V preteklosti je veliko odziva povzročila afera Udba.net, ko je avstralski izseljenec Dušan Lajovic na spletu objavil seznam Centralne aktivne evidence, ki naj bi razkrival tako sodelavce kot nadzorovance SDV-ja. Vendar so se ob tem pojavili številni dvomi glede pristnosti omenjenega seznama.

Med odmevnejšimi primeri obtožb glede sodelovanja z nekdanjo tajno službo sta bila v zadnjem času primera poslanca PS-ja Mitje Meršola, ki naj bi s SDV-jem sodeloval kot sodelavec slovenskega dopisništva BBC-ja, in svetovalca nekdanjega predsednika republike Francija Perčiča, ki mu je sodišče na prvi stopnji prisodilo 4000 evrov odškodnine zaradi trditev največje vladne stranke, da je bil sodelavec SDV-ja.

Manj težav pri razkrivanju sporne preteklosti politikov in drugih javnih oseb imajo v nekaterih vzhodno evropskih državah, kjer so dali arhive tajne službe na vpogled širši javnosti, denimo na Češkem.

O tem, kako so gradiva nekdanje češke tajne službe StB (Státní bezpečnost) dostopna širši javnosti in kakšen vpliv imajo na češko javnost, smo se pred časom pogovarjali s sodelavcema češkega arhiva tajne policije Pavlom Kuglerjem in Lubomirjem Augustinom.

Kako dostopni so arhivi nekdanje češke tajne službe in kakšno je zanimanje javnosti za ogled dokumentov?
P. K.: Arhivski material, ki meri kar za 17 kilometrov, je dostopen širši javnosti, tako češkim kot tudi tujim državljanom. Na leto pa imamo okoli 6000 poizvedb.

Kolikšen del dokumentacije je še vedno zaupne narave?
P. K.: Vsa dokumentacija je popolnoma dostopna. Toda z ustavnim zakonom je določeno, da je določen del dokumentacije še vedno lahko zaupne narave, če gre, denimo, za kakšne institucionalne, ekonomske ali industrijske interese. Vendar je zadnja možnost le redko uporabljena. V zadnjih dveh letih sploh ni bila uporabljena. Druga omejitev je datum 1. 1. 1990, saj do dokumentacije po tem datumu nimamo dostopa.

Kako naklonjene do odpiranja nekoč tajnega arhivskega gradiva so bile češke državne institucije?
P. K.: Zakon, ki ureja upravljanje z arhivskim gradivom, je zelo liberalen. Od države ni bilo nobenih pritiskov, da bi omejili dostop do podatkov.

L. A.: Od urada za varovanje podatkov smo dobili veliko inštrukcij, kako pripraviti dokumente, glede samih postopkov in glede mogočih posledic.

P. K.: Pred ustanovitvijo arhivskega inštituta češke tajne službe je bilo veliko protislovij glede ravnanja s temi dokumenti med levim in desnim političnim spektrom. Vendar imamo zdaj široko politično podporo, razen komunistične stranke, ki je ustanovitvi našega arhiva nasprotovala že od samega začetka.

Češka in Slovaška sta imeli skupno tajno službo. Kakšno je zdaj stanje z arhivi na Slovaškem?
L. A.: Na Češkem je, kot rečeno, arhivskega gradiva za približno 17 kilometrov, na Slovaškem pa le za tri kilometre. Češka je tudi veliko dejavnejša na tem področju, saj je organizirala več razstav na to tematiko in dejavno sodeluje s podobnimi institucijami v tujini, od Slovenije do baltskih držav kot tudi z washingtonskim muzejem holokavsta.

P. K.: Dostop do arhivskega gradiva je na Slovaškem enako dostopen kot na Češkem. Podobna institucija je bila na Slovaškem ustanovljena že leta 2002 in nam je bila za vzor. Veliko nekdanjih sodelavcev slovaškega arhiva pa zdaj celo dela pri nas v Pragi.

Kje pa je sicer bil centralni arhiv StB-ja, najbrž v Pragi?
P. K.: V Pragi. Arhivsko gradivo, ki se tiče slovaških državljanov, je zdaj v Bratislavi. Vojaški del arhiva pa je bil v Trnavi na Slovaškem. Po razpadu Češkoslovaške smo si razdelili dokumentacijo.

Kolikšen del dokumentacije je bil uničen ali je izginil?
P. K.: Odvisno od posamezne pokrajine. Na južnem Moravskem je bila uničena več kot tretjina dokumentacije o kolaborantih tajne službe, medtem ko je v Pragi ostala nedotaknjena. V primerjavi z drugimi državami, denimo s Poljsko, je bilo uničeno zelo malo dokumentacije, morda pet odstotkov.

Vse to je dogajalo med tako imenovano žametno revolucijo ali pozneje?
P. K.: Dokumentacija je bila uničena v prvih dveh mesecih, kar smo ugotovili glede na registracijski protokol, kjer so bili zabeleženi uničeni dokumenti. Na podlagi teh zapiskov smo virtualno rekonstruirali uničeni material.

Ali se pogosto dogaja, da kakšna izmed političnih strani zlorablja dokumentacijo za politične obračune oziroma javno diskreditacijo političnih nasprotnikov?
P. K.: Niti ne.

