Ker se bliža Slovenski evharistični kongres, ki bo 13. junija na nogometnem stadionu Arena Petrol v Celju, smo o pomenu in zgodovini evharističnih kongresov povprašali vodjo nadškofijskega arhiva v Ljubljani. France M. Dolinar je v pogovoru za našo spletno stran orisal zgodovino evharističnih kongresov na ozemlju oz. v bližini Slovenije, podrobneje opisal evharistični kongres, ki je bil leta 1935 na Plečnikovem stadionu v Ljubljani in se ga je udeležilo 150.000 ljudi, in spregovoril tudi o krizi vrednot in brezjanski Mariji.
V Celju bo poleg svete maše in procesije z Najsvetejšim potekala tudi razglasitev slovenskega mučenca Alojzija Grozdeta za blaženega. Papežev odposlanec, ki bo vodil Slovenski evharistični kongres, pa bo vatikanski državni tajnik kardinal Tarcisio Bertone.
Kaj je smisel evharističnih kongresov? Kje je bil prvi kongres oz. kdo je to začel?
Vrnil bi se na same začetke, kaj sploh pomeni evharistija v življenju kristjana. Od samega začetka so kristjani praznovali obhajanje Kristusove zadnje večerje, ki so ji rekli evharistija, zahvalna daritev. In to je bil tisti osrednji dogodek, ki so mu posvečali največjo pozornost. Šlo je za darovanje, ponovitev darovanja Kristusove daritve, in prejemanje Kristusa pod podobo kruha. V 11. stoletju, ko so se pojavile prve bolj izrazite teološke zmote, ki so nasprotovale Kristusovi navzočnosti pod podobama kruha in vina, se je pobožnost do evharističnega Kristusa razširila. Takrat se pojavijo tudi javna čaščenja Svetega Rešnjega telesa, pojavljajo se bratovščine Svetega Rešnjega telesa v najrazličnejših oblikah, ki so se razširile po vsem prostoru, tudi v našem. Bolj do izraza prihajajo tudi evharistične ali telovske, kot smo jim včasih rekli, procesije. To je tudi tisto obdobje, ko se pojavljajo tako imenovani evharistični čudeži. Takšen primer imamo v Orvietu (mesto v Italiji, op. a.), ko je češki duhovnik dvomil o Jezusovi navzočnosti pod podobama kruha in vina, romal v Rim in se ustavil v Orvietu. Ko je maševal, je pri povzdigovanju oz. po povzdigovanju podvomil, ali je Kristus res navzoč pod podobo kruha, in ko je hostijo prelomil, naj bi se nad korporal pocedila kri, in to je seveda vzbudilo veliko pozornost. V 19. stoletju je znameniti pariški monsinjor Gaston Segur želel evidentirati vse kraje v Franciji, kjer so se taki čudeži zgodili. Ko je gospa Emilie Marie Tamisier dobila ta njegov seznam, je prišla na idejo, da bi organizirala romanja k tem krajem. Prvo takšno romanje je organizirala leta 1874 v Lillu. Že čez dve leti v Avignonu je ob tem romanju organizirala tudi prva predavanja, ki so govorila o Kristusu, njegovi navzočnosti, o čaščenju. Ta navada se je zelo hitro udomačila v Franciji, nato tudi v Belgiji in leta 1881 so v Lillu že organizirali prvi francoski evharistični kongres, h kateremu pa so že prišli tudi prvi delegati iz Belgije, Avstrije, Švice, Italije.
Se pravi. da je bil to že mednarodni kongres?
To je že, lahko rečemo, prvi mednarodni evharistični kongres in na tem kongresu so že nastopili s posameznimi skupinami, v katerih so vedno razpravljali o temah, ki so bile povezane z evharistijo in predvsem o temah, ki so govorile o vlogi evharistije v življenju kristjana. Šlo je za to, da se evharističnega Kristusa postavi v središče človekovega življenja. Prva tri, štiri leta so mednarodne evharistične kongrese organizirali vsako leto, nato pa so bili mednarodni evharistični kongresi vsako drugo leto. Za to, da so bili vmes nacionalni ali regionalni evharistični kongresi. Kongresi so bili vsako leto, samo vsako drugo leto je bil mednarodni. Od leta 1893 pa je tem evharističnim kongresom predsedoval papežev legat. Ne papež osebno, ampak papežev legat. Prvič se je to zgodilo na evharističnem kongresu v Izraelu, nato pa je postala to navada. Če je šlo za mednarodni evharistični kongres, ga je vodil papežev legat. Mnogokrat pa tudi, ko je šlo za regionalnega.
