Pred dobrimi dvajsetimi leti je v Slovenijo kot begunec iz Bosne in Hercegovine prišel Perica Jerković, danes uspešen slovenski stand up komik, avtor predstave Rojen v Jugi, v kateri med drugim govori tudi o svojih spominih na vključevanje v slovensko šolo.

Deskle: Mislil je, da je danes vendar drugače

Jerković sam sicer ni imel podobno travmatične izkušnje kot fant iz Deskel, pravi pa, da ga je novica iz Deskel presenetila, saj si je mislil, da je z vključevanjem priseljenih otrok v današnjem času vendarle drugače. Fantu iz Deskel in vsem drugim otrokom in mladostnikom sporoča, naj držijo glavo pokonci.
"Ko si star deset, ali dvanajst let in si v taki situaciji, da so neki fantje v razredu do tebe nasilni, zato ker si debel, ali imaš očala, ali ker si iz Bosne, to se ti zdi, kot da bo trajalo neskončno, v resnici pa je tako, da mine, vse mine."
"Zelo sem si želel biti Slovenec"
Poleg sočutja je primer iz Deskel pri Jerkoviću obudil tudi spomine na njegovo lastno vključevanje v slovensko šolo in družbo, ki jo deli na tri faze.
"Prva faza je bila šok, ko sem slišal, da je beseda Bosanec lahko žaljivka. To mi je bilo smešno, ker je res absurd!" V drugi fazi se je Jerković zavedel, da tukaj kot Bosanec dejansko je manjvreden in drugorazreden, kar ga je zelo potolklo, zato si je "zelo, zelo želel biti Slovenec, kar bi pomenilo biti enakovreden".
Toda kriza identitete ni dolgo trajala. Proti koncu srednje šole je sam pri sebi vse razčistil, predelal in obrnil na humor, ki je postal celo njegov poklic.

Skoraj desetina učencev priseljencev
Po podatkih ministrstva za šolstvo je v Sloveniji 8.000 učencev in dijakov priseljencev, vključenih v vzgojno-izobraževalni sistem. Dopolnilni pouk slovenščine v prvih dveh letih šolanja obiskuje 2200 učencev. Skoraj osem odstotkov učencev in dijakov, ki so slovenski državljani, ima starše, ki niso bili rojeni v Sloveniji.
Za enake možnosti v izobraževanju
Predstavnik Bošnjaške kulturne zveze Slovenije Fahir Gutić povzema stališče manjšinskih kulturnih društev in organizacij, ki delujejo na področju človekovih pravic, ko pravi, "da bi država morala omogočiti otrokom, ne glede na njihovo veroizpoved, etnično, nacionalno ali kakršno koli drugo pripadnost, enake pogoje šolanja".

Na podeželju manj odprti
Ob tem Gutić na podlagi izkušenj z izobraževanjem svojih otrok izpostavlja razliko med sprejemanjem otrok drugačne etnične pripadnosti med šolami v podeželskih in urbanih okoljih. "Na podeželju ne sprejemajo otrok enakopravno. Spomnim se primera, ko so moji otroci hodili v šolo, da so potrebovali kar nekaj časa, da so si pridobili status enakopravnosti. Čeprav so bili moji otroci v osnovni šoli izjemno uspešni. V urbanem okolju otroke sprejemajo bolj normalno."

Več dejavnikov tveganja
Kako pogosto je etnična pripadnost lahko vzrok za vrstniško nasilje in nadlegovanje, smo povprašali psihologinjo Nilveso Fajić Berginc iz Šole zdravega odraščanja, ki deluje v sklopu MKZ Rakitna. Dejala je, da drugačna etnična pripadnost sicer je dejavnik tveganja, vendar sama zase redkokdaj privede do nadlegovanja ali celo nasilja med vrstniki. Pri vrstniškem nasilju gre običajno bolj "za splet več dejavnikov tveganja, na primer, razlike v spolu, v starosti, socialnem položaju".

Za zlorabo moči se skriva nemoč
Nilvesa Fajić Berginc pravi, da so "najbolj rizične skupine dečkov, fantov od enajstega do petnajstega leta, vedno več pa je psihičnega in fizičnega nasilja tudi med dekleti". Poudarja, da je v primerih vrstniškega nasilja treba zaščititi žrtev, hkrati pa ponuditi pomoč tudi povzročiteljem nasilja, saj se tudi pri mladih, "ki se zatečejo v neko zlorabo moči, v ozadju skriva neka nemoč".

Opogumimo opazovalce nasilja
Posebej opozarja še na skupino vrstnikov - opazovalcev nasilja. "Ko pride do nasilja, odigrajo pomembno vlogo, ali se bodo pridružili tistemu, ki je nasilen, ali bodo zaščitili tistega, ki je nemočen." Mladi, ki se znajdejo v vlogi opazovalcev, poročajo o občutku strahu, bojijo se, "da če se bodo postavili na stran tistega, ki je šibkejši, da se bodo tudi oni znašli na drugi strani, da bodo tudi oni žrtev nasilja". Mlade opazovalce nasilja je torej treba opogumiti, da žrtev podprejo oz. da poročajo o opaženem nasilju ali nadlegovanju.

Mi smo tvoji prijatelji
Na prav poseben način pa so podporo dečku iz Deskel izrazili otroci, ki obiskujejo verouk v islamski skupnosti v Ljubljani. Ela Porić, učiteljica verouka, pravi, da se jim je pri verouku v skupini prvošolčkov porodila ideja, da otroci narišejo risbico s sporočilom "Jaz sem tvoj prijatelj." Približno 70 risbic so nato speli v knjižico in jo poslali dečku iz Deskel. "Dobili smo tudi povratno informacijo s terena: da je bil, ko je dobil vse te risbice, pozitivno presenečen in vesel naših sporočil." Širši družbi pa so s tem dejanjem želeli sporočiti, "da moramo živeti v sožitju, v dialogu, v razgovoru, nikakor pa ne s kakršnimi koli oblikami nasilja," je dejala Ela Porić.