Skoraj vsak človek si želi dolgega, uspešnega kakovostnega življenja. Pri tem pa zelo pozno dojamemo, da dolgo življenje pomeni tudi, da bomo dolgo živeli kot starostniki. Nezadostna urejenost področja skrbi za starejše, od zastarelih domov, do – po prepričanju stroke – še vedno slabo urejenega področja o dolgotrajni oskrbi, kažejo, da o (lastni) starosti razmišljamo premalo.

Da imamo v obstoječih domovih za ostarele prostorsko stisko, vemo že nekaj časa. Zadnji javni dom za ostarele je bil namreč zgrajen leta 2005, potem pa se je prostorsko stisko reševalo s podeljevanjem koncesij zasebnikom. Konec leta 2019 je tako v Sloveniji delovalo 59 javnih in 43 koncesijskih domov za starejše, v kar so vključeni tudi posebni zavodi za odrasle. Poleg težavnega iskanja "proste postelje" je težava tudi kraj bivanja. Večina ljudi namreč (upravičeno) želi prebivati čim bližje domu, kjer imajo prijatelje in sorodnike, česar pa se pri načrtovanju gradnje domov za starejše pogosto ne upošteva in se gradi, kjer so zemljišča in s tem gradnja finančno ugodnejša. Velika razdalja pogosto preprečuje redne stike z bližnjimi, kar lahko vodi v socialno osamitev. Ta pa lahko močno poslabša duševno in telesno stanje starostnika.

Epidemija je starejše, ki bivajo v domovih, iz "nevidnosti" potisnila v ospredje in pokazala na vso bedo tega področja. V začetku epidemije jih državi ni uspelo zaščiti, saj je bilo med umrlimi s covidom-19 daleč največ prebivalcev domov za starejše. Transparentne so postale kadrovska stiska, mizerne plače zaposlenih in neustreznost domov za učinkovito ukrepanje v času dogodkov, kot je epidemija.

O vsem tem smo se pogovarjali z Biserko Marolt Meden, odlično poznavalko razmer na področju skrbi za starejše in predsednico društva Srebrna nit, društva za dostojno starost. Vabljeni k branju.

Na katerem področju zaznavate največ starizma?
Veliko ljudi čuti starizem predvsem na področju zdravstvene obravnave, kjer je v ospredju letnica rojstva, in ne počutje človeka. To je pomembno, ker vsi vemo, da je letnica rojstva ena stvar, druga pa je vsak posameznik, ki je lahko različno aktiven, je lahko v različni kondiciji, varuje svoje zdravje vse svoje življenje in aktivno živi. In želi živeti tudi v starosti. Vsi želimo imeti enak dostop do zdravstvenih storitev, takrat ko jih potrebujemo, kajti vsi smo enako zdravstveno zavarovani.

Je to omejevanje povezano z odnosom družbe so starejših?
Včasih me kdo opozori na zapise na spletu, v raznih blogih, kjer ljudje pišejo, da ko si enkrat star 80 let in več, pač ne potrebuješ posebne zdravstvene oskrbe. Nekdo je celo zapisal, da bi morali ukiniti zdravila za starejše, kajti naj gre življenje svojo pot in da bodo starejši itak umrli… Ja, vsi bomo enkrat umrli. Že z rojstvom se začenja proces umiranja. Ampak, da skušaš nekomu odvzeti možnost kakovostnega življenja, ki bi ga človek imel, če bi bil deležen običajne zdravstvene oskrbe, pa je skrajno neprimerno. V zvezi s tem smo se v društvu obrnili na varuha človekovih pravic in zagovornika enakosti, in ju vprašali, kako bi takšne ekstremne pojave ustavili, pa vsakič dobimo tiste splošne odgovore, da se to pač dogaja, da je treba obravnavati vsako stvar posebej, da je na družbenih omrežjih veliko neprimernih stvari in da ni mogoče odreagirati na vsako in tako naprej … Mislim, da moramo imeti ničelno toleranco do vseh pojavov starizma in diskriminacije. Eno vodi v drugo oziroma se oba pojava prekrivata in tega je vsaj na področju zdravstvene obravnave vedno več.

