Anica Mikuš Kos se je v dolgoletnem humanitarnem delovanju s svojim znanjem iz otroške psihiatrije večkrat podala tja, kamor običajno sežejo le besede božičnih poslanic političnih in verskih voditeljev – med otroke na vojnih in povojnih območjih. Upor, da bi privolila v vlogo nemočnega opazovalca, se je v njej prebudil, ko se je spoprijemala s posledicami vojne ob razpadu Jugoslavije. In čeprav se njena dušeslovna stroka, kot ji pravi, osredotoča predvsem na psihološko pomoč posameznikom ali manjšim skupinam, sama takšnega ravnanja na območjih, na katerih je zaradi vojnih grozot prizadetih na tisoče otrok, ni prepoznala kot smiselnega. Kot strokovnjakinja si je zastavila vprašanje, kako bi lahko njeno znanje koristilo čim večjemu številu otrok, da bi se kljub prestanemu lahko vrnili v življenje in vnovič vzpostavili zaupanje v svet in vrednote, ki so bile porušene.

Njeni programi so pomagali deset tisočim otrokom. V intervjuju za MMC pa se je spomnila tudi svojega otroštva in izkušnje iz nekih drugih časov povezala z dogodki sedanjosti, ki jih zaradi divjanja vojn in ugašanja moči mednarodnih institucij označuje za prelomne.

6. aprila 1941, ko se je druga svetovna vojna z nemškim bombardiranjem Beograda začela v Kraljevini Jugoslaviji, ste praznovali šesti rojstni dan. Kakšni so vaši spomini na prvo vojno, ki ste jo doživeli?

Moj prvi spomin je, da smo staršem povabljenih otrok sporočili, da praznovanja ne bo. Ko se je vojna začela, smo živeli v Virovitici na Hrvaškem. Eden od spominov je, ko so očeta poklicali k domobrancem, ki so bili na Hrvaškem nekaj čisto drugega kot domobranci v Sloveniji, s stališča Nemcev in ustašev so bili le manjvredna vojska. Oče je nekaj časa služil pri njih. Ko je zbolel za malarijo, smo ga obiskovali v bolnišnici. Spomnim se, da je mama, ko je bil oče v domobranski vojski, vodila vrtec, v katerem je poučevala nemščino, da bi dodatno zaslužila nekaj denarja. Tudi sama sem ga obiskovala.

Najhujši vojni spomin pa je iz Zemuna – ker je bil oče profesor, so nas namreč skoraj vsako leto preselili. V Zemunu smo stanovali v majhni hiški, po naši ulici pa so vsak dan vozili vozove z mrtvimi Cigani. Takrat smo Romom rekli Cigani. Zelo dobro se spominjam, da so vozove vlekli konji, iz vozov pa je odtekala kri.

Oče je bil zaradi bolezni odpuščen iz domobranske vojske. Hkrati se je spremenila nemška zakonodaja … Moja mama je bila Judinja. Judom, ki so imeli zakonskega partnerja katoliške vere, najprej ni grozilo, da bi bili deportirani v koncentracijska taborišča. Potem se je to spremenilo in nič ne bi zavarovalo moje mame, oče pa bi se moral razvezati, ločiti od mame, a tega ni hotel. Takrat se je veliko moških razvezalo od svojih judovskih žena. Odšli smo torej k stari mami v Slavonijo in nato v partizane. Najprej sta odšla oče in mama, dva, tri mesece pozneje sem sama odšla za njima. Naložili so me na kmečki voz, tri dni sem potovala do partizanske bolnišnice na Papuku, v kateri je delala moja mama. Podobna je bila bolnici Franja

Največ spominov imam iz zadnjih dveh let vojne. Moram reči, da je večina spominov lepih. Nekako, veste, ne vem … Bilo je veliko hudega. A spominjam se predvsem dobrega in človeškega in tega sem doživela zelo, zelo veliko. V bolnišnici so mi ranjenci, ki so bili kmečki fantje, dajali hrano, ki so jo mame iz vasi pošiljale ranjenim sinovom. Moja najlepša zgodba, ki jo vedno ponavljam, a jo moram povedati še enkrat, je o kmetu, ki ni bil naklonjen partizanom. Bil je najbogatejši kmet v vasi, kulak, kot smo rekli. Med ofenzivo me je zaščitil in imel v svoji hiši, Nemcem in ustašem pa je rekel, da sem članica družine. Že prvi sosed bi lahko povedal, da to ni res. V vasi so bili pač eni ustaši in drugi partizani. Včasih je celo v isti družini en sin odšel k ustašem in drugi k partizanom, da bi zavarovala družino pred eno ali pred drugo vojsko. Preprosto, to je bila ena od varovalnih filozofij. A ta kmet je iz čiste človečnosti, ne iz koristoljubnosti, tvegal svoje življenje in življenje svoje družine.

Res pa je tudi, da sem sama po naravi "dobropamtilo", če obrnem bosanski izraz "zlopamtilo", in si zapomnim predvsem tisto, kar se mi zgodi dobrega.

Radi pa tudi mešate besede iz različnih jezikov. Nekje ste rekli, da bi vam ustrezalo, če bi lahko govorili v več jezikih naenkrat, saj ima vsak jezik kakšen koristen izraz.

Da, v tem je neko bogastvo. Pogosto ima drug jezik res kakšen izraz, ki bolje izrazi čustvo ali misel.

Druga svetovna vojna je bila prva, ki ste jo doživeli, pozneje pa ste bili priča tudi številnim drugim vojnam in njihovim posledicam. Toda, ali so na začetke vašega delovanja na humanitarnem področju najbolj vplivale vojne ob razpadu Jugoslavije?

Vse, kar si doživel v preteklosti, vpliva na tvoje sedanje vedenje, če se tega zavedaš ali pa ne. Od nekdaj sem bila zelo socialno naravnana, tega so me naučili starši. Ko so v 90. letih v Slovenijo začeli prihajati begunci, sem se spomnila svoje vojne ... Na začetku jugoslovanskih vojn, ko so k nam prihajali hrvaški begunci, sem v begunskem centru v Mariboru, ki je bil organiziran v vojašnici, srečala tudi ljudi iz Orahovice. To je prav tista vas, v kateri je živel kmet, o katerem sem govorila. Naenkrat sem ugotovila, kaj je ta človek pravzaprav naredil zame. Morda sem zaradi tega naredila več, kot bi sicer. A tudi kot strokovnjakinja za duševno zdravje otrok sem se počutila dolžna aktivirati in pomagati otrokom, katerih duševno zdravje je najbolj prizadeto in ogroženo, ker so doživeli najhuje

Obiskali ste Sarajevo, Mostar, Goražde, bili ste na Kosovu, v Čečeniji, Afganistanu, Iraku, Pakistanu. V nekaterih od teh krajev ste bili tudi v času vojn ali napetih razmer. Ste se kdaj znašli v nevarnosti? Vas je bilo kdaj strah?

V Pakistanu sem bila enkrat po hudem potresu, drugič pa prav v regiji, v kateri je živel Osama Bin Laden. Tam nas niso izpustili iz hiše. Ko sem nekoč stopila ven, so začeli vpiti name, ali hočem, da me ubijejo.

Tudi med čečensko vojno ni bilo preprosto, a sem imela varnostnike. Zanimivo je bilo, ko sem v Ingušetiji, ki meji na Čečenijo, delala s čečenskimi begunci. Zelo dobro sem se razumela z domačini, ki so mi vedno rekli, da moja varnost ni odvisna od varnostnikov, ki so prejemali kakih 200 dolarjev plače na mesec. Nihče se za ta denar ne bi pustil ubiti za nekega tujca. Varnost je odvisna od tega, koliko te sprejmejo vplivne družine v teh tedaj še plemenskih strukturah. Meni in ljudem, ki so bili z menoj, so vedno zagotavljali, da smo dobro sprejeti in da se lahko počutimo varno. Po kakšnih mehanizmih je to delovalo, ne vem. Ni me bilo strah, res me ni bilo strah.

Zanimivo, enkrat sem se ogroženo počutila na Kosovu, kamor sem najraje hodila, saj sem se tam zelo dobro razumela z ljudmi, še zdaj imam najboljše prijatelje na Kosovu. Rekli so mi "velika sestra". Humanitarni delavci smo v času kosovske krize dobili navodila, da ne smemo govoriti srbohrvaščine, kot smo takrat rekli temu jeziku. A učitelji, ki sem jim takrat predavala, so razumeli ali govorili srbohrvaško. Vsakič sem na začetku seminarja vprašala, ali lahko govorim bosanski jezik, ker ne znam albanskega. Rekla sem bosansko, ker tudi res ne govorim srbske ekavščine, ampak ijekavščino. Vedno so se strinjali.

Na enem od seminarjev mi je eden od učiteljev nekaj pojasnjeval v srbohrvaščini, a ker se ni mogel spomniti neke besede, jo je izgovoril v albanščini. Albanščina pa ima veliko besed romanskega izvora, zlasti abstraktnih pojmov, povezanih z izobraževanjem in duševnim zdravjem. Besedo, ki jo je izgovoril, sem prepoznala, ker je bila skoraj enaka kot v francoščini. (Oče Anice Mikuš Kos je bil jezikoslovec in se je s hčerjo pogovarjal francosko, op. a.) Moški je torej izgovoril besedo v albanščini, jaz pa sem jo prevedla v srbohrvaščino. In takrat je planil: "Rekli ste nam, da ne razumete albansko, a očitno razumete. Povejte, zakaj ste tukaj?" Drugi so ga pomirili in je bilo vse v redu, a to je bilo moje najbolj neugodno doživetje kot tujke.

Če prav razumem, ste svoje znanje s področja otroške psihiatrije poskušali prenesti v prakso na način, da bi čim več otrokom na prizadetih območjih, ki ste jih obiskali, pomagali predelati travme, ki so jih doživeli?

Tako je. Nas, strokovnjake s področja otroške psihiatrije, klinične psihologije, psihoterapije, večinoma učijo, kako pomagati posamezniku ali pa delati z majhnimi skupinami. V krajih, v katerih sem delovala, pa smo imeli opraviti s tisoči ali deset tisoči otrok, ki so doživeli res hude travmatske dogodke in velike izgube. Individualna pomoč bi bila količinsko le malo pomembna, bila bi le kaplja v morje potreb po pomoči. Kot strokovnjak se torej vprašaš, kako bi vsem ali vsaj množici otrok, kajti vsem ne moreš, lahko pomagal in jim zagotovil vsaj osnovno podporo, ki bi okrepila njihovo psihično odpornost.

Obenem pa se vprašaš tudi o osnovni predpostavki same stroke, da učinkovito pomoč lahko nudimo samo psihiatri, psihologi psihoterapevti. Po drugi svetovni vojni, ki sem jo doživela, ni bilo otroških psihiatrov ali psihologov, pa vendarle ni vsa moja generacija ljudi, ki so kot otroci doživeli vojno, nora oziroma tako prizadeta, da ne bi mogla v življenju normalno delovati. Jasno, da doživetja ostanejo in ti ob spominu nanje postane hudo, a si normalen človek, nisi duševni bolnik, nimaš duševnih motenj, kot so navedene v medicinskih priročnikih o duševnem zdravju. Vprašaš se, kaj je pomagalo. Prvi odgovor je, da pomaga nekaj, kar je v tebi samem, notranje sile, osebnostne lastnosti, temperament, značaj. Drugi odgovor, ki pa je z vidika prakse pomoči pomembnejši, so podporne in zdravilne sile v naravnih okoljih. To so družina, soseska, vrstniki, šola, druge skupnosti, s katerimi je posameznik povezan. Pri tem so pri množičnih travmah družine prav tako travmatizirane, zato se njihova podporna moč zmanjša.

Takrat lahko pomembno vlogo v otrokovem življenju odigra šola?

Spraševala sem se, kako naj aktiviram naravne vire pomoči, kakšno znanje lahko ponudim učiteljem. A verjemite mi, še bolj kot znanje se mi je zdelo pomembno, da jih spodbudim, jim dam energijo, zavest, da so pomembni. Zakaj sem se osredotočila na šolo? V večini držav, v katerih sem delovala kot humanitarka, šolo obiskujejo vsi otroci, kar pomeni, da so vsi dosegljivi. Tudi tisti, ki so izgubili starše, ali tisti, katerih starši so tako travmatizirani, da jim ne morejo pomagati.

Zanimiva se mi zdi ugotovitev iz začetka 90. let, ki jo omenjate, in sicer da psihiatrična stroka ni bila presenečena nad množično travmatiziranostjo otrok, ki so doživeli grozote vojne, temveč se je spraševala, zakaj so se mnogi, ki bi lahko ostali trajno travmatizirani, pobrali in naprej živeli svoje življenje.

Ko govorimo o tem, kaj otroci doživljajo, bi morala biti prva beseda trpljenje. Mi pa naštevamo neke simptome, diagnoze … Ko gledate otroke iz Gaze, ne vidite diagnoz, ampak vidite njihovo trpljenje, ki je neizmerno. Zaradi telesnega trpljenja, strahu, izgube bližnjih, svojega doma, svoje šole. In še nekaj je, na kar ne pomislimo, ker otroci včasih te stvari težko izrazijo. Hudo jih prizadene izguba zaupanja v človeško okolje, v katerem živijo.

Ko so bili pri nas kot begunci bosanski otroci, smo jim kdaj zastavili vprašanje, kaj je bilo najhuje. Med odgovori je bil tudi ta in njemu podobni: "Najhuje je bilo, ko je učitelj prišel s puško v naše stanovanje in nas pregnal. Učitelj, ki je bil Srb, dober človek, ki me je imel rad, jaz sem ga imel rad, pride s puško in me prežene iz stanovanja." Takrat se poruši svet, poruši se zaupanje. Majhen otrok misli, da so starši vsemogočni in da ga lahko zaščitijo pred vsem hudim. Ob starših se počuti varno. Nato pa se izkaže, da ga pred bombardiranjem in tanki ne morejo zaščititi.

Kdaj ste bili nazadnje v Gazi?

Nazadnje sem bila v Gazi pred covidom. Gazo sem obiskala večkrat, a vedno le za kratek čas. V drugih državah sem bila toliko časa, da sem lahko začutila socialno tkivo skupnosti in vsaj delno procese v tem tkivu. V Gazi pa sem bila le po dva ali tri dni. Pogosto sem imela spremstvo varnostnikov, kar je drugače, kot če si sam z ljudmi. Seveda sem zaznala žalost, revščino, obup zaradi prostorske vklenjenosti in trajnosti težav, a hkrati veliko življenjskega poguma in srčnosti. Tudi v Gazi smo veliko delali z učitelji, želeli smo jih spodbuditi, da sami otrokom ponudijo več pomoči in hkrati otroke aktivirajo za medvrstniško pomoč, da aktivirajo solidarnostne sile v šolah in soseskah. Moram reči, da so učitelji, otroci in starši to dobro sprejeli.

Kako spremljate to vojno, ki traja več kot eno leto in iz katere vsak dan prihajajo informacije o pobitih otrocih, in mlačne odzive mednarodne skupnosti, sploh v dejanjih, če že ne v besedah?

Grozna ni samo vojna, ampak tudi njene širše razsežnosti. Živimo v času, v katerem odpoveduje tisto, v kar smo verjeli. Vrhunske institucije, kot so Združeni narodi, ne morejo preprečiti vojn. Prej smo imeli občutek, da nas bodo te institucije zavarovale, a nas ne zavarujejo. Odpovedujejo tudi institucije nižjega ranga, postajajo disfunkcionalne. Res se mi zdi kar hudo. Ni dobro sejati pesimizma, a res se mi zdi, da doživljamo neko prelomnico.

V nekem intervjuju ste rekli, da je vse vaše delovanje v bistvu upor proti vlogi nemočnega opazovalca, zdaj pa smo postavljeni prav v to vlogo.

Nemalokrat imamo občutek, da smo nemočni v odnosu do zločestih sil, ki povzročajo medčloveško nasilje. Ko delam z ljudmi, me velikokrat vprašajo, kako zdržim. Ko vidim, doživim ljudi, ki še verjamejo v dobro, delajo dobro, imajo upanje in energijo, daje to energijo tudi meni.

Omenili ste razkroj institucij. Se vam ne zdi, da se to dogaja tudi pri nas?

Seveda, zdravstvo, šolstvo.

Veliko sodelujete z učitelji, vaš oče je bil profesor, stara mama je bila elementarka, do poklica gojite spoštovanje. Učiteljev pri nas primanjkuje. Zakaj mislite, da se ljudje ne odločajo več za ta poklic?

Pošteno povedano, sploh ne razumem, zakaj primanjkuje ljudi v mnogo poklicih – natakarjev, zdravnikov, medicinskih sester. Sprašujem se, kje so ljudje. Mogoče učiteljev primanjkuje tudi zato, ker je, vsaj po mojem mnenju, vse težje opravljati ta poklic. Nekoč je bil učitelj glavni vir znanja in informacij za večino otrok. Koliko otrok pa je imelo doma knjige in starše, ki so jim lahko nudili znanje, ki tvori splošno izobrazbo? Danes pa lahko pritisneš na tipko in izveš kar koli, izveš več, kot ve tvoj učitelj. Drugi problem je odnos staršev in vse manjše spoštovanje do učiteljskega poklica. Svoje je prispevala tudi permisivna vzgoja.

Kako gledate na sodobne vzgojne smernice?