Takšen, kot bo zdaj pri nas v Celju.
Tak kot je zdaj pri nas v Celju in je bil leta 1935 v Ljubljani - evharistični kongres za Jugoslavijo. Takrat je bil papežev legat poljski kardinal Hlond, zdaj v Celju pa bo to drugi za papežem (papežev državni tajnik kardinal Tarcisio Bertone, op. a.). To je na neki način priznanje tudi Sloveniji.
Kateri kongresi pa so bili že na ozemlju Slovenije. Omenili ste tega v Ljubljani leta 1935. Ali je bil še kakšen prej?
Prej so bili bolj regionalni. Bili so po dekanijah. Prvi na ozemlju nekdanje Jugoslavije je bil v Dubrovniku leta 1909, ampak to še ni bila Jugoslavija. Na ozemlju Jugoslavije pa je bil leta 1922 v Varaždinu in naslednje leto v Zagrebu, leta 1924 v Osijeku na Trsatu. Se pravi v neposredni bližini Ljubljane. Takrat se je porodila tudi ideja, da bi organizirali evharistične kongrese v Sloveniji, in leta 24 so bili organizirani prvi dekanijski evharistični kongresi. V Cerknici, na Vrhniki, v Šmartnem pri Litiji, v Grobljah naslednje leto, v Kočevju. Ob koncu 20. in na začetku 30. let pa so bili evharistični kongresi v vseh dekanijah po vsej Sloveniji. Leta 1934 so se na Jugoslovanski škofovski konferenci v Zagrebu domenili, da organizirajo skupni kongres za vso Jugoslavijo in za kraj so določili Ljubljano.
Po kakšnih posebnih poteh ali se ne ve?
Ker je bil prvi tak evharističen kongres za Jugoslavijo ali so se ga udeležili verniki vse Jugoslavije v Zagrebu, potem so rekli, naj bo naslednji v Ljubljani.
Takrat je bilo tri dni procesij, maš, povzdigovanj, zdaj v Celju bo samo en dan tak.
Kongres v Ljubljani leta 35 je bil kongres v pravem pomenu besede. To se pravi: poudarek je bil na zborovanjih. Ta so bila po stanovih in na teh zborovanjih po stanovih so potem predavali pomembni ljudje, ki so bili aktivni v verskem življenju v Jugoslaviji, ne samo v Sloveniji. Predavatelji so bili iz cele Jugoslavije in so se dotikali različnih tem. Če prelistate zajetni zbornik, ki je izšel po tem kongresu, če malo pogledate v kazalo zadaj, kjer so ti predavatelji in naslovi predavanj, ki so natisnjena v celoti, vidite, da se predavanje dotikajo vsakdanjega življenja. Vsakdanjega življenja človeka, njegovega odnosa do evharistije in da skušajo poudariti samozavest. Ta množičnost naj bi utrdila samozavest jugoslovanskih katoličanov. Zanimivo pa je, da se političnih tem ne dotikajo. Politične teme so obravnavali na katoliških shodih. Medtem ko so evharistični kongresi namenjeni poglobitvi verskega življenja vernikov v posameznih deželah. Vzporedno s temi predavanji, ki so bila, so bile pa te množične velike manifestacije. Deloma po ljubljanskih cerkvah za posamezne stanove in potem seveda tista osrednja slovesnost na ljubljanskem stadionu, kamor so prišli delegati iz vse Jugoslavije. Za Celje so morda ponesrečeno izbrali ime kongres, ker strogo vzeto, ne gre za kongres. Teh predavanj, ki smo jih navajeni tako v svetovnem kot evropskem merilu, teh predavanj pravzaprav za Celje niso organizirali. Tu gre za versko manifestacijo, za neke vrste slovesen romarski shod, katerega višek bo seveda evharistična daritev.
Lahko opišete, kako je bilo to v Ljubljani? Koliko je bilo ljudi? V Celju pričakujejo 25.000 ljudi, to niti ni tako veliko.