L. A.: V primerih, ko želi češki predsednik odlikovati kakšne posameznike, najprej želi, da arhiv preveri njihovo preteklost oziroma njihovo morebitno sodelovanje s tajno službo v preteklosti.

Češka je po koncu komunističnega režima izvedla tudi svojevrstno zunajsodno lustracijo, po kateri sodelavci komunistične tajne službe ne morejo dobiti službe na vodilnih mestih v javni upravi, v vojski, policiji, sodstvu …
P. K.: V teh primerih pomenijo odprti arhivi veliko prednost. Vsa dokumentacija, ki jo hranimo, je takoj na voljo javnosti. Pred odprtjem arhiva pa je lahko prihajalo do raznih političnih pritiskov na podlagi občutljivih informacij. Zdaj pa je možnost za politične pritiske na precej nižji stopnji.

Kako obširna je bila sicer lustracija na Češkem?
L. A.: Oddelek za lustracijo ima šest uslužbencev. Dejansko gre za prvo stopenjski organ, če nekdo želi podatke o določeni osebi. Lustracijski oddelek na podlagi imena in priimka ter rojstnega datuma v zelo kratkem času preveri podatke o osebi v domačih in tudi tujih bazah podatkov.

P. K.: V lustracijski bazi imamo na Češkem okoli 5,5 milijona podatkov.

Za katere lustracijske primere je bilo največ odziva v javnosti?
P. K.: Primere bi lahko razdelile na dva dela, na vodilne javne uslužbence in na raziskave posameznih primerov. Raziskovalce bi prav tako lahko razdelili na dva dela, saj gre na eni strani za običajne raziskave, ki temeljijo na kakšni zgodovinski tematiki, na drugi strani pa je veliko zasebnih raziskovalcev, ki jih zanimajo podatki o njihovih prijateljih, znancih, sorodnikih, sodelavcih, sosedih …

L. A.: Nekateri se lotevajo brskanja po medijskih arhivih zgolj zaradi iskanja medijske senzacije. Velikokrat so se potem, denimo na spletu, pojavljale dileme, ali je kdo bil sodelavec StB-ja ali ne.

Koliko je bilo pritoževanja domnevno kompromitiranih oseb, ki so zanikale svoje sodelovanje s tajnimi službami?
L. A.: Bilo je nekje med 600 in 700 sodnimi postopki. Še zdaj sta približno en ali dva postopka mesečno. V večini pravd pa se izkaže, da imajo prav t. i. raziskovalci.

Češka republika se od preostalih nekdanjih držav sovjetskega bloka in nekdanje Jugoslavije razlikuje tudi po tem, da je komunistična stranka še vedno precej dejavna. Trenutno je četrta po številu predstavnikov v češkem parlamentu, s štirimi poslanci tretja najmočnejša češka stranka v Evropskem parlamentu, na zadnjih regionalnih volitvah pa je pobrala približno petino glasov. Kakšen odnos imajo potemtakem Čehi do komunističnega režima?
P. K.: Gre za zelo zanimivo temo. Komunistična stranka je bila že zelo močna v nekdanji Češkoslovaški pred drugo svetovno vojno. Še posebej na Češkem, ki je bila zelo industrializirana in so imeli tako socialni demokrati kot komunisti veliko podporo med delavsko populacijo. Druge države sovjetska bloka pa so postale komunistične šele po sovjetski zasedbi.

L. A.: V zadnjih dveh desetletjih, še posebej v zadnjem desetletju, je prišlo do kar nekaj poskusov, da bi zatrli komunistično stranko. Češko vrhovno sodišče je vsaj trikrat odločalo, ali je komunistična stranka legitimna ali ne. Vendar je bilo razsojeno, da je povsem zakonita.

Za zdaj so komunisti še v opoziciji, vendar najbrž ni neverjetno, da v prihodnosti postanejo celo del vladajoče koalicije?
P. K.: Obstaja možnost, da bi bili v koaliciji s socialnimi demokrati. Na regionalnem področju je Češka razdeljena na deset regij in v nekaterih že obstaja koalicija med komunisti in socialnimi demokrati. Socialni demokrati so sicer pred petnajstimi leti sprejeli deklaracijo, s katero so se zavezali, da ne bodo sodelovali s komunisti na vladni ravni. Toda ljudje so razočarani nad zdajšnjo desno vlado in marsikomu se zdi koalicija med socialnimi demokrati in komunisti privlačna.

Kako je sicer Češka poskrbela za žrtve komunističnega režima? Ali so dobile kakšno odškodnino?
P. K.: Imamo dve kategorije. Na eni strani so žrtve komunističnega režima, na drugi strani pa nasprotniki režima, opozicija. Za zadoščenje žrtev režima je bilo poskrbljeno v devetdesetih letih. Zdaj pa je češki parlament sprejel zakon, pa katerem bodo možnost odškodnine do 4000 evrov dobili tudi sodelujoči v odporu proti komunističnemu režimu. Gre za majhen znesek, na drugi strani pa so postopki ugotavljanja zelo dolgotrajni.

L. A.: Za posameznika včasih arhivarji pripravijo tudi do 40.000 dokumentov za ministrstvo za obrambo, ki je pristojno za odločbe. Ti pa potem izdajo odločbe zgolj na treh straneh. Sicer pa so prosilci za status nasprotnikov komunizma že precej stari, od 80 do 90 let.