Otroka moramo navaditi na vsaj neki minimalni red, v nasprotnem primeru mu ne delamo usluge. Otroka moramo pripraviti na ta svet, ki je zahteven. Nisem za permisivno vzgojo, ki dovoljuje vse. Seveda pa, bog ne daj, da bi otroke terorizirali in jim ne bi puščali svobode. Mislim, da jim moramo pustiti veliko svobode v igri, aktivnosti, kreativnosti … Tudi če kršijo pravila, se moramo z njimi o tem pogovarjati. Veliko je odvisno tudi od otroka. Nekateri bolj potrebujejo neko strukturo oziroma to, da jih nekdo podpre in malo porine v to strukturo. Drugi pa imajo svojo notranjo strukturo in od okolja potrebujejo mnogo manj usmerjanja. Za prve pravimo, da so težje vzgojljivi, in za druge, da so lažje vzgojljivi.

Študirali ste medicino in se najprej specializirali iz pediatrije, nato še iz psihiatrije. Vaš osnovni poklic je poklic zdravnice. Kako spremljate privatizacijo zdravstva, ki se nam odvija pred očmi, in kako ste sami kot zdravnica razumeli svoj poklic? Kot službo, poslanstvo, vir zaslužka?

Če javno zdravstvo ni prizadeto zaradi privatizacije, nimam nič proti privatizaciji in v njej ne vidim osnovnega problema. Osnovni problem vidim v krčenju, zmanjševanju in izčrpavanju osnovnega, javnega zdravstva, ki bi moralo biti dosegljivo vsem. Moram priznati, da se mi zdi bitka za višje plače nekaterih zdravnikov neprimerna. Ob tem pa je treba povedati, da velika, velika večina zdravnikov opravlja svoj poklic z veliko človečnosti in altruizma. Tega se najbolj zaveš, ko si kot pacient sam deležen takšne pomoči.

Veste, sem socialistka, sem človek za socializem. Zdi se mi, da bi morala biti družba urejena tako, da so razlike čim manjše. Je pa iluzorno misliti, da razlik ne bi bilo. Žal pa živimo v svetu, v katerem se razlike povečujejo. Ves čas dobivamo informacije, da bogati postajajo bogatejši, revnih pa je vse več. Pri nas, v zahodnem bogatem svetu, ljudje ne umirajo od lakote. Otroke in tudi odrasle prizadeva predvsem občutek izključenosti. Ko si reven, ti veliko dobrin ni dostopnih, poleg tega pa si obravnavan kot zguba, luzer.

Kako na drugi strani na otroke v tem delu sveta vpliva preobilje, ki v decembru pride še toliko bolj do izraza? Kako nanje vpliva že skorajšnja odsotnost želja in pričakovanj, ker je vse dosegljivo?

Meni se materialna prikrajšanost ne zdi nekaj tako zelo hudega. Po vojni sem imela dve obleki, eno zimsko in eno poletno. Ko sem poletno obleko oprala, sem bila v postelji, da se je posušila, a tega nisem doživljala kot nekaj tragičnega. To postane žalostno, če si ob nekom, ki ima deset oblek.

S preobiljem se stvari razvrednotijo. Imamo varljiv občutek, da lahko dobimo vse, kar hočemo, da je vse dosegljivo in vse izvedljivo. Nato pa na primer pride covid in si začuden, ko ugotoviš, da ni vse mogoče in da človek ni vsemogočni gospodar vesolja in da ne velja rek "kakor si boš postlal, tako boš spal". Kup reči je, na katere ne moreš vplivati, na naravne pojave, bolezni … Ne nazadnje je najbolj žalostno, da ne moreš vplivati niti na družbene pojave, ki jih povzroča človek, kot so vojne, revščina, podnebne spremembe.

Tretja stvar pa je, da se v tej preobilici lepih in koristnih stvari v okolju zmanjšuje želja po duhovnem, poduhovljenem. Ko prideš v trgovino, je tam toliko lepih stvari, da imaš občutek, kot da bi prišel na razstavo. Lep porcelan in tekstil, tako lepe barve … Užitek ob predmetih, želja po materialnih dobrinah porine v ozadje potrebe, želje po duhovnem.

Kakšen je vaš odnos do vere?

Mama, ki je bila Judinja, se je morala prekrstiti, da se je lahko poročila z očetom katolikom, a doma nismo bili verni. Tudi jaz nisem verna, a spoštujem religije in vem, da religioznost mnogo ljudem osmisli življenje in pomaga v stiskah.

Zdelo se mi je zanimivo, ko ste zapisali, da je vera lahko dober vir pomoči, ker vztraja v upanju v pravičnost.

Da, vpliva tudi na to, kako prenesemo gorje ali vidimo smisel v trpljenju. Če veruješ v boga, verjameš, da je bil to božji namen, božja volja. V Gazi so opravili zelo verodostojno raziskavo, ki je pokazala, da so otroci, ki so izgubili očeta kot borca za vero, lažje prenesli njegovo smrt, kot če je bil oče naključno ubit v nekem bombnem napadu. Religija lahko olajša življenje. So pa tudi ljudje, ki se ob nasilju na svojega boga razjezijo in si rečejo, "če to dovoli, ne bom več njegov vernik".

Zase pravite, da ste tesnoben človek in se ves čas spopadate z občutki krivde. Je to vzgoja, strah, da bi ranili druge?

Najbrž imamo vsi v svojih osebnih zgodovinah dogajanja, v katerih bi lahko več naredili za drugega ali druge, a iz različnih razlogov tega nismo storili. Včasih se človek ne zaveda, da bi lahko kaj naredil in pomagal, drugič nič ne naredi iz lagodnosti, egoizma ali iz strahu za svojo blaginjo. Najbrž bi nas večina imela vzroke, da se za kake reči počuti krive. Koliko se počutimo krive, pa je odvisno od človekovega značaja, vzgoje, izkušenj.

Nismo dovolj pozorni na dejstvo, da otroci krivdo občutijo že zelo zgodaj. Znano je, da se otroci lahko počutijo krive za razvezo svojih staršev, a so tudi hujše reči. Spomnim se otroka, ki je vedno stopil pred mamo, ko jo je oče pijanec napadal. Bil je v drugem razredu osnovne šole, ko je oče mamo ubil. Krivega se je počutil, ker ga ni bilo doma – bil je v šoli –, da bi zaščitil mamo.

Zakaj se ta občutek krivde pojavi že tako zgodaj?

Tako smo pač narejeni, imamo neke moralne sheme, občutek obveznosti do drugega. To je prosocialnost, nekaj, kar skupaj drži socialno tkivo. Včasih smo govorili samo o sebičnem genu, zdaj so se trendi obrnili in govorimo tudi o zrcalnih celicah v možganih, ki nam pomagajo razumeti drugega in so osnova za empatijo. Več vemo o možganskih tokovih, ki so osnova za solidarnost, sočustvovanje in prosocialno vedenje. V vsej množici razvojnih dogajanj se izoblikuje tudi občutek odgovornosti za drugega, da si sočloveku dolžen pomagati, in če tega ne storiš, se počutiš krivega. Pri tem je lahko veliko tudi nerealnega in sebi lahko pripišeš krivdo za nekaj, na kar nisi mogel vplivati.

Psihiatrična stroka je dolgo spodbujala govorjenje o travmatičnih izkustvih, kot ste ga opisali. Travme naj bi predelovali tudi s pomočjo tega, da jih izrečemo. A tudi vam samim to ne ustreza najbolj – zakaj?

Mislim, da to ne velja za vse ljudi. Najprej so nas res učili, da morajo otroci o travmah govoriti, risati, jih izkazati v igri, da morajo travme priti ven. Za večino ljudi to res velja, za nekatere pa ne. Tudi sama nerada govorim o hudem, ki se mi je zgodilo. Občutek imam, da drugi tega niti ne bi razumeli. Ta občutek je pogost, zlasti pri taboriščnikih, ki niso govorili o tem, kar se jim je zgodilo, ker se jim je zdelo, da jih drugi ne bi razumeli. In res je vprašanje, koliko lahko razumeš nekaj, česar nisi doživel.

Zdaj otrok ne silimo več, da o tem govorijo. Seveda jim moramo ponuditi priložnost, jih podpreti in poslušati, če se zdi, da bi radi govorili. A v življenju so različni trenutki, mogoče bodo o tem spregovorili pri 50 letih. Pomembno je, da ujamemo notranje stanje otroka in se uglasimo z otrokovo potrebo in zmožnostjo, da govori o travmah, izgubah, duševnih ranah. Za odrasle velja enako.

Pomembno je, da ne spregledamo, ne pozabimo, da ob vsem slabem in hudem dobro obstaja in da lahko vsak med nami kaj prispeva v skladišče medčloveškega dobrega. Pa tudi, da smo del skupnosti, soodvisni s skupnostjo. Kakovost mojega življenja je odvisna od skupnosti, katerih del sem, in kakovost mojih skupnosti je odvisna tudi od mene.