Ko gledamo slike teh procesij po ljubljanskih ulicah in na stadionu,vidimo, da gre res za neko množično prireditev. V zborniku je zapisano, da je evharistični kongres leta 1935 v Ljubljani obiskalo 150.000 ljudi.
To je veliko ljudi, sploh za obdobje pred vojno.
V Sloveniji se še niso zavedali, niso še slutili, da bo vojna. Za to so bili nekoliko presenečeni. Zame je presenečenje, da še leta 1939, ko se je vojna dejansko začela, so bili ljudje vsaj v cerkvenih krogih v Sloveniji še vedno prepričani, da je mogoče, da se Jugoslavija vojni izogne.
Na podlagi česa pa?
Ne vem, na podlagi česa. Nekoliko podrobneje sem se ukvarjal z dokumentacijo o škofu Rožmanu in škofu Tomažiču, deloma tudi o zagrebškem nadškofu. Ti ljudje dejansko vsaj resno niso računali z vojno.
Sploh ne v takih razsežnostih.
V takih razsežnostih pa sploh ne.
Vrniva se nazaj h evharističnemu kongresu v Ljubljani. Prav gotovo je bilo to nekaj ogromnega tudi za prebivalce same Ljubljane.
Za prebivalce same Ljubljane je bilo to res neko izjemno doživetje. Če gledamo ta stadion, in to ne gre za tribune, ljudje so bili razvrščeni po tej površini, kjer je danes nogometno igrišče, tu je šlo dejansko za tisoče in tisoče ljudi.
Kako je bilo z organizacijo dogodka, kje so romarji prenočevali, kako so poskrbel zanje, so imeli kašne logistične težave?
Kolikor se spomnim in kolikor sem bral v poročilih, kolikor se spomnim tudi pripovedovanja ljudi, ki so to še doživeli kot mladi fantje ali dekleta, logističnih težav ni bilo. Tudi kardinal Hlond je potem izjemno pohvalil organizacijo in tudi na Jugoslovanski škofovski konferenci so jo izjemno pohvalili. Mislim, da kar je bilo teh zunanjih gostov iz Jugoslavije ali tujine, so prenočevali v ljubljanskih hotelih ali po ljubljanskih župniščih, kar pa zadeva prebivalce Slovenije, pa mislim, da je šlo tu vedno za enodnevna romanja. Ljudje so se pripeljali in potem so se odpeljali, ker so vedeli, da je Ljubljana premajhna, da bi lahko prenočila tako množico. Ne spomnim pa se, da bi kdor koli organiziral šotorska naselja, kot je to danes v navadi.
Verniki so leta 1935 preplavili Ljubljano. Bilo naj bi jih toliko, da ko je prvi del procesije, ki je šla od stolnice proti stadionu, prišel do stadiona, nekateri še izpred stolnice niso šli. Zakaj v Celju po vašem mnenju ni procesije?
Mislim, da je to ta trenutek logistično neizvedljivo. Mesta danes so čisto drugače urbanizirana, kot je bila Ljubljana leta 1935. Ljudje se bodo pripeljali z avtobusi, zanje so organizirana parkirna mesta in za procesijo lahko štejete že to, priti s parkirnega mesta na stadion, ker to, kakor koli vzamemo, 25.000 ljudi spraviti na stadion, to je še zmeraj logističen zalogaj. V urbanem središču, ponavljam. Nekaj drugega je, če je to nekje zunaj na deželi, potem to lažje organiziraš. Po mestnih ulicah se danes sprehodi (v procesiji, op. a.), dobro, lahko zapreš eno ulico, ne moreš pa zapreti mesta. Mislim, da gre tu za čisto praktično odločitev, čim manj obremenjevati vsakdanje življenje v mestu.
Ali je bil na kakšnem evharističnem kongresu papež?
Ta trenutek se tega ne spomnim. Včasih sploh ni bila navada, da papeži hodijo okrog, udeležil se ga je zagotovo, ko je bil kongres v Rimu, to ja. To poudarjeno evharistično gibanje, ki želi Kristusa pod podobo kruha, se pravi obhajilo približati ljudem, se začne s Pijem X., papežem, ki je vladal na začetku 20. stoletja in ki je dal te znamenite evharistične dekrete o zgodnjem obhajilu otrok, o pogostem obhajilu. Se pravi, da bi obhajilo, da bi evharistija postala središče kristjanovega življenja. Seveda, ko je bil evharistični kongres v Rimu, je bilo logično, da se je glavno dogajalo pri sv. Petru in da je bil tam navzoč tudi papež Pij X. Vendar je bil za oba kongresa v Rimu (1905 in 1922) prav tako določen papežev legat, ki jima je predsedoval. Potem pa do papeža Janeza XXIII. ni bilo v navadi, da bi papeži v 20. stoletju hodili okrog.
