"Delam tako, kot mislim, da je prav, saj nisem ne zdravnik ne Bog. Sem navadna ženska, ki skuša stati z nogami trdno na tleh." Tako o sebi razmišlja 81-letna Sara Memić, upokojena učiteljica iz Banjaluke, ki je že v otroštvu odkrila poseben dar – jasnovidnost.

Zadnjih 30 let živi v Sloveniji, pred več kot desetimi leti je slovenskim znanstvenikom oziroma arheologom na najdišču Ljudski vrt na Ptuju pomagala odkriti nekropolo iz rimskega časa. "Hoteli so že zapreti nahajališče, ki so ga raziskovali, pa sem jim to odsvetovala in jim vse narisala. In vse tisto so odkrili." O njenih sposobnostih so pred leti na TV SLO posneli dokumentarni film Pogled v prihodnost, režiserja Borisa Jurjaševiča, saj je Sara Memić ena redkih oseb na svetu, ki ima sposobnost videnja v prihodnost. O tem je spregovorila tudi v oddaji NaGlas!, ki je na sporedu danes ob 15.55 na TV SLO 1. Vabljeni tudi k branju:

Gospa Memić, rojeni ste v Banjaluki, tam ste odraščali in delali kot učiteljica. Že v zgodnjem otroštvu je vaša mama opazila, da imate posebne sposobnosti. Kakšne?
Ko sem bila še majhna, sem pogosto govorila kaj, kar ni bilo jasno. Govorila sem reči, ki jih otroci običajno ne govorijo. Mama in brata, imam namreč dva brata, so me imeli za čudaško. Bila sem zelo živahna. Mislili so, da je to del mojega značaja. Z leti je to postalo še izrazitejše, vendar nisem vedela, kaj mi je. Zelo me je bilo strah. Ko sem se s prijateljicami igrala, sem ves čas nekaj govorila. Spraševale so me, ali sem zmešana. Odvrnila sem, da nisem nora, vendar se bo led stajal. Kaj pa bo z medvedi? Prijateljica se je začudila: "O kakšnih medvedih govoriš?" Ko sem po 35 letih prišla sem, sem izvedela, da se v Atlantskem oceanu taja led. Takrat sem spoznala, da je bila to prerokba. Vse je bilo v redu, potem pa se je mama nekega dne razjezila name. Bila je taka kot vse mame tega sveta. Rekla sem ji, da ne bo šla v službo, ker jo bo povozil avto. Začudila se je: "Kaj ti je, otrok? Kaj pa govoriš?" In to se je res zgodilo.

Tudi če ljudi ne poznate in z njimi niste v istem prostoru, čutite, kaj se z njimi dogaja. Mnogi vas prosijo za pomoč. Kako to čutite?
Dobro in zanimivo vprašanje. Ni treba, da vidim vas ali kogar koli v studiu. Ljudi iz različnih držav, tudi iz Slovenije, ne poznam. Če me kaj vprašajo, pa jih začutim in opišem, kje so, kaj delajo, vse, česar me niso vprašali. Pri meni vse to poteka kot sončni žarek. Zelo na hitro in boleče. Tega nihče ne vidi, samo jaz to doživljam.

Mnogim ste rešili življenje, ko ste jim postavili pravilno diagnozo. Zdravniki morda niso takoj ugotovili, kaj jim je. Ali pa ste jih dopolnili.
Ne bi se tako izrazila. Ljudje me prosijo za pomoč, ko zbolijo ali so negotovi, ko jim vsak zdravnik postavi drugačno diagnozo. Ko pridejo k meni, vstopim vanje in poiščem organ. Če vidim rumeno barvo, vem, da gre za bolezen. Če vidim še več rumene, pomeni, da imajo raka ali drugo hudo bolezen. Tega jim sicer ne povem. Vsakomur rečem, naj obišče strokovnjaka in vsaj še dva zdravnika. Če so zdravniki pravi diagnostiki, bodo trije že ugotovili, kaj jim je. Potem pa naj se vrnejo k prvemu.

Kako pa se odzovejo zdravniki, če nekoga pošljete na pregled? Dvomijo ali vas upoštevajo?
Ko sem bila na predstavitvi v Cankarjevem domu, so bili tam tudi zdravniki, odvetniki, dvorana je bila polna. Obiskovali so me tudi doma in me spraševali. Vendar mi niso ponudili roke. To sem pričakovala, zato sem bila razočarana. Zdaj nisem več, saj sem spoznala, da je to v znanosti še uganka. Česar ljudje ne poznajo, je zanje uganka. Zame in seveda tudi za vas.

