Društvo slovenskih pisateljev, Slovenska demokratična zveza (SDZ), Slovenska kmečka zveza (SKZ), Slovensko krščanskosocialno gibanje (SKSG) ter Socialdemokratska zveza Slovenije (SDZS) so v uvodu deklaracije zapisali, da nesporazumi, provokacije in odkrite sovražnosti, ki so jih v letu 1989 doživljali Slovenci v Jugoslaviji, te prepričujejo o prelomnosti zgodovinskega trenutka in jih obvezujejo, da v jasni obliki izrečejo svojo voljo, iz katere bi sledila dejanja v prihodnosti.

Deklaracija je bila sestavljena iz treh točk: prva je izražala odločenost živeti v suvereni državi slovenskega naroda, druga pa zahtevo, da bi Slovenija kot suverena država lahko samostojno odločala o povezavah z južnoslovanskimi in drugimi narodi v okviru prenovljene Evrope.

V tretji točki je bilo zapisano, da je glede na zgodovinska prizadevanja slovenskega naroda za politično samostojnost slovenska država lahko utemeljena le na spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, demokraciji, ki vključuje politični pluralizem, ter družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije.

Deklaracija temelj za Demosov program
Zborovanje, na katerem je bila prebrana in podpisana deklaracija, je bilo sicer pripravljeno v podporo zaprtim Janezu Janši, Ivanu Borštnerju, Davidu Tasiću in Franciju Zavrlu, poimenovali pa so ga "odprta seja predsedstva RK ZSMS", ker so ga takratne oblasti prepovedale. Četverico so obsodili zaradi domnevne izdaje vojaške skrivnosti. Sodba je bila razveljavljena leta 1995.

Deklaracija je bila objavljena v Delu 10. maja 1989, pozneje pa jo je podpisalo več kot 100.000 ljudi. Postala je tudi temelj političnega programa Demokratične opozicije Slovenije (Demos), v katero so se leta 1990 pod vodstvom Jožeta Pučnika združile politične stranke, nastale v letih 1989-1990. Demos je po prvih večstrankarskih volitvah aprila 1990 prevzel oblast, decembra 1990 je sledil plebiscit, junija 1991 pa razglasitev samostojnosti.