"Bilo je res težko. Kot otrok sem preživljala svoj čas z očetom. Pozneje pa me ni več želel jemati s sabo, ker so se mu dogajale grozne stvari. Ko je šel po ulici, so ga pljuvali, pretepli. Kot otroku mi je bilo naporno."

To je del spominov Aleksandre Todorović Novak, ki je s sedmimi leti izvedela, da je bil njen oče, danes pokojni Aleksandar Todorović, izbrisan. Z gladovno stavko je začel boj za odpravo krivic izbrisanih in se tudi medijsko izpostavil. Kako je odraščala ob ali kljub izbrisu in kaj bi si želela ob 30. obletnici največjega kršenja človekovih pravic v Sloveniji? Zakaj kljub vsem pritiskom danes javno nastopa in opozarja na posledice izbrisa? NaGlas! je na sporedu na TVS 1 ob 12.40.

Zakon o urejanju statusa izbrisanih v Sloveniji ne velja več, a med nami še vedno živijo ljudje brez dokumentov, ob 30. obletnici izbrisa opozarjajo pri Mirovnem inštitutu. 26. februarja 1992 so oblasti iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije izbrisale 25.671 ljudi, od tega 5360 otrok. Status pa je vrnjen nekaj manj kot polovici, to je 12.373 ljudem, so sporočili z ministrstva za notranje zadeve.

Od leta 2014, ko je začel veljati zakon o povračilu škode ljudem, izbrisanim iz registra stalnega prebivalstva, se je izplačalo nekaj več kot 26 milijonov in pol (26.702.450,00) evrov odškodnin prek upravnih postopkov in slabih dva milijona evrov (1.920.422,42) prek sodnih postopkov, so sporočili z MNZ-ja in iz Državnega odvetništva RS.

"Odškodnine niso vse"

Toda odškodnine niso vse, opozarja Aleksandra Todorović Novak. "Odškodnine mi ne morejo vrniti očeta, a vsaj nekaterim mogoče pomagajo zaživeti dostojno življenje v prihodnosti," pravi Aleksandra. "Ko se je celotna zgodba z izbrisanimi začela, sem imela sedem let, oče je začel gladovno stavko pred živalskim vrtom. Na začetku nisem čutila tega, toda ko je prišel domov po gladovni stavki, sta me starša posedla in sta mi povedala … kolikor lahko poveš sedemletnemu otroku, kaj se dogaja … Potem se je začela vsa ta izpostavljenost. Bilo je res težko. Kot otrok sem preživljala svoj čas z očetom. Pozneje pa me ni več želel jemati s sabo, ker so se mu dogajale grozne stvari. Ko je šel po ulici, so ga pljuvali, pretepli. Kot otroku mi je bilo naporno. Ko sem bila najstnica, je bilo na neki točki vsega preveč. Tudi z nekaterimi vrstniki in profesorji v šoli sem imela težave. To v bistvu ni bil moj boj, čeprav si je oče želel, da bi bil. On ni imel česa več za izgubiti. On je življenje posvetil boju za izbrisane, jaz pa ne. Bila sem precej mlada. Nisem želela, da to postane večinski del mojega življenja."

Opravičilo je pogoj
Danes, ko je stara 29 let, se zaveda pomena govoriti o izbrisu javno, na glas, zato je tudi aktivna pri Društvu civilna iniciativa izbrisanih aktivistov. Zakaj? "Pomembno je zato, da se izbris ne pozabi. Treba je o tem govoriti. Če dovolimo, da se to pozabi, se lahko znova zgodi. In tega ne smemo dovoliti." Status si je v 30 letih uredila samo polovica izbrisanih, Aleksandra Todorović Novak pa pogreša nekaj drugega – opravičilo najvišjih nosilcev oblasti za izbris. Kaj bi ji pomenilo tovrstno opravičilo? "Opravičilo je pogoj, da se vse druge stvari naredijo prav. Vsi ti zakoni, ki so bili napisani za izbrisane, niso v zadostni meri zadostili krivicam, ki so se jim zgodile. Z opravičilom gradimo odnos do izbrisa in je podlaga za vse. V bistvu bi moralo najprej priti opravičilo, preden so se določili zakoni o popravi krivic izbrisanim. Če bi imeli ta temelj, bi bilo vse drugo, kar se je dogajalo v povezavi z izbrisanimi, boljše."

Ob obisku posameznih srednjih šol ugotavlja, da mladi sploh ne vedo za izbris. "Najpogosteje so šokirani, ker sploh niso vedeli za izbris. Sprašujejo me, kako je bilo odraščati z izbrisom, kaj vse je to prineslo, kakšne so posledice. Mladi so drugačni, kot so bili včasih, želijo prispevati ali pomagati posamezniku oziroma sistemsko prispevati k reševanju posledic izbrisa. Želijo razumeti," pripoveduje.