Mnogim ste pomagali pri iskanju pogrešanih oseb. Kako vam to uspe? Sodelujete tudi s policijo.
Ne bi rekla, da sodelujem s policijo.

Pomagate policiji.
Zdravniki, odvetniki in policisti me ne zanimajo. Zanimajo me ljudje. Potrebujem njihova vprašanja in ime. To je vse. Kar vidim, vedno povem in še narišem. Da se sami prepričajo. Delam tako, kot mislim, da je prav, saj nisem ne zdravnik ne Bog. Sem navadna ženska, ki skuša stati z nogami trdno na tleh.

Želite odkriti formulo za levkemijo.
V otroštvu, ko sem bila stara 10 let, je umrl Boris Kidrič. To se mi je močno vtisnilo v spomin. Hudo mi je bilo zanj. Nisem ga poznala. Bil je mlad. Še danes mi je težko. Dobivam formule. Nimam strokovnega znanja, vendar sem poiskala strokovnjake. Dobila sem priložnost, da bom šla v Beograd, na inštitut, v laboratorij. Doma sem delala poskuse z različnimi rastlinami. Žal mi je, da sem to opustila, vendar bom poskus ponovila in vzorce odnesla s sabo. Opazila sem, da vsaka rastlina daje drugačno barvo. Zato želim iti v Beograd. Da bi ugotovila, kaj vidim. Da bi mi strokovno pojasnili, kaj čutim.

Lepo. Pomagali ste tudi slovenskim arheologom pri izkopavanjih nekropole iz rimskega časa, ki so jo odkrili na Ljudskem vrtu na Ptuju. Kako ste začeli sodelovati z Muzejem na Ptuju?
Ko sem prišla v Slovenijo, sem povzročila pretres. Takega človeka niso pričakovali. Trajalo je mesec ali dva. Nenadoma so vsi postali jasnovidni. Takrat sem se znašla v zagati. Vprašala sem se, kaj se je v Banjaluki z mano zgodilo. Domači so mi povedali, kaj se je dogajalo. Po tem, kar sem doživljala v Sloveniji, sem sklepala, da z menoj nekaj ni v redu. Nekaj dni sem premišljevala, kaj bi bilo tako zanesljivo, da bi lahko rekla, da sem se rodila z jasnovidnostjo. Zato sem izbrala državno ustanovo. Če mi državna ustanova da priložnost, da pri njih preizkusim svoje sposobnosti ... Zato sem se tako odločila. Neka mlada ženska, novinarka Damijana Žišt, mi je prva ponudila roko in me odpeljala na Ptuj. Povedala je, da je Ptuj najstarejše mesto v Sloveniji. To je zelo zanimivo in zato me je pritegnilo. Od nekaj mi je bilo všeč, če sem lahko kaj skritega osvetlila. Potrdilo se je, da sem rojena jasnovidka. Hoteli so že zapreti nahajališče, ki so ga raziskovali, pa sem jim to odsvetovala in jim vse narisala. In vse tisto so odkrili.

Načrtujete sodelovanje tudi z muzejem v Banjaluki.
Ob zadnjem obisku Banjaluke sem se pogovarjala s prijateljico, ki je zelo spoštovana. Bila sem v trdnjavi Kastel, najstarejši trdnjavi v Banjaluki. Stara je 500 let. Videla sem, da potekajo izkopavanja. Prijateljico sem prosila, da mi pomaga priti do vodilnih. Želela sem dobiti materiale. Pa ne zaradi njih, ampak zaradi sebe. Od nekdaj me privlači vse, česar ne poznamo. Ker je Kastel 500 let stara trdnjava, so tam gotovo tudi ostanki, za katere ljudje ne vedo. S tem bi preizkusila sebe. Samo zaradi sebe. Rada bi ugotovila, kako globoko sežejo moji možgani.

Napovedali ste tudi vojno v Bosni in Hercegovini. Kako?
Najprej nisem vedela, da bo to vojna. Ker prihajam s potresnega območja, v Banjaluki je bil namreč močan potres, sem mislila, da nas čaka potres. Videla sem, da se hiše podirajo. Nenadoma sem zagledala tank. Pa tudi ogenj in vojsko. Takoj sem pomislila, da bi bil to lahko spopad ali vojna. Ker je Bosna kot bosanski lonec (nasmešek), v katerem je vse, ljudje različnih veroizpovedi, sem prijateljem, ki so živeli v mešanih zakonih, svetovala, naj zapustijo Banjaluko. Začudili so se, kaj mi je, in rekli, naj ne bom trapasta. Povedala sem jim, da stojim za svojimi besedami. Ubogali so me. Urednik časopisa o alternativni medicini me je prvi ubogal. Živel je v mešanem zakonu.

Napovedali ste tudi pandemijo covida-19.
Nisem vedela, kaj čutim in da je to koronavirus. Čutila sem, da prihaja bolezen. Tako kot zdaj. Prihaja še ena bolezen. Tri bolezni bodo prišle … Ko sem slišala, kako se bolezen imenuje, sem na televiziji videla, da je povezana s pljuči. To sem vedela, vendar nisem nič rekla. Sedem dni sem ugotavljala, kaj ta bolezen povzroča in kakšne so njene posledice. Pa tudi kakšno bo zdravilo in kdo ga bo odkril.

Napovedali ste tudi sušo in poplave v Sloveniji. Kaj lahko pričakujemo letos?
Vse, kar sem napovedala, je mogoče preveriti. Skicirala sem, katera območja v Sloveniji bodo najbolj poplavljena. Vse je bilo res. Letos ne smemo pričakovati rožic. Toliko slabega smo naredili in prizadeli naravo ... Popraviti moramo sebe in pomagati naravi. Tukaj nas čakajo hudi časi. Letos ne pričakujem razcveta.

Temveč krizo?
Težko obdobje nas čaka.

Pri čem pa ljudje delajo največ napak? Ti, ki prihajajo k vam. Katero napako delamo najpogosteje? Prehitro živimo?
To se mi ne zdi napaka. To je življenje, v katerem želijo ljudje doseči vse hkrati. Pri tem pa se izgubljajo. Živeti moramo normalno, mirno. Ni si treba želeti, da bi imeli letalo. Želeti si moramo zdravje, duševno in telesno. Za vse je dovolj časa. Hudo mi je, kajti v Sloveniji so ljudje dobri. Pridni so. Žal mi je, da ne pomislijo drug na drugega. Ves čas hitijo.

Ne vzamemo si časa za soljudi?
Ja, za druženje in zaupanje. Tega je v slovenski družbi premalo. Žal mi je, saj ste čudovit in pošten narod. V Bosni nikoli nisem videla, da bi kdo zataknil rokavico na vejo. Ali pa ključe. Brcnili bi jih stran. Tukaj sem bila očarana, ko sem opazila otroško rokavico in ključe, ki jih je nekdo izgubil. Takrat sem si rekla, da so ti ljudje dobri.

Pišete slovar sanj, v katerem opisujete simbole iz svojih sanj. Zakaj so sanje za ljudi pomembne?
Če vprašate mene, nam sanje ... V knjigi sem napisala, kaj nam simboli iz sanj sporočajo. Simboli iz sanj nam govorijo o našem življenju. Le da se ljudje tega ne zavedajo. Povedala vam bom dva primera iz svojih izkušenj. Sicer jih je še veliko. Po potresu sem imela 13 let enake sanje: da se vračam domov, v domačo ulico, vendar zgradbe tam ni, ker se je podrla. 13 let! Ko je bilo konec vojne, so me Slovenci povabili, čeprav bi morala iti v Beograd. Veste, kaj se je potem zgodilo? Takrat se je to končalo in tudi te sanje so izginile. Dojela sem sporočilo sanj, da začenjam na novo.

Tukaj je bil nov začetek.
In še nekaj. Ko sem bila tukaj, sem sanjala, da je Slovenija polna riža. Sanjala sem kupe riža. Zdi se vam smešno, vendar je res. Ker riž jemo, sem vedela, da bom dolgo ostala tukaj. To je bil pomen sanj.

Na koncu pogovora vas prosim za napoved, kaj nas čaka v širši regiji. Vidimo proteste v Srbiji, tudi v Bosni in Hercegovini, ljudje so nezadovoljni, protestirajo zaradi korupcije, v družbi želijo več pravičnosti. Kaj pričakujete glede tega?
Vodilnim predstavnikom držav priporočam, naj razmišljajo o mladih. Brez mladih ni države. Mladi so temelj države. Ne smemo dovoliti, da mladi zapuščajo države. Dajte jim vse, kar lahko, da bodo ostali in gradili svojo državo. Da se bodo države še bolj razcvetele.