Obema kongresoma je skupno, da ju (je) spremlja podoba brezjanske Marije. Zakaj je brezjanska Marija tako pomembna za Slovence?
To je mogoče nekoliko povezano z obema eksodusoma Slovencev, prvim ekonomskim po prvi svetovni vojni in drugim, lahko rečemo političnim, po drugi svetovni vojni. Večinoma so odšli ljudje s Kranjskega in so vzeli s seboj tisto, kar se jim je zdelo, da jih najbolj povezuje z domovino. In to je bilo osrednje romarsko središče na Brezjah. Zato so si begunci oz. že prej, ekonomski emigranti in potem tudi begunci v tujini, tam, kjer so se trajno naselili, postavljali kapele, svetišča, ki so bila posvečena brezjanski materi Mariji. Brezje je na neki način postalo osrednje slovensko romarsko središče, ker je nekje v sredini Slovenije in ker povezuje ljudi, ki so doma, in tiste, ki so v tujini.
Če je bi leta 1935 drugi evharistični kongres za Jugoslavijo, se je tisti prvi v Zagrebu imenoval prvi evharistični kongres?
Takrat se s tem niso ukvarjali. V Varaždinu so bili tudi že Slovenci navzoči, ker je tako blizu, prav tako na Trsatu. Ampak v Zagreb so prišli, ker je bil tam sedež Jugoslovanske škofovske konference, škofje iz cele Jugoslavije, prišli so romarji iz cele Jugoslavije. Takrat mu niso rekli prvi evharistični kongres za Jugoslavijo, ker se je to zdelo samoumevno. Ko je prišlo do drugega organiziranega v Ljubljani, so pa rekli: »No, to je pa zdaj drugi kongres, ki je namenjen vernikom iz vse Jugoslavije.«
Do tretjega verjetno ni prišlo zaradi vojne
Ja, do tretjega ni prišlo zaradi vojne. Po drugi svetovni vojni takim množičnim verskim manifestacijam družba ni bila naklonjena.
Kaj pa zdaj? Da bi organizirali kongres na mednarodni ravni, niso razmišljali? Ker zadnji mednarodni evharistični kongres je bil leta 2008.
To se zmenijo vedno, ko se vrši mednarodni kongres, takrat se delegati odločijo, kje bo naslednji kongres. Verjetno, da Slovenci za zdaj še nismo kandidirali, ker je bilo treba najprej organizirati narodni kongres, da se vidi, kako to funkcionira. Kot se vidi pri tej organizaciji v Celju, pravzaprav nihče ni pomislil na konkretno izvedbo tega, kar dejansko kongres je. Rekli so mu kongres, nihče pa ni pomislil na kongres. To bo ena taka izkušnja za prihodnje, da se bodo lahko bolj povezovali na nacionalni, pa tudi na mednarodni ravni.
Zdi se da se organizatorji trudijo na celjski kongres spraviti predvsem mlade. Mislite, da tudi za to, ker bo 13. junija za blaženega razglašen mučenec Alojzij Grozde?
To se do zadnjega ni vedelo. Privabiti mladino je pač težnja, ki je navzoča v Cerkvi ves čas. Od pontifikata Janeza Pavla II. še posebej, on je posebej nagovoril mladino kot prihodnost družbe in Cerkve. Janez Pavel II. je vedno poudarjal, ne samo prihodnost Cerkve, ampak prihodnost družbe. Če hoče biti družba zdrava, mora biti tudi mladina zdrava in organizirana, in mislim, da je iz te ideje, ki jo je sprožil Janez Pavel II. in ki še vedno živi, saj imamo vsako letna srečanja mladine, letos je na Poljskem, da je iz tega premisleka tudi v Celju bil poudarek na mladini, da se čim več mladih pritegne. Ko so sprožili to idejo kongresa v Celju, se pa še ni vedelo, ali bo končan proces beatifikacije, sploh pa takrat verjetno še niso upali pomisliti, da bi lahko bilo to sočasno.