Ampak eno je splet, drugo je praksa. Poznate kak primer starizma v zadnjem času?
Tak eklatanten primer je bil primer triažiranja stanovalcev domov starejših v letu 2020. Vsi vemo za to. Spremljali smo pogovore, raziskave in tudi sami naredili raziskavo med sorodniki, ali so jih o tem povprašali. Le redki, ki so, potem ko so za to izvedeli iz medijev, zahtevali te dokumente pri zdravniku, so jih tudi dobili. Ti dokumenti so, kot pravijo vodilni v domovih starejših, 'kar čez noč izginili'. Zato smo na zadnjem posvetu Srebrne niti sklenili, da to mora biti raziskano in da je treba ta dogodek jemati tudi kot opozorilo, da se takšne stvari v prihodnosti ne bi dogajale.

To pomeni, da imamo težavo na sistemski ravni. Ne gre le za "grd odnos" družbe do starejših.
Prav ta konkretna zdravstvena obravnava starejših, s poudarkom na domovih starejših, kaže na ta sistemski staristični odnos medicinske stroke do starejših. V času epidemije so obstajala navodila, ki jih je bilo mogoče pogledati, kako se naredi triaža brez vedenja posameznih stanovalcev, brez vedenja njihovih sorodnikov.

Vemo, da je v domovih starejših zelo, zelo veliko ljudi, ki nekatere stvari težko razumejo. Še mi, ki smo aktivni, smo bili ob pojavu covida-19 nekako 'zmedeni', ko so se uveljavljali vsi ti ukrepi, ko nisi vedel, kako se zaščititi, na kakšen način, kaj je res in kaj ni res … Širilo se je ogromno različnih informacij. Kako so se šele počutili starejši, ki so dejansko že v vsakdanu v nekakšni manjši socialni izolaciji, ker imajo le malo obiskov, in ker vemo, da je kadra v domovih starejših premalo in ni dovolj časa za odgovore na vprašanja, za pojasnjevanja …

Kar pa je mene najbolj zaskrbelo, je to, (to sem zasledila v enem od resnih intervjujev medijih), da zdravniki, ki delajo v domovih starejših, niso bili toliko časa prisotni v domovih, kot je standard zdravstvene zavarovalnice. Tako da namesto da bi imeli več zdravstvene oskrbe, je je bilo bistveno manj. To se res ne sme več ponoviti.

Ta standard je že sam po sebi zelo nizek. Nekje sem zasledila, da ima vsak oskrbovanec pravico do zdravnika pet ur na leto?
Tako je. Ta standard je občutno prenizek in v Srebrni niti se trudimo, da bi dosegli sistemske spremembe na področju skrbi za starejše. Ne samo v domovih starejših, kajti tudi tisti starejši, ki ostajajo doma, potrebujejo pomoč. Patronažna služba ni dovolj, kajti kljub temu, da ima zelo razvejano mrežo, gre pač tja, kamor jo napoti zdravnik z nalogom. Nima pregleda nad vsemi starejšimi, ki potrebujejo pomoč.

Pomoč na domu, ki je neka oblika dolgotrajne oskrbe, pa na žalost ni enako dostopna vsem starejšim. Prvič zato, ker so tudi tu čakalne dobe, ker je tudi tu kadrovski problem, tako kot na celotnem področju socialne in zdravstvene oskrbe. In to ne samo za starejše, ampak za vse prebivalce Slovenije. To se še posebej poslabšalo v času epidemije, kajti najprej je pomoč tistim, ki obolijo za covidom, potem pa pridejo na vrsto še vsi drugi.

Še vedno smo v enem od valov epidemije. V prejšnjih valovih smo 'nevidne' starejše postavili v ospredje, zelo smo poudarjali, kako jih moramo zaščititi, kako pomembno je, da ščitimo najbolj ranljive … Veliko se je o tem govorilo. Verjetno tudi zato, ker je bil največji delež umrlih s covidom-19 prav med starejšimi.
Ta zaščita 'ranljivih skupin' je bila narejena na način, da se nihče ni z nikomer posvetoval, še posebej pa ne s starejšimi, ampak so bili ukrepi sprejeti takoj, nemudoma in (tako kot je ugotovil tudi zagovornik enakosti) bili so izjemno restriktivni in čisto predolgo so trajali. Ampak na žalost se to še ni končalo, kajti ob prvih okužbah v domovih starejših, tudi cepljenih, se je spet vse zaprlo, pa ne več samo za pet dni. Poznamo primere, ko so bili v tako imenovanih sivi coni, zdravi ljudje, tudi cepljeni in le 'morebitni' okuženi, tudi 17 dni zaprti v hišo in niso smeli nikamor. Takšna socialna izolacija je izjemno škodljiva za vse, še posebej pa za starejše in še posebej za tiste ljudi, ki imajo demenco.

Nekatere druge države so naredile analize in ugotovile in povedale, kje 'so ga polomili', kje je ministrstvo za zdravje sprejelo napačno ukrepe … Pri nas pa ni bilo te analize. Zdravstvena stroka nikakor ne prizna, da je bilo kar koli narobe, kar ni dobro za v prihodnje. Kajti če priznaš, npr. 'tukaj pa smo res preveč zaprli bolnišnice starejšim,' potem tega ne narediš več. Tako pa v času od tretjega do četrtega vala ni bilo nobenih sistemskih sprememb, pa bi jih lahko uveljavili. Tukaj govorim predvsem o kadrovskem področju, kjer je stanje izjemno slabo, kar se je izkazalo ravno v času epidemije. Nujno je spremeniti kadrovske standarde in normative na področju tako socialne oskrbe kot tudi zdravstvene nege. Ampak delovne skupine kar meljejo. Delovna skupina na ministrstvu za delo družino in socialne zadeve to tudi še proučuje. Čeprav že imajo s stroko in socialnimi parterji usklajene kadrovske normative, pa ti še niso bili podpisani. Od podpisa naprej je namreč potrebno še veliko časa in napora, da te kadre zagotovimo. Tudi naporov na področju plačne politike, kajti popolnoma nesprejemljivo je, da imajo ti kadri tako nizke plače, da morajo dobivati dodatek, da pridejo do najnižje plače. To ne kaže na neko solidarno socialno državo.

Sorodna novica Kako je biti star(ejši) v Sloveniji?

Redkokdo se najbrž zaveda, kakšno delo je to. Ni enostavno, je delo, ki potrebuje tako fizično zmožnega kot tudi čutečega človeka.
Tako je. To delo je izjemno zahtevno tako na področju čustev, psihe … Imeti moraš empatijo, znati prisluhniti starejšim in delati tako z glavo kot telesom. Delo je izjemno naporno že fizično in izjemno naporno tudi psihično. Zato upam, da bodo ljudje, ki še vztrajajo na teh delovnih mestih, vztrajali naprej, jim pa moramo končno zagotoviti tudi normalne delovne razmere. S sprejetjem kadrovskih normativov, s čimer bomo priznali, da danes eden dela za dva ali tri ljudi, bomo lahko postopoma zaposlovali nove ljudi in razbremenili te, ki so zdaj nosili to izjemno, veliko težo koronakrize.

So domovi za starejše nov val okužb pričakali pripravljeni?
Po zadnjem posvetu, kjer so bili tudi predstavniki zaposlenih v domovih starejših, ti še vedno vztrajajo, da potrebujemo zunanje enote, kamor bi, ko je okužb veliko, umaknili ali obolele ali pa zdrave, zato da se okužbe ne bi širile. Ampak teh zunanjih enot ni in še vedno se domovi ukvarjajo z rdečimi conami, s sivimi, belimi conami, ob tem, da vemo, kakšne so prostorske možnosti v starejših domovih. In s tem so na slabšem čisto vsi stanovalci domov, kajti zaradi teh omejitev ne morejo potekati redne dejavnosti, kot so fizioterapija, delovna terapija … Potem pa nam rečejo, da vse poteka 'ob postelji'. Ampak če imaš v enem domu, kjer je 160 stanovalcev, enega samega delovnega terapevta, potem enostavna matematika pove, da vsi ne morejo biti deležni tistega, kar potrebujejo.

Večina naših domov za starejše tudi arhitekturno ni primerna za situacijo, v kateri se nahajamo. Zgrajeni so bili za nekoliko mlajše ljudi … Poleg tega pa še vedno najdemo tri- in štiriposteljne sobe, kar je z vidika kakovosti življenja, zasebnosti … nesprejemljivo.
Vemo, da je bil zadnji javni dom za starejše zgrajen leta 2005. Potem so se podeljevale koncesije zasebnikom in ti novejši domovi nimajo teh težav, ker imajo praviloma dvo- in enoposteljne sobe, ampak v starejših domovih, in teh je še vedno več kot polovica vseh, pa imamo še vedno 615 triposteljnih, 314 štiriposteljnih in 35 petposteljnih sob. Ne vem, ali si predstavljate, kako je živeti v takšnih razmerah. Na tem mestu sicer moram posebej poudariti, da sama in tudi društvo Srebrna zagovarjamo, da je starejšim najprej nujno zagotoviti storitve dolgotrajne oskrbe, tako da bomo lahko čim dlje ostali doma. Ampak ko pa ne zmoreš več samostojnega bivanja, predvsem takrat ko potrebuješ storitve zdravstvene oskrbe oziroma zdravstvene nege, takrat pa iščeš prostor v domu. In iščeš enoposteljno sobo. Vemo, kako je v porastu demenca ... Iščeš torej enoposteljno sobo za sorodnika, ki ima demenco. Danes teh enoposteljnih sob, in sob v ustanovah, ki posebej obravnavajo osebe z demenco, ni dovolj. To je velika kriza.

Druga stvar pa je, da ko se odpravljaš v dom, vnaprej veš, da imaš zelo malo možnosti da bi prišel v okolje, kjer tudi sicer živiš. Torej blizu domu. Jaz bi si želela iti v dom v okolici Ljubljane. Ne želim si iti na Ptuj ali v Lenart ali v Lož oziroma tja, kjer danes zasebniki gradijo domove, ker vedo, da bodo domovi polni zaradi tako velikega pomanjkanja. Ko pa si enkrat v domu, pa zelo težko dobiš 'premestitev' v dom, ki je bliže.

Ko smo v naši družini iskali namestitev za mojo mamo, ki je imela demenco, in smo iskali enoposteljno sobo, smo jo sicer dobili v zelo lepem domu, ampak kaj ko je bil več kot 80 kilometrov oddaljen od Ljubljane. Če želiš ohranjati stike s članom družine, je to izjemno naporno, starejši, ki so tako iztrgani iz svojega socialnega okolja, pa pristanejo v socialni izolaciji. Socialna izolacija pa za nikogar ni dobra. Zato si želimo, da bi vse te obljube o stanovanjskih skupnostih in drugih oblikah sobivanja začele dobivati tudi realno obliko, ki pa je ne bo, dokler ne bodo sprejete sistemske rešitve. Te pa vključujejo zakon o dolgotrajni oskrbi, spremembe stanovanjskega zakona in še kaj.

Na zakon o dolgotrajni oskrbi čakamo že zelo dolgo. Vlada ga je sprejela, šel je skozi prvo branje v DZ-ju ... Kaj zdaj?
V Evropski uniji je ena od temeljnih pravic, ki jo imajo vsi državljani, tudi pravica do dolgotrajne oskrbe. Samo Slovenija v Evropski uniji še ni sprejela zakona o dolgotrajni oskrbi. Zdaj sicer imamo v parlamentu zakon o dolgotrajni oskrbi, ki pa je vse drugo kot dober zakon. Smo pred zelo težkimi odločitvami vztrajati pri tem, da se zakon umakne, da se popravi … Kajti razprav in osnutkov je bilo v zadnjih 20 letih tako veliko, da če bi bila volja pri odločevalcih, pri politiki, da se zagotovi manjkajoči denar, potem bi takoj imeli tudi dober zakon o dolgotrajni oskrbi. Ampak ravno te volje – zagotoviti ta dodatni denar – ker ta obstoječi zakon operira samo že z obstoječimi sredstvi, ki so namenjena za dolgotrajno oskrbo, pa ni. Mi potrebujemo res dober zakon, ki bo vsem omogočil enako dostopnost do storitev dolgotrajne oskrbe.

V čem je torej težava?
Ta zakon financiranje prelaga na naslednjo vlado. Tako da se bo zakon o financiranju posebej sprejemal šele leta 2023 ali 2024. Ampak vsak zakon, ki ureja tako pomembno področje, kot je dolgotrajna oskrba, mora vsebovati tudi določila o financiranju. Predtem sta potrebna socialni dialog in volja politike, da zagotovi ta sredstva. Če pa je dodaten denar začasno zagotovljen iz proračuna – to pomeni, da letos mogoče bo, drugo leto pa bo treba stisniti zobe in zategniti pasove ... Za koga bo zmanjkalo denarja? Običajno ga zmanjka za starejše, velikokrat pa tudi za mlade. Ne smemo pozabiti, da je s tem, ko uredimo dolgotrajno oskrbo, tudi breme mlajših manjše. In da je dolgotrajna oskrba pomembna tudi za tiste mlade, ki jo že danes potrebujejo, pa nimajo ustrezno zagotovljene.

Govorimo tudi o pomoči na domu, ki je v pristojnosti občin. Razlike pri tem, koliko daje občina in koliko uporabnik, so velike.
Tako je. Niso vse občine enake. Nekatere so bogate, nekatere imajo župane in županje, ki imajo veliko empatije do starejših, in tam je dolgotrajna oskrba bolje urejena. Zakonsko je sicer določeno, da 50 odstotkov za plačilo prispeva posameznik, 50 pa občina, je pa res, da ene dajo več. Teh 50 odstotkov je lahko za nekoga, ki živi pod pragom revščine, popolnoma nemogoč znesek. Spomnimo se zadnjega poročila Računskega sodišča o tem, kako veliko ljudi živi pod pragom revščine. Ti ljudje ne morejo priti do storitev dolgotrajne oskrbe.

Izkušnje s pomočjo na domu so različne. Nekateri so zelo zadovoljni, drugi manj. Nekdo je pripravljen za starostnika narediti več, tudi skuhati kavo, se pogovoriti, skočiti v trgovino, kdo drug strogo oddela le tisto, kar je določeno. Potem pa seveda še stres, ker se ponekod pišejo minute, porabljene pomoči, ki se potem obračunajo …
Res je. Zakon mora biti tak, da bi imeli nov steber socialnega zavarovanja in da bi bil denar sistemsko zagotovljen. Zdajšnji predlog pa je, kar sem že večkrat rekla, samo omara, ki jo odpreš in v njej ni oblačil. Za zakonom stojijo vsi tisti pravilniki, ki v resnici urejajo stvari in se bodo sprejemali stran od javnosti. In v društvu Srebrna nit se zelo bojimo, kakšni bodo ti pravilniki. Bojimo se, da bodo uvedli normative, po katerih se bo na sekunde štelo, koliko časa imaš za eno storitev pri uporabniku, in ne bo možnosti, da bi človeku dal tudi tisto, kar najbolj potrebuje, in to je razumevanje, pogovor, sočutje in pa čas, ki ga v socialnem stiku starejši tako zelo potrebujejo.

S staranjem pridejo mnoge težave. Nekateri ostanejo dolgo aktivni, drugi so nepokretni. Ali nepokretni ljudje sploh spadajo v dom? Kako je z negovalnimi bolnišnicami oziroma ustanovami, ki bi pomagale v teh primerih. Poznamo namreč primere, ko takšnega bolnika odpustijo iz bolnišnice, svojci pa "ga nimajo kam dati", saj potrebuje veliko oskrbe, sami pa imajo svoje delovne obveznosti in se potem na hitro išče prostor v domu za ostarele.
V Sloveniji za to celotno področje, ko se konča akutna bolnišnična obravnava, nimamo dobro urejenega kaskadnega sistema, v katerem bi ljudi, ki so odpuščeni iz bolnišnice, usposobili za samostojno življenje. To velja za vse, tako starejše kot za mlade, vendar pa mlajši prej gredo v podaljšano bolnišnično zdravljenje, v zdravilišče ali so tako samostojni, da lahko obiskujejo fizioterapijo v zdravstvenem domu, kjer so sicer tudi zelo predolge čakalne dobe … Nimamo pa dovolj prostora v bolnišnicah z rehabilitacijo. Poznamo bolnišnico Sežana, ki so ji včasih rekli negovalna bolnišnica, ki je bolnišnica, kjer po odpustu iz akutne bolnišnične obravnave posameznika usposobijo za samostojno življenje. Po podatkih iz lanskega leta je postelj v takšni bolnišnici pet tisoč premalo. Ampak tukaj nismo naredili nič.

Edina res negovalna bolnišnica je negovalna bolnišnica v Ljubljani, ki ima nekaj več kot 30 postelj, in še to so v času epidemije spremenili v covidno bolnišnico. So pa potrebe po negovalnih bolnišnicah izjemno velike, ampak nihče noče narediti reorganizacije na področju mreže bolnišnic v korist negovalnih bolnišnic. Sicer naj bi glede na obljubljena evropska sredstva za okrevanje po epidemiji ljubljansko razširili, v zakonu o dolgotrajni oskrbi pa so te zadeve opredeljene spet drugače.

Govori se o bivalnih, negovalnih, oskrbnih enotah …
Zdaj imamo domove za starejše, potem pa bi imeli bivalne enote, oskrbne domove in negovalne domove. Kaj to pomeni? Kaj bodo ti negovalni domovi? Prej sem govorila o diskriminaciji starejših. Starejši ljudje, ki so nepokretni, so zagotovo bili najbolj diskriminirana skupina, in so še vedno. Tisti, ki lahko sami hodijo, gredo lahko tudi iz doma, če so okužbe, lahko se gibajo in imajo obiske zunaj doma ob pogoju PCT. Tisti, ki so nepokretni, pa, če niso izpolnjeni vsi pogoji PCT, so v socialni izolaciji. Kar je težka oblika diskriminacije. Kaj torej negovalni dom pomeni za starejšega, ki ne bo mogel več biti doma? Bo šel najprej v bivalno enoto? In kaj bo, ko se mu bo zdravstveno stanje poslabšalo. Ga bodo preselili v oskrbni dom? In če/ko se mu bo zdravstveno stanje poslabšalo tam in bo obležal nepokreten? Ga bodo spet preselili v negovalni dom, in potem morda še v hospic, če jih bomo imeli kaj več? Mislim, da res ni dobro premišljeno, kako poskrbeti za največjo ranljivo skupino prebivalcev, kot so starejši.

Ves čas govoriva o najbolj osnovnih potrebah pri oskrbi starejših. Kaj pa socialna in duševna oskrba starejših? So te dejavnosti v teh domovih dovolj dostopne in kakovostne?
Domovi se zelo razlikujejo med seboj. Vsi se pohvalijo z zelo veliko dejavnostmi, ampak velikega števila dejavnosti so deležni samo tisti, ki so v zelo dobri kondiciji. Danes pa so v domovih ljudje povprečne starosti 83 let, ki imajo veliko kroničnih bolezni, ki jih omejujejo pri sodelovanju pri številnih dejavnostih. Včasih so se v domove starejših selili mlajši ljudje, ki so bili zelo dejavni in so se lahko zelo dejavno vključevali v vse dejavnosti. Danes je takšnih bolj malo, a je treba povedati, da je to od doma do doma različno. Dejavnosti se v nekaterih domovih dogajajo tudi ob postelji. Težavi sta spet kadrovska stiska in pomanjkanje prostovoljcev, ki pomagajo pri teh dejavnostih. Za to, da starostnik živi dostojno in kakovostno starost, veliko naredijo tudi sorodniki in obiskovalci. Tako da smo spet pri kadrovski stiski. Ko bodo sprejeti novi kadrovski normativi in ko bomo sprostili te zelo hude ukrepe, ki ščitijo pa tudi škodijo, takrat bo to življenje v domovih spet zaživelo na takšen način, kot je bilo pred leti.

Ne le v Sloveniji, tudi drugod po Evropi se niso zgledno spopadli z epidemijo na področju skrbi za starejše. Tudi v Belgiji jih npr. niso vozili v bolnišnice … Kako primerljiva je skrb za starejše z Evropsko unijo?
Ne poznam vseh praks v državah Evropske unije, ampak mislim, da smo kar na primerljivi ravni. Seveda smo veliko boljši kot v tistih domovih, kjer so zaposleni zbežali in pustili stanovalce same. Pri nas ni bilo takih drastičnih stanj, ki bi kazali na popolno neskrb do starejših. Smo se trudili. Bi pa od odločevalcev, države pričakovala več. Na primer, ko se je javno življenje ustavilo in so se ustavili tudi nekateri programi v zdravstvu, bi lahko ljudje iz teh programov, ki so bili potem doma, priskočili na pomoč tistim, ki so zelo težko in trdo delali v domovih starejših. Ampak to se ni zgodili. Kdo je torej prvi prišel na pomoč? Študenti zdravstvene nege in študenti medicine. Ministrstvo za zdravje takrat ni ustrezno ukrepalo. Med ljudmi pa je bilo solidarnosti zelo veliko. Tako so prostovoljci vozili zaposlene na delo v bolnišnice, v domove starejših, ker je bil javni prevoz ustavljen. Med ljudmi je solidarnosti in empatije veliko. Ampak v ključnih trenutkih pa več pričakujemo od odločevalcev.

Ljudje, ki živijo v domovih, imajo enake pravice kot drugi. Če niso zboleli za demenco ali podobnimi bolezni, jim ni bila odvzeta opravilna sposobnost in imajo vso pravico sodelovati v družbi. Ali imajo tudi dovolj glasu, glede tega, kako bodo živeli v domu, kaj se tam dogaja … ne nazadnje plačujejo zelo velik del oskrbnine.
Ne. Starejši imajo vse premalo možnosti izražanja svojega mnenja in tudi možnosti izbire med različnimi možnostmi. Prav zato je treba spremeniti način odločanja v domovih, tako da imajo v svetih domov večjo vlogo prav stanovalci. To pobudo smo v društvu tudi že pripravili. Zaposleni in stanovalci bi morali imeti večji vpliv. Danes ima pa največjega samo politika, pri tem pa stanovalci plačujejo od 60 do 65 odstotkov celotne oskrbe, kar je največ v Evropski uniji. Torej bi morali imeti vpliv na to, kako se ta denar porablja. Če omenim čisto banalno stvar: izbiranje med dvema jedilnikoma. Na to nihče ne pomisli.

O starejših se pogosto odloča namesto njih. Premalo se jih posluša in premalo povpraša. Saj vemo, da je na starejše zelo lahko vplivati. In če jih prepričaš, da je nekaj dobro za njih, bodo to tudi sprejeli. Ampak to, da jim niti ne daš možnosti izbire, oziroma da jim ne predstaviš različnih opcij, pa pomeni zelo hudo obliko neupoštevanja dostojanstva posameznega človeka. To se kaže tudi pri tem, da zaradi pomanjkanja kadra kar vsi zelo prehitro dobijo plenice. To je velik poseg v dostojanstvo človeka in to so takšne majhne stvari, ki se bodo z urejeno dolgotrajno oskrbo in drugačnimi kadrovskimi normativi morale spremeniti.

Iz družbe, ki je starejše spoštovala, smo, v večini sveta, prešli na zelo individualističen način življenja, kjer drugi niso zelo pomembni.
Seveda moramo poskrbeti zase, da lahko poskrbimo tudi za druge. Ne sme pa se končati pri tem, da poskrbiš le zase in da drugi niso tvoja skrb. Živimo le v neki urejeni družbi, v socialni državi, kjer moramo imeti tudi občutek za solidarnost in za skupno dobro. In to moramo spet na novo razvijati in medgeneracijsko solidarnost tudi živeti, ne pa samo govoriti o njej. Mladi lahko zelo veliko dajo starejšim, starejših pa še več mladim, če imajo za to priložnost.