30 let po tem: Predstava, razstave, peticija
V Civilni iniciativi izbrisanih aktivistov skupaj z nevladnimi organizacijami zato prihodnji teden organizirajo vrsto dogodkov: v Španskih borcih v Ljubljani bo drugo soboto, 26. februarja, predstava Izbrisani d.o.o., potem so tu še razstave na Gallusovem nabrežju, v Kresiji in na Metelkovi. "Sodelovali bomo verjetno tudi na protestu 25. februarja. Kot gosti smo obiskali več šol in opozarjali oziroma govorili o izbrisu." Amnesty International pa je sprožil tudi peticijo za zbiranje podpisov, s katero podpisniki terjajo opravičilo predsednika republike.

Status polovici – 12.273 ljudem
Zakon o urejanju statusa izbrisanih v Sloveniji ne velja več, a med nami še vedno živijo ljudje brez dokumentov, ob bližajoči se 30. obletnici izbrisa opozarjajo pri Mirovnem inštitutu. Kot je znano, so 26. februarja 1992 oblasti iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije izbrisale 25.671 ljudi, od tega 5360 otrok. Status pa je vrnjen nekaj manj kot polovici, to je 12.373 ljudem.

Izbrisani so še med nami
"Ni se dobro raziskalo, kje ti ljudje, ki so bili izbrisani, pravzaprav so. Tako da lahko le sklepamo, da je večina tistih z neurejenim statusom v tujini, nekaj pa še tukaj, in ni izključeno, da se bo še kdo javil," ugotavlja Katarina Vučko z Mirovnega inštituta, na katerem pomagajo voditi postopke šestim ljudem. "Gre za ljudi, ki so bili zaradi vsega, kar se je zgodilo, pravzaprav odrinjeni na rob družbe in tudi prestrašeni. Nekaterih ni dovolj hitro dosegla novica, da bi si uredili status. Navsezadnje je ta zakon prišel leta 2010 – skoraj 20 let po izbrisu. Veljal je tri leta, kar je razmeroma kratko obdobje za ljudi, ki so se skrivali in jih ta novica ni dosegla."

Pot, dolga sedem let, se začne z – izgonom
Pot do ureditve statusa traja približno sedem let, in še to le, če se kaj ne zaplete: "Če govorimo prav o naših strankah, zanje ni na voljo pravega pravnega sredstva. To pomeni, da se v bistvu poslužujemo drugih pravnih sredstev, in sicer na podlagi zakona o tujcih." Ta se začne z ureditvijo dovoljenja za zadrževanje na ozemlju Republike Slovenije. "Da se tega sploh lotiš, mora policija dobiti najprej odločbo o odstranitvi iz države, kar je poseben stres. Potem se na policiji zaprosi za dovoljenje zadrževanja, ki se podaljšuje vsakih šest mesecev. To je polovični status, ki ne prinaša vseh pravic. In če osebi uspe to podaljševati 24 mesecev, skratka v celoti v dveh letih. Potem lahko na upravni enoti zaprosi za dovoljenje za začasno prebivanje. To velja dve leti in se lahko podaljša," razlaga zapleteno pravno pot do pravic Katarina Vučko.

Starejši, mladoletni, brezdomci
Do končnega cilja, ureditve dovoljenja za stalno prebivanje, ni prišel še nihče, pripoveduje Katarina Vučko: "Zgodbe so nekoliko različne med sabo. Gre za družino, mladoletno hčerko, ki bo v kratkem naletela na veliko oviro, ko se bo želela vpisati na srednjo šolo ... Po drugi strani pa imamo starejše ljudi, ki imajo že resne posledice na zdravje in vse težje skrbijo zase. Med njimi imamo tudi brezdomno osebo."

"Najprej je bilo problematično to, da so bile odškodnine na voljo samo za tiste, ki so si uredili status. Drugo pa je bila seveda ta višina," meni Katarina Vučko. Številni izbrisani niso oddali vloge za odškodnine, saj bi dobili le 50 evrov odškodnine za mesec izbrisa. "Ljudi se je sililo v sodne postopke in dokazovanja, nekateri so izšli iz teh postopkov z dodatnimi stroški – morali so plačevati takse in odvetnike," opozarja Katarina Vučko z Mirovnega inštituta, zagovornica nekaterih izbrisanih. To pa je bila le dodatna sol na rano, ki se ne bo nikoli zares zacelila.