Kdo pa je bil Alojzij Grozde?
Grozde je bil študent v Ljubljani, član Katoliške akcije, ki se je zelo angažiral za poglobitev verskega življenja med študenti. Ko je odhajal za počitnice domov, strašno si je želel iti domov, je padel v partizansko zasedo. Obtožili so ga, da je vohun, čeprav mu tega niso mogli dokazati, in priče so potrdile, da je umrl mučeniške smrti.
Morda veste, zakaj so si organizatorji izbral Celje?
Zato ker je ta trenutek Celje edino, ki ima logistični center. Ima primeren stadion, pri sv. Jožefu v Celju imajo možnost prenočiti goste, zlasti kar jih bo iz tujine, in leži nekje na sredini Slovenije. Če vzamemo Ljubljano; Ljubljana, kakor vem, primernega prostora za organizacijo takega množičnega dogodka nima. Kongresni trg je razkopan, Stožice niso gotove, hipodrom, kjer je bil papežev obisk, je razkopan, ker je v neposredni bližini gradbišča, ravno tam zdaj širijo rondo. V Mariboru bi bile ta trenutek težave z organizacijo večjega števila prenočišč. Tako da je Celje logična izbira.
Ali je v Sloveniji duhovna kriza?
Če gledamo skozi oči Cerkve, potem gre za svetovno krizo vrednot, ki je neposredno povezana tudi s krizo verskega doživljanja. Gre za svetovno krizo vrednot, človeških vrednot, občečloveških vrednot. Ko se včasih zdi, da prosperirajo tisti, ki so na krivih poteh, ki kradejo, ropajo, ki povzročajo škodo, in se to zdi normalno. Ampak to je samo ena izmed kriz. Občečloveške vrednote so v krizi, a to ni samo posebnost Slovenije. To je posebnost predvsem evropske družbe. Če gledam kot zgodovinar nazaj, take krize so se pojavljale. Vedno. Današnji čas ni nič izjemnega, kar zadeva krize tako občečloveških kot tudi krize krščanskih vrednot, to so na neki način valovi, in ko ljudje butnejo ob tla, se v določenem trenutku zavedajo, da tako ne gre več naprej. Bolj ali manj vzporedno gresta potem vedno obnova Cerkve in obnova družbe. Čeprav, bomo rekli sta neodvisni ena od druge, po drugi strani sta pa tako tesno povezani, ker navsezadnje kristjani so del družbe.
Se potem ob takih padcih zgodijo koncili?
Ja, ha ha ha. Če bi se zgodili ob vsakih takšnih padcih koncili, bi bilo teh koncilijev bistveno več, kot jih poznamo danes. Zgodijo se pa določeni premiki. Koncil skuša povzeti tisto, kar se je v Cerkvi in družbi dogajalo v nekem določenem časovnem obdobju in ko so že posamezne sinode krajevne, regionalne ali tudi na svetovni ravni, ko so že postavile, ne samo se opredelile do posameznih pojavov, ampak so tudi poskušale že najti določene rešitve. No, in koncil navadno to na globalni ravni povzame in daje neke smernice za naprej.
Trenutno smo v času gospodarske krize, in to kar močne, in po navadi je tako, da so se ljudje zatekli k duhovnosti, kadar je bila taka kriza. Kaj pa zdaj? Gremo v trgovino?
Veste, kako je, dokler imajo ljudje še denar, gredo v trgovino. Do streznitve v svetovnem merilu še ni prišlo, ker so vsi ljudje imeli še določene zaloge. Mi še nismo dosegli v gospodarski krizi dna. Ko bomo to dno dosegli, se bodo ljudje začeli zavedati. Pravzaprav pa materialne dobrine niso vse. Materialne dobrine so izjemno pomembne za kakovost človekovega življenja, niso pa vse. In streznitev bo prišla.
Evharistični kongres v Celju je tudi del spodbujanja vrednot.
Gotovo, da je to eden od poskusov, temeljnih poskusov obrnitve človeka k občečloveškim, krščanskim vrednotam, tudi medsebojni solidarnosti.
To je eden od temeljev kongresa.
Ja.
Boste šli na kongres?
Žal ne. Dva vzroka sta. Eden so obveznosti, ki jih imam drugje v tem času, drugo pa je, mogoče to zveni malo čudno, da imam strah pred množičnimi zborovanji.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje