Besedilo je zdaj pripravljeno za obravnavo na seji državnega zbora. Visokošolski partnerji in poslanci SD-ja, LDS-a, SNS-a, NP-ja in poslanec Slavko Gaber pa so dopoldan protestno odšli s seje, saj so zahtevali, da se razprava o resoluciji odloži, dokler ne bo potrjen novi minister za visokošolstvo. Odbor je kljub temu razpravo nadaljeval in sprejel 50 dopolnil opozicije in 10 koalicije.

Poslanka Barbara Žgajner Tavš (SNS) je pred glasovanjem povedala, da je odstop ministra Zupana pokazal, da je politika na področju visokega šolstva neustrezna, in predlagala, da se z razpravami počaka na novega ministra. Njenemu mnenju se je pridružil tudi Pavel Gantar (nepovezani poslanci) in dodal, da odbor novega ministra ne more obremeniti z dokumentom, ki je že sprožil toliko konfliktov.

Poslanec SDS-a Tomaž Šabe je dejal, da njihova poslanska skupina preložitve seje ne podpira, saj menijo, da je to le še en slabo argumentiran poskus za preložitev obravnave o resoluciji, ki je bila po njihovem temeljito usklajena. Z njim se je strinjal tudi Drago Koren (NSi), ki je povedal, da mora delo potekati naprej, čeprav je minister Zupan v odstopu.

Samostojni poslanec Slavko Gaber je opozoril, da se bo prvič v zgodovini zgodilo, da je resolucija vsiljena s strani koalicije. Ob tem je še zatrdil, da je sprejetje predloga resolucije v nasprotju z voljo vseh, ki po njegovem mnenju na področju visokega šolstva še kaj štejejo.

SDM presenečen nad spremembami
Slovenska demokratska mladina je izrazila presenečenje nad nenadnimi spremembami v stališčih visokošolskih partnerjev glede resolucije o nacionalnem programu visokega šolstva. Ob tem podpirajo tezo, da gre za usklajeno delovanje subjektov z ideološkim nabojem, ki namesto pozitivnih in potrebnih sprememb na visokošolskem področju prinaša status quo. Resolucija razburja visokošolske partnerje
Resolucija dviguje veliko prahu tudi zato, ker jo univerze, sindikati in študenti zavračajo, saj je ministrstvo z njimi ni uskladilo.

V njej je predviden enotnejši visokošolsko-raziskovalni prostor, povečanje sredstev za visokošolsko izobraževanje in raziskovalno delo, višje število visokošolskih zavodov. Postavljen je cilj, da bi država imela sedem do deset univerz.

Nekateri izmed ključnih očitkov pa se nanašajo na to, da dokument ne zagotavlja stabilnega financiranja, po mnenju visokošolske sfere pa zasebno šolstvo postavlja pred javnimi visokošolskimi zavodi.