Slovenija ima eno najhitreje starajočih prebivalstev v Evropi. Kar petina prebivalstva ali 435.700 ljudi je starih 65 ali več let. Povprečna življenjska doba ženske v Sloveniji je 82 let, moškega 74 let. V zadnjih 25 letih se je pričakovana življenjska doba pri obeh spolih podaljšala za približno sedem let. Ker se bo življenjska doba še podaljševala, so težave, ki tarejo starejše, seveda pomembna predvolilna tema.

Starejši predstavljajo zelo raznovrstno skupino, a kot družba moramo najprej zaščititi tiste, ki so najranljivejši med nami.

Kot družba nismo dosegli dogovora, po katerem bi skrb za starejše postala prednostna naloga, je pred dnevi na okrogli mizi Kdo bo skrbel za nas? poudaril Denis Sahernik iz Skupnosti socialnih zavodov Slovenije. Predstavniki upokojencev od prihodnje vlade zato veliko pričakujejo.

V združenju Srebrna nit med drugim zahtevajo samostojno ministrstvo za starejše. "Vse prevečkrat smo bili priča prelaganju odgovornosti med ministrstvom za zdravje in ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, zato zahtevamo samostojno ministrstvo za starejše," je za STA poudarila predsednica združenja Biserka Marolt Meden.

V Zvezi društev upokojencev Slovenije (ZDUS) pa so za MMC opozorili, da je vse več strank, ki so se začele zavzemati za boljši jutri slovenskega upokojenca, "a zdi se, da je to le tržna niša in brenkanje na najbolj občutljive strune slovenskega volivca".

"Leta gospodarske rasti so za starejše prinesle le malo"

Podatki kažejo, da skoraj 40.000 upokojencev živi z manj kot 500 evri pokojnine na mesec, nekaj manj kot 30 odstotkov pa jih živi z manj kot 700 evri. Pod pragom revščine živi kar 92.000 ljudi, starejših od 60 let, še posebej pa revščina ogroža starejše ženske.

In to so te realne težave, ki jim tudi politični odločevalci morajo nujno pogledati v oči. Tako s svetovnih prehrambnih borz kot od domačih dobaviteljev že prihajajo opozorila, da višje cene energentov ter vojna v Ukrajini napovedujejo neizogibno povišanje cen osnovnih živil. Potrošniki jih postopoma že občutijo, za košarico živil v trgovini je skoraj vsak teden treba odšteti več.

"Znašli smo se v obdobju, ko vedno glasneje trka na vrata. Nas opozarja. Vleče s seboj na dno. Revščina. Sociologi o njej pišejo eno, politiki govorijo drugo. Tisti, s terena pa jo vonjamo v postani hrani, ki jo je škoda zavreči, čeprav ima salmonela že vidno zborovanje. V marmeladah, kjer se plesen postrga iz vrha “in je še dobra”– četudi je ta “vrh” polovica kozarca. Ki jo čutimo v mrzlih, vlažnih hišah s propadajočo streho. Garažah, spremenjenih v dom. Garsonjerah, kjer plesen polzi po stenah. Predvsem pa jo vidimo v očeh, strtih, vdanih. Tihih," opiše Ninna Kozorog, zdravnica in soustanoviteljica Društva za promocijo humanitarne dejavnosti Humanitarček, ki svojo pozornost usmerja predvsem na pomoči potrebne starejše.

Po njenih besedah je revščina med starostniki postala slepa pega naše države, ki prevzame vidno polje le ob strateško pomembnih predvolilnih kampanjah: "Leta gospodarske rasti so za starejše prinesle bore malo; še vedno so izpostavljeni visokemu tveganju za revščino in socialno izključenost. Staranje prebivalstva prinaša iz dneva v dan več upokojenih in manj zaposlenih, kar bo v prihodnje brez dvoma revščino med starejšimi še poglobilo, četudi si bomo utopično želeli vedno nasprotno."

Kar zaznava statistika, se še bolj jasno vidi na terenu: najbolj v starosti trpijo ženske z državno ali kmečko pokojnino. "Ženske padejo čez rob bistveno prej kot moški. Ravno o teh ženskah javnost ne sliši veliko, ne najdejo jih institucije … Revne so," izpostavi naša sogovornica. Po podatkih Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije je bilo lani 617.299 prejemnikov pokojnine, od tega 445.236 prejemnikov t. i. starostne pokojnine, nekaj več kot 80.000 prejemnikov invalidske pokojnine in približno 53.000 prejemnikov vdovskih pokojnin.

Srečo Dragoš, sociolog s Fakultete za socialno delo, ob tem poudarja, da so celotni izdatki, ki jih namenimo za socialno zaščito, prenizki. "Zadnjih nekaj let so celo zdrsnili pod raven, ki smo jo ohranjali v obdobju od 2009 do 2016, in to čeprav se nikoli v samostojni Sloveniji nismo niti približali evropskemu povprečju po deležu BDP-ja, namenjenega za socialno zaščito, saj to nikoli ni bil naš cilj." Zaradi premajhne razvitosti javnega sektorja, ki zagotavlja storitve starejšim v Sloveniji, je po njegovih besedah pri nas v primerjavi z drugimi državami nadpovprečno obremenjen neuradni sektor.

Polovica zaposlenih v domovih za starejše prejema minimalno plačo

Sistemsko neurejenost položaja in skrbi za starejše je razgalila tudi epidemija, v kateri je umrlo okoli 2000 stanovalcev domov za starejše, polovico od tega v bolnišnicah, polovica v domovih. V domovih za starejše sicer pri nas živi približno 4,5 odstotka starejših, na čakalni listi pa je več tisoč prošenj za sprejem.

A nekateri domovi so še vedno neprimerni za bivanje starejših, saj imajo sobe s štirimi ali petimi posteljami, je opomnil Denis Sahernik. Prav tako imajo v DSO-jih kronično pomanjkanje osebja, kadrovski normativi so zastareli in ne odslikavajo potreb stanovalcev. Skupnost socialnih zavodov ocenjuje, da bi potrebovali četrtino več zaposlenih na področju osnovne in socialne oskrbe. Pri tem je pomemben podatek, da približno polovica zaposlenih v domovih za starejše prejema minimalno plačo.

Medtem predsednica Sindikata upokojencev Slovenije Francka Ćetković meni, da bi morali okrepiti prizadevanja, po katerih bi starejši ostajali v domačem okolju čim dlje. A za dosego tega cilja bi morali namenjati tudi javna sredstva in sredstva evropskih skladov za prilagajanje stanovanj, je opozorila na nedavni okrogli mizi.

Sorodna novica Kako je biti star(ejši) v Sloveniji?

Zakon o dolgotrajni oskrbi le sprejet, a številni so razočarani

Deležniki so veliko upov polagali na dolgo pričakovani zakon o dolgotrajni oskrbi, ki so ga poslanci sprejeli konec lanskega leta, a nanj letijo številne pripombe. Pripravljeni pravilnik o storitvah dolgotrajne oskrbe po mnenju Sahernika ne ohranja človekovega dostojanstva uporabnikov, saj jim namenja veliko premalo časa. Uporabnik bo moral zato naročiti dodatne plačljive storitve, če bo želel imeti celotno oskrbo. Negovalci namreč v tako kratkem času, kot so ga določili snovalci pravilnika, ne bodo mogli izvesti vseh potrebnih storitev.

Tudi Andreja Rafaelič s fakultete za socialno delo v Ljubljani ni zadovoljna z novo zakonsko ureditvijo dolgotrajne oskrbe. Opaža, da se je vse osredotočilo na človekovo telo, medtem ko je socialni vidik zanemarjen, je po poročanju STA povedala okrogli mizi Kdo bo skrbel za nas?.

Dodatna vprašanja o tem zakonu imata tudi Zveza društev upokojencev Slovenije (ZDUS) in Združenje za dostojno starost Srebrna nit. V Srebrni nit pričakujejo takšne spremembe, ki bodo omogočale storitve na načelih solidarnosti, ne glede na kraj bivanja in debelino denarnice. Torej so po njihovih navedbah nujne spremembe, ki bodo krepile javno mrežo in zagotovile uvedbo zavarovanja za dolgotrajno oskrbo. ZDUS pa zanima zlasti, kako bo financirano uresničevanje zakona po letu 2025 v praksi. "V ZDUS-u smo namreč ves čas opozarjali na šibkost zakona, ampak pri sprejemanju pravilnikov pa zahtevamo sodelovanje! Prejeli smo predloge in na Ministrstvo za zdravje nanje podali veliko pripomb, saj so po mnenju naše Komisije za zdravstveno in socialno varstvo birokratski in slabo povezani z dejanskim delom na tem področju. Večinoma so pisani iz 'pisarn', in ne iz potreb terena in ne odražajo dejanskega stanja. Ne bomo popustili, dokler ne bo v prvi vrsti zavarovanec, in ne denar in kapital," so napovedali.

Kje in kako torej najti sredstva za financiranje oskrbe starejših, ki jo predvideva Zakon o dolgotrajni oskrbi? Sociolog Srečo Dragoš poudarja, da v Sloveniji država pobere manj davkov, kot to velja za povprečje OECD. Ob tem dodaja izračun, ki ga je naredi Marko Novak, predsednik Slovenskega nepremičninskega združenja – FIABCI Slovenija, in sicer, da "če bi celotno premoženje fizičnih in pravnih oseb, s katerim razpolagamo v Sloveniji, samo malenkost obdavčili, in sicer v višini zgolj ene tisočinke vrednosti tega premoženja, bi lahko v celoti financirali dolgotrajno oskrbo. Če bi ta davek povišali še za dodatno tisočinko, pa bi z dodatnim 300-milijonskim prilivom lahko razbremenili obdavčitev dela."

"Organizacijsko bi bilo treba prevzeti skrb, da vstopijo v "sistem""

Položaj starejših bi torej vsekakor moral biti ena osrednjih tem razprave tako v predvolilnem kot v povolilnem času. Kaj pa si predstavniki starejših še želijo, da pride v ospredje?

"Pomembne teme, ki zadevajo starejše v Sloveniji, so zlasti gmotni položaj slovenskih upokojencev in z njim povezana pokojninska reforma, reforma volilnega sistema, bivanjske razmere mladih in starejših (medgeneracijska solidarnost) in zakonska ureditev prostovoljstva v državi, kot velja denimo v Nemčiji. Zelo pomemben je tudi prenovljen in posodobljen Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. V ZDUS-u vseskozi zahtevamo nove standarde, prenovo celotnega sistema, ki naj bo prijaznejši do uporabnikov, z zagotovilom, da bo zdravstvo dostopno vsem, še posebej pa govorimo o prenovi zdravstvenega zavarovanja, katerega del je samo na papirju," pravijo v ZDUS-u.

V društvu Srebrna nit glede na vse več stereotipov, staromrzništva, paternalizma, nasilja in celo diskriminacije starejših pa zahtevajo ustanovitev varuha starejših. Ta se bo lahko hitro in učinkovito odzival na vse odklone v družbi, povezane s starejšimi, so prepričani.

Potrebe starejših so v nekaterih točkah enake potrebam invalidov, pa je spomnila Mateja Toman iz Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije. Večja stopnja digitalizacije je lahko po njenem prepričanju velika priložnost obojim. Vendar pa je pri tem ključno znanje, ki ga morajo imeti ne le uporabniki, ampak tudi razvijalci rešitev.

"Nujno je, da se začnemo zavedati, da je vsak od nas na poti do starosti in da so na voljo marsikatere dobre, že predvidene rešitve za starostnike, ampak so jim preprosto nedostopne, saj smo pozabili, da je za njih splet nekaj nedoumljivega. Tako bi bilo nujno treba, da se ponovno avtomatizira pravica do varstvenega dodatka, s čimer se najranljivejšim vrne vsaj delček dostojnosti. Obenem bi bilo treba olajšati dostop do izredne finančne pomoči, izdelati tudi zelo natančen protokol, kako in kje lahko starostnik pride do nujnih prehranskih paketov ... Po domače – organizacijsko bi bilo zanje treba prevzeti skrb, da vstopijo v 'sistem', saj so zdaj prepuščeni sami sebi in svoji iznajdljivosti," pa je oprijemljive rešitve odločevalcem podala humanitarka Ninna Kozorog.