ocenil.

Podpornikov srbskega t. i. demokratičnega centralizma, ki bi jim v Jugoslaviji omogočil prevlado, oziroma nasprotnikov demokratičnih procesov je v Sloveniji močno primanjkovalo: tako so nameravali za organizacijo ljubljanskega "mitinga resnice" Miloševićeve "mitingaše" pripeljati iz Srbije, Črne gore in Kosova. "Sprva je vse šlo v smeri, da se dovoli ta miting. Zato smo imeli že pripravljene načrte, da se jih spusti v Ljubljano, tam pa zagotovi red in mir. Tik pred zdajci pred 1. decembrom 1989 pa je padla odločitev, da se miting ne sme zgoditi in da ga bo milica oziroma Slovenija preprečila," je pojasnil in dodal, da so zato morali zadnji hip na glavo obrniti vse načrte, da so lahko zagotovili varnost v Sloveniji, in tako se je rodila akcija Sever.

Zastražene slovenske meje v akciji Sever
Z učinkovito akcijo Sever je takratna slovenska milica popolnoma onemogočila prihod t. i. mitingašev, ki bi v Ljubljani poskušali rušiti oblast. "Prvič v socialistični dobi je bila na južni meji močna zasedba slovenske milice, pod nadzorom smo imeli vse vlake, varovali pa smo tudi severno in zahodno mejo, ker smo predvidevali, da bi lahko šli v nakupovalna središča v Celovec in Trst, ob vračanju pa bi zavili na miting v Ljubljano," je opisal popolno zaporo tudi za potencialne udeležence mitinga, ki bi se vračali z nakupov v Avstriji in Italiji.

"Z akcijo je Slovenija Beogradu poslala močno sporočilo enotnosti ter da je pripravljena zagotoviti svojo neodvisnost in samostojnost," je izpostavil in dodal, da bi, če bi se miting zgodil, protestniki po zgledu Titograda in Novega Sada gotovo poskušali vztrajati, dokler se slovensko vodstvo ne bi poslovilo, kot se je to zgodilo v Črni gori in Vojvodini, oblast pa so nato prevzele Miloševićeve marionete. Takšen razplet dogodkov pa je bil popolnoma nesprejemljiv in ga Slovenija ni smela dopustiti.

"Nesmiselno računanje na Hrvaško pomoč"
Nekaj malega so poskušali koordinirati tudi s hrvaškimi varnostnimi organi, a kmalu so spoznali, da na njihovo pomoč ne gre računati, "saj je bilo hitro jasno, da oni ne bodo nič naredili, da bi preprečili potovanje čez hrvaško ozemlje v Slovenijo, vse je bilo pripravljeno, da bodo kot prometnik, ki pomaha, da lahko vozijo naprej". Računanje na Hrvaško pomoč pri zaustavljanju "mitingašev" na poti je bilo po Čelikovih besedah brez smisla, tako je padla odločitev, da se bodo morali opreti izključno na lastne sile.
.

.
"Nedolžno provociranje vojakov"
V času pred začetkom 10-dnevne osamosvojitvene vojne junija 1991 se Čelik ne spomni nikakršnih resnejših incidentov. "V slovenski pomladi je prihajalo do posameznih provokacij mladincev, ki so ob vojašnicah in v mestu provocirali vojake, nadlegovali kakšnega oficirja v lokalu, a je šlo večinoma le za osebne besedne obračune," je dodal in spomnil, da slovenska milica teh dogodkov ni jemala preveč resno, ravno obratno pa je bilo z jugoslovansko armado, ki je dogodke potencirala in skušala dokazovati, kako zelo je ogrožena varnost vojašnic in vojakov v prostem času.

Novi šefi brez omahovanja
V slovenski milici ni bilo nobenega omahovanja pri obrambi Slovenije in strahu pred mnogo močnejšo Jugoslovansko ljudsko armado (JLA). "Že par let pred osamosvojitvijo smo pri pouku v Tacnu (Kadetska šola za miličnike v Tacnu), pa tudi pri izobraževanju miličnikov na policijskih postajah poudarjali pomen legitimnosti, ne samo zakonitosti. Slovenska težnja po demokratični razrešitvi Jugoslavije je bila povsem legitimna, nobenega omahovanja pri zaščiti Slovenije ni bilo, ne glede na to, ali je to bila še stara slovenska oblast pod vodstvom Zveze komunistov Slovenije (ZKS) ali že nova demokratična Demosova oblast," je razložil pomen legitimnosti, ki je bila vseskozi na slovenski strani.

Poleti 1990 so Služba državne varnosti (SDV), kriminalistična ter uniformirana policija dobili nova vodstva. "Vsi smo postali novi šefi in smo skupaj delali načrte ter se usklajevali in pripravljali na resne dogodke, ki so bili na vidiku. Vedeli smo, da bo verjetno prišlo do oboroženega konflikta, tako da so bili vsi, ki niso uživali našega zaupanja, zamenjani," je pojasnil prvi poveljnik slovenske uniformirane policije.

V plebiscitarnem decembru je na prvem postroju Teritorialne obrambe v Kočevski Reki takratni predsednik slovenske vlade Lojze Peterle izjavil: "Tukaj je zadišalo po slovenski vojski." Sodelovanje s teritorialno obrambo, pa tudi vsemi drugimi državnimi službami, je bilo zelo dobro in se je vse do vojne krepilo, je poudaril Čelik in dodal, da je bila v tem času enotnost na vseh ravneh za dosego tako želenega cilja velika.

Plebiscitno veselje
Po razglasitvi plebiscitarnih rezultatov 26. decembra pred 25 leti je v Sloveniji zavladalo veliko veselje, ker je slovenska oblast dobila zakonito osnovo, da Slovenijo odpelje naprej v krog samostojnih držav, se je razglasitve rezultatov spominjal Čelik in pripomnil: "Dolgo smo pričakovali, da bomo postali samostojni in neodvisni od Beograda, tako da je zavladalo med prebivalstvom, politiki ter tudi v naših vrstah organov za notranje zadeve veliko navdušenje".

Sam plebiscit je tekel popolnoma mirno, vzorno in v skladu s pravili, po Čelikovih besedah ni bilo na voliščih nobenih nepravilnosti. "Milica je imela navodilo, da intervenira na volišču, če bi kdo oviral delo volilnih odborov, širil propagando za katerega od kandidatov, vznemirjal ljudi ter jih odvračal od volitev," je pojasnil in nadaljeval, da je vse teklo demokratično, sproščeno in zakonito, kar so potrdili tudi mednarodni opazovalci z Zahoda.

Je Slovenija odplula v pravo smer?
"Upali smo, da bo Slovenija šla v smeri modernega kapitalizma in pravnega reda, vendar so se stvari zelo hitro zasukale v razočaranje zaradi prelomljenih obljub, ki so bile dane s strani politike. Začelo se je z Demosovim vračanjem premoženja Cerkvi in kapitalistom iz stare Jugoslavije, nadaljevalo se je z denacionalizacijo in privatizacijo pod Drnovškovo vlado, pa vse do famoznega tajkunskega odkupovanja in t. i. menedžerskih prevzemov podjetij, ki so potem skrahirala v dolgovih. Tisti, ki so bili ob pravem času na pravem mestu, so se lepo okoristili, ni šlo tako, kot smo si zamislili, moram reči, da sem precej precej razočaran nad družbenim in gospodarskim dogajanjem v Sloveniji," je opisal svoj pogled na slovensko poosamosvojitveno pot in dodal, da je sicer pozitivno, ker smo postali člani Evropske unije (EU) ter da imamo odprte meje in prosto gibanje.
Poosamosvojitveni privatizacijski kaos ni bil napaka, pač pa načrtna izdaja in zloraba osamosvojitvene volje Slovenk in Slovencev, je prepričan